“Nihče nima vseh odgovorov.
Najboljši nasvet, ki ga lahko damo staršem, je ta: bodite skeptični do vsega, kar slišite ali preberete. Učinek neke vzgojne filozofije presojajte po tem, kar vidite. Upoštevajte to, kar vidite v družinah, ki nimajo težav. Pogosto so najboljši vir informacij lahko drugi starši, ki so se že ukvarjali s težavami, s katerimi se sedaj ukvarjate vi – in so preživeli.”
(Swihart, Cotter: The manipulative child)
Danes se zdi, da je vse več družin, ki imajo težave v vzgoji otrok. Pri svojem strokovnem delu opažam, da se otroci pogosto ne znajo soočati s čustvi, saj jih niti ne prepoznajo oziroma jih ne znajo.
Ali se tudi vi počutite krivi, ko svojemu otroku rečete »ne«? Se tudi vi bojite, da boste otroku škodili, ker od njega zahtevate nekaj zanj neprijetnega?
Mnogi starši v današnjem času čutijo strah in krivdo, ko se po najboljših močeh trudijo vzgojiti svojega otroka. Počutimo se krivi, ko od otroka zahtevamo tisto, kar je prav, ker se bojimo, da mu bomo škodovali. Družbene spremembe in spremembe v filozofskih pogledih v preteklem stoletju so pripeljale do tega, da je pri vzgoji izginilo zanašanje na družino in skupnost glede nasveta in podpore, na otroke pa mnogokrat gledamo, kot bi bili iz porcelana in bi potrebovali pazljivo ravnanje nekoga z doktoratom.
Splošno prepričanje v današnji družbi je, da so travmatski doživljaji v otroštvu vzrok za psihične motnje v odrasli dobi. Mnogi starši ne postavijo meje obnašanju svojega otroka, ker se bojijo njegove čustvene reakcije, ta pa bi mu lahko »škodovala«. Neprijetna čustva, kot npr. jeza in frustracija, naj bi bila torej potencialno nevarna, zato bi morali otroka kar se da zavarovati pred njimi. Po tej logiki je bistvo dobrega starševstva zagotavljanje tega, da je otrok srečen in da v kar najmanjši meri izkusi neprijetna čustva. – Če je to tudi vaše prepričanje, ste idealna tarča za izsiljevanje: otrok je vašo naravnanost hitro odkril in se iz izkušenj naučil, da se lahko izmuzne, če zagrozi z izbruhom neprijetnih čustev: jeza, žalost, jok, cviljenje, rotenje, kujanje, …
Naloga staršev je zagotoviti otroku tisto, česar si ne more sam: hrano, zavetje, skrb, brezpogojno ljubezen ter to, da otroka vzgajamo v skladu z družinskimi vrednotami. Znotraj tega okvirja pa je otrokova lastna odgovornost, da najde svojo srečo.
Kako nastane izsiljevalno vedenje?
Izsiljevalnega vedenja se otrok nauči, ker z njim doseže, kar želi. Pravzaprav pa se v odnosu izsiljevanja oba, starš in otrok, poskušata nečemu izogniti. Starši se izogibamo krivdi, neprijetnim občutkom ko otroku nekaj prepovemo, tesnobi, strahu … Otrok si z izsiljevanjem navidez želi doseči nekaj oprijemljivega, v resnici pa je njegov cilj kontrolirati situacijo in se izogiba tesnobi, povezani z izgubo kontrole.
Ali bo otrok razvil izsiljevalno vedenje, je odvisno tudi od temperamenta otroka, pa tudi staršev. Temperamentnemu otroku lahko pride v navado, da izsiljuje z izbruhi jeze, dokler starši ne kapitulirajo. Večina otrok ima nekaj izbruhov jeze v svojem drugem letu, takšen otrok pa ima lahko tudi nekaj izbruhov dnevno. Če z izbruhi ali že s samo grožnjo, da bo prišlo do izbruha jeze, doseže svoje, lahko takšna dinamika postane način življenja in se ohrani tudi v odrasli dobi. Avtorja svetujeta, naj starši otroku odtegnejo svojo pozornost, ko pride do takega izbruha. Malo starejšega otroka lahko brez velikega pompa odstranimo v njegovo sobo, dokler izbruh jeze ne mine. Ko se otrok pomiri, pa ga brez pridig sprejmite nazaj.
Bolj občutljiv otrok se lahko umakne v občutje žalosti in pasivnosti, dokler ne doseže, kar želi. Tako se nauči, da s svojim umikom doseže pozornost odraslih in ta princip uporabi, kadar koli ga prevevajo občutki tesnobe. Idealna tarča za takšen način izsiljevanja so odrasli, ki se čutijo odgovorne za otrokova čustva. Otroci imajo, ravno tako kot odrasli, svoja lastna čustva in se morajo naučiti prevzeti odgovornost za njih. Lahko jim ponudimo tolažbo in podporo, če pa rešujemo njihove probleme namesto njih samih, jim delamo slabo uslugo. Otroci se naučijo reševati probleme tako, da se spoprijemajo s svojimi problemi že med odraščanjem – in v to se ne smemo vmešavati.
Vsak izmed nas ima določene lastnosti temperamenta, ki se z leti ne spreminjajo. Vsi pa se lahko tudi naučimo živeti v skladu z njimi, tako da obvladamo tiste poteze, ki so nam v škodo in poudarimo tiste, ki nam koristijo. Cilj staršev mora biti, da bi dosegli ravno to tudi pri otroku. Otroku moramo pomagati, da se nauči prilagajanja in ga pripraviti na življenje v svetu, takšnem kot je. Naučiti ga moramo samokontrole, da bo lahko deloval neodvisno in se uspešno spopadal z vsemi življenjskimi situacijami.
Otrok se preko eksperimentiranja nauči, kako deluje njegovo socialno okolje. Glede na učinkovitost in konsistentnost meja, ki mu jih postavljajo starši, se nauči, kaj je dovoljeno in kaj ne, ali bo sprejel odgovor »ne« ali pa bo iz »ne« izsilil »da«.
Kako postati varni pred izsiljevanjem?
Najprej premislite o interakcijah med vami in vašim otrokom in se vprašajte: »Ali pri vzgoji kdaj ravnam na določen način samo z namenom, da bi se izognil neprijetnostim? Čemu se poskušam izogniti?« Ko ste prepoznali svoje strahove in skrbi, s katerimi omogočate otrokovo izsiljevalno vedenje, boste ozavestili svoje »slepe pege«.
Najpogostejše »slepe pege«:
- strah pred izgubo otrokove ljubezni;
- neprimeren čas in prostor;
- »Spomnim se, kako je bilo meni, ko sem bil kot otrok v isti situaciji. Teh napak ne bom ponovil pri svojem otroku« – pomislite rajši na dolgoročni učinek nadaljevanja izsiljevalnega vedenja;
- strah pred tem, da svoje jeze ne boste mogli obvladati in bi otroku lahko škodovali;
- pomanjkanje samozavesti – starši, ki nimajo zaupanja v svoje starševske sposobnosti, so največja tarča izsiljevalnega vedenja;
- preobremenjenost staršev – »Ko pridem domov utrujena od službe, rajši sama pomijem posodo, kot da bi se pregovarjala s hčerjo«;
- prepričanja staršev – »pozitivno starševstvo«;
- občutek krivde – ločitev, posvojitev, bolezen, finančne težave ipd.;
- konflikti med starši – dvotirna vzgoja.
Vsaj nekaj dni poskusite opazovati svojega otroka v situacijah, ko nastopi izsiljevalno vedenje. Zapišite si, kako je do situacije prišlo, kaj se je zgodilo, kaj ste storili, kaj ste takrat mislili in kako ste se počutili.
Preden se lotite spreminjanja otrokovega izsiljevalnega vedenja pa si morate ustvariti imunost pred takšnim vedenjem. To predvsem pomeni naučiti se obvladovati lastne strahove, jezo in krivdo in spremeniti nekatera svoja prepričanja. Načini vzgoje se začnejo v glavi. Tudi spremembe v vzgojni praksi se začnejo v glavi. Predvsem si priznajte, da ste nepopolni. Kdor razume in izvaja vzgojo kot »vrhunski šport«, preobremenjuje sebe in otroke.
Pozitivne predpostavke do vaših otrok pomenijo, da imate zaupanje v njihovo zmožnost, da preživijo in poskrbijo sami zase. Otroci so že od rojstva opremljeni s sposobnostmi za učenje in prilagajanje ter posedujejo zmožnosti za reševanje problemov. Tudi ko izkusijo stres, strah ali druga neprijetna čustva, so jih zmožni predelati, se z njimi soočiti – in to jih lahko še dodatno okrepi. Otroci se ne zlomijo, temveč se prilagodijo. Pravzaprav je ena od najhujših stvari, ki jih za svojega otroka lahko naredimo ta, da od njega nikoli ne zahtevamo, da se prilagodi.
Pozitivna prepričanja v otrokove zmožnosti popolnoma spremenijo način, kako z njim ravnamo. To pomeni, da namesto otroka ne delamo tistega, kar je zmožen narediti on sam in ga ne ščitimo pred izzivi, ki ga bodo opremili za življenje.
K pozitivnim prepričanjem spada tudi to, da so otrokova čustva njegova stvar. Otrokovo čustvo je njegovo lastno in tudi odgovornost za izražanje in predelavo tega čustva, je njegova. S tem, da pustimo otroku, da se sam spoprime s svojimi čustvi, izražamo globoko zaupanje, da je tega sposoben sam. Otroku lahko pokažemo, da ga razumemo in da nam ni vseeno, vendar zaupajmo v njegovo sposobnost, da se je zmožen sam spoprijeti s težavo.
Temu prepričanju je nasprotno t.i. pozitivno starševstvo, miselnost, da so starši dolžni otroka zavarovati pred vsemi travmami in težavami, tudi če to pomeni tolaženje za vsako ceno, da bi se otrok počutil bolje, reševanje otrokovih problemov ali spremembo družinskih pravil. Češ: »Bolj ko smo do otroka pozitivni, boljši bo otrok«; vendar pa je rezultat takšnega starševstva šibka in odvisna oseba.
To, da gledamo na otroka kot na zmožnega, čustveno neodvisnega posameznika, mu omogoči pridobiti mnoge izkušnje in veščine za prilagajanje, ki mu bodo v življenju koristile. Tudi iz neprijetnih dogodkov in čustev se otrok marsičesa nauči – sami vemo, da je tako učenje le redko kdaj prijetno. Naloga staršev je, da otroka pripravijo na življenje, na prilagajanje in sodelovanje. Teh veščin se otroci naučijo že v otroštvu.
Naj vam bo všeč ali ne, kot starši ste soudeleženi v izsiljevalni interakciji in od tega, kako boste ravnali vi, je odvisno, ali bo postalo izsiljevalno vedenje vse bolj pogosto ali ne. Spremeniti izsiljevalno vedenje pri otroku ni lahko – oba, vi in vaš otrok, imata že ogromno skupnih izkušenj in ste razvili nekatere vzorce in navade. Prekinitev izsiljevalnega vedenja bo vsaj v prvi fazi povzročila v vas občutke krivde, jeze in zaskrbljenosti. Mikalo vas bo zateči se nazaj k starim vzorcem in navadam.
Predstavljamo vam tehniko za prekinitev izsiljevalnega vedenja: USTAVI, POČAKAJ, PREUSMERI, ki je učinkovita predvsem pri neubogljivosti, pomanjkanju vztrajnosti, kršenju pravil in pregovarjanju.
Gre za namerno prekinjanje izogibalnega vedenja pri otroku, ki ga vzpostavimo takrat, ko omenjeno vedenje nastopi. Uporaba za nazaj ni učinkovita. Ne gre za kaznovalno ali maščevalno, temveč za omejevalno tehniko, ki tudi ne krni otrokovega dostojanstva. Vse, kar hočete doseči, je da otrok opusti neustrezno vedenje in se ustavi ter nadaljuje z vsakdanjimi aktivnostmi.
Tehnika USTAVI, POČAKAJ, PREUSMERI
Situacija: Otrok ne uboga, izsiljuje, ne dela tistega, kar ste ga prosili, dela nekaj, česar mu ne dovolite … Najprej otrokovo vedenje ustavite, ne da bi karkoli drugega naredili ali rekli. Brez razpravljanja ga prestavite na najbližji primerni prostor (postavite v miren kot ali posedite v stol) in bodite zraven njega.
Nato počakajte, dokler ne utihne. Ko otroka prestavite, ostane na mestu brez kakršne koli nadaljnje interakcije z vami, dokler ne utihne in se ne umiri (za 15 sekund).
Preusmeritev: recite otroku, naj gre delat nekaj drugega – tisto, kar bi moral narediti. Izognite se očitkom in govorancam – postopek je najbolj učinkovit, kadar ga opravite s čim manj dramatičnosti. Vaš način naj izraža odločnost in vztrajanje, naj otrok upošteva pravila. To je težko, ko ste pod stresom in tik pred izbruhom, zraven vas pa je vreščeč otrok, ki vam pravi, da vas sovraži in da ste krivični. Ključ do uspeha pri izvajanju tehnike je preprosto vaja in vztrajnost – večkrat ko postopek ponovite, hitreje si ga bo otrok zapomnil. Večina majhnih otrok, pravita avtorja, se postopka nauči v dnevu ali dveh, če se za to potrudimo. Če otrok na navodilo (»Stoj in bodi tiho«) reagira s čustvenim izpadom, počakajte da le-ta mine, ne da bi vzpostavili interakcijo. Preusmeritev pa naj bo primerna stopnji otrokovega jezikovnega razvoja.
Večji otrok sprva verjetno ne bo ostal tam, kamor ga boste postavili, zato bodite zraven in ga postavite nazaj. Možno je, da bo v začetku to potrebno ponoviti velikokrat, dokler se otrok ne prepriča, da mislite resno. Ne odnehajte! Pri fazi »počakaj« lahko pričakujete, da bo otrok poskusil vse, kar je v njegovi moči, da vzpostavi prejšnje stanje. Verjetno se bo pritoževal, pregovarjal, spraševal, »želel lulati«, jokal, cvilil ali pa se vam smejal, vas obtoževal, da niste pravični … Vendar naj vas ne preslepi in spravi v interakcijo. Med to fazo interakcije ne sme biti, dokler otrok ne utihne, nato pa ga hitro preusmerite. Z otrokom se lahko pogovarjate med to fazo.
Pričakujte, da bo prvo obdobje uporabe metode težko, zato se tega lotite, ko boste imeli dovolj časa. Ko bo postopek utečen v domačem okolju, pa ga lahko začnete uporabljati tudi drugod.
Omenimo še, kakšno ravnanje staršev je primerno ob strahovih, bojaznih in zaskrbljenosti otrok (otrok npr. noče spati v svoji postelji, se boji šolske naloge …). Starši naj otroku onemogočijo, da bi se izognil neprijetni situaciji, temveč naj se z njo sooči in jo premaga. Otroka lahko tolažite, povejte mu, da ga razumete, vendar ne urejajte stvari namesto njega, saj jo je zmožen urediti sam.
Kaj pa pozitivno ojačevanje?
Pozitivno ojačevanje (pohvala ipd.) je lahko koristno, vendar moramo hkrati postaviti tudi meje. Najpomembnejše sredstvo pozitivne ojačitve, ki ga starši lahko uporabimo, je naša pozornost. Tudi ponavljajoče se neprimerno vedenje (npr. nagajivost) se namreč večinoma pojavlja prav zaradi pozornosti, ki jo otrok pridobi na tak način. Da bi bili učinkoviti, mora pozitivna ojačitev nastopiti neposredno takrat, ko je izkazano primerno vedenje. Izogibajmo se pretirani pohvali (»čudovito, najboljše, neverjetno …«), temveč bodimo realistični.
Kako postavljati meje?
Če niste imeli prav veliko izkušenj v postavljanju meja, še preden ste postali starši, vas to dejstvo ne bo avtomatično obdarilo s takšno sposobnostjo. Vendar vam bo prav kmalu jasno, da potrebujejo vse družine meje, če hočejo uspešno delovati. Otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene. Ravno negotovi, nesamostojni, izgubljeni v prostoru in vznemirjeni otroci potrebujejo pregledna pravila in meje. Za to so potrebni obredi in rutine, ki vlivajo varnost in samozavest.
Svojim najboljšim namenom navkljub, pri postavljanju meja ponavadi posnemamo naše zglede – običajno svoje starše. Druga možnost pa je, da postanete popolno nasprotje odraslih, ki so vas vzgajali. Starši, ki so odraščali ob preštevilnih omejitvah, gredo v drugo nasprotje in postavljajo premalo meja. Ti starši zamenjujejo ljubeče vedenje s popustljivostjo. Razlika je v mejah: ljubeče vedenje jih terja, permisivnost jih ne pozna. Pogosto prav ti starši nihajo med obema nasprotjema.
Osnovna načela postavljanja meja:
- Postavljanje meja ni namenjeno kaznovanju, niti niso meje mišljene za to, da bi druge z njimi podučevali. Ljudem preprosto povedo, kakšne izbire imajo na voljo. Meje izključujejo potrebo po tem, da bi koga žalili, ga nadvladovali ali se norčevali iz njega. Pri mejah dejansko ne gre za nič osebnega.
- Določena dejanja otrok imajo lahko za posledico prepoved, toda potem gre tukaj za logično, naravno posledico:
- je v naravni zvezi z zadevo in je domenjena vnaprej. Ne predstavlja grožnje in otrokom dopušča izbiro;
- izrečena je za pregledno časovno obdobje;
- meje se nanašajo na dejanje in ne na osebo. Če na dogovorjenih posledicah ne vztrajamo, otrokom posredujemo izkušnjo nedoslednega načina vzgoje.
- Tudi izjave, kot so »Ne morem…«, »Ne maram…«, »Ne razumem…«, »Sem pač neumen…«, »Bom pozneje…«, so usmerjene na to, da starši začutimo usmiljenje do otroka in mu odvzamemo »breme« odgovornosti za njegovo srečo. Usmiljenje in pomoč pa dolgoročno rušita otrokovo neodvisnost.
Otroku pri tem včasih tudi sami »pomagamo« s tem, da mu postavimo vprašanje »zakaj?« Iskanje razloga za določeno vedenje je le redko koristno, vodi namreč do izmišljevanja izgovorov – namesto tega pa je potrebno prevzeti odgovornost za lastna dejanja in se posledično učiti iz svojih napak.
Pri prekoračitvah meja in kršenju pravil se pogosto vnamejo besedni boji. Izjav kot »To sem ti povedala že stokrat«, otroci ne slišijo – zanje so gluhi. Naravna posledica ne sprašuje nenehno »zakaj«, temveč je usmerjena na tukaj in zdaj. Vprašanja, ki se začnejo z »zakaj«, otroke hitro pripravijo do tega, da se začnejo vesti kot žrtve in da se začnejo braniti.
Vprašanje »zakaj?« lahko omenimo v povezavi z izsiljevanjem tudi ob situaciji, ki je bolj značilna za najstnike, to je pogajanju. Sposobnost za pogajanje je v življenju sicer marsikdaj dobrodošla, vendar velik del življenja ni odvisen od pogajanj. Starši naj jasno postavijo pravila, kaj je lahko predmet pogajanj in kaj ne.
- Pravila in odločitve staršev naj temeljijo na lastnih prepričanjih in vrednotah staršev. Večina pravil, s katerimi se v življenju srečujemo, je nespremenljivih, od nas neodvisnih, ali pa izhajajo iz etičnih principov, ki so povezani s kulturo, iz katere izhajamo. Starši naj ne bodo samovoljni ali muhasti diktatorji, toda če je pravilo nespremenljivo (arbitrarno), ga ni potrebno opravičevati in dokazovati. Bolj pošteno je otroku povedati, da pravilo izhaja iz vašega lastnega prepričanja.
- Da bi prepoznali meje, otroci potrebujejo odrasle, ki ne postavljajo meja le drugim, ampak tudi sebi, jih upoštevajo in so s svojim življenjem zgled otrokom.
Za zaključek
Z vztrajnim in doslednim postavljanjem meja, ki izhajajo iz vaših prepričanj, ter z usmerjenostjo na zaželeno vedenje in prekinjanjem neprilagojenega vedenja, učite svojega otroka potrebnih veščin za uspeh v življenju. Ko svojega otroka učite, da obstajajo pravila, ki se jih mora upoštevati in vrednote, ki jih je vredno gojiti, mu posredujete nenadomestljivo lekcijo za njegovo lastno življenje, kar mu bo omogočilo, da bo neodvisno uspešno sodeloval v mnogih novih situacijah v prihodnosti.
Viri:
Swihart, E.W. & Cotter, P., THE MANIPULATIVE CHILD, Bantam Books, New York, 1998.
Bluestein, J., KAKO OTROKU POSTAVITI MEJE, Inštitut za razvijanje osebne kakovosti, Ljubljana, 1998.
Rogge, J.-U., MED POPUSTLJIVOSTJO IN STROGOSTJO, Založba Učila, Tržič, 2000.
Foto: Profimedia
