… so postaršeni, kar pomeni, da sta vlogi otrok : starš zamenjani in otrok odigrava starša lastnemu staršu. To je travma na družbeni ravni, kajti izhajamo iz generacij in generacij zlorab, nasilja, odtujenosti, boja za golo preživetje (o tem se lahko poučite v zelo zanimivi, razkritij in uvidov polni knjigi Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja). To pomeni, da otrok ni mogel ne smel biti pristen – in kot odrasel tega zato sploh ne zna. Ves čas v pozoru, na preži, z masko na obrazu, v strahu, tesnobi, pogonu, nemiru, kar preraste v perfekcionizem in deloholizem – to pa vodi v izgorelost idr. s stresom povezane bolezni.
Ali pa tak otrok podleže depresiji, zasvojenostim, apatiji, kot odrasel je izjemno dovzeten za iskanje »zunanjega sovražnika«, zato v vsem vidi zaroto, meni, da mu vsi, predvsem pa tisti »skrivnostni oni«, želijo škodovati, izbira bitke, ki niso njegove, in se vse bolj in bolj oddaljuje od sebe.
Otrok narcisa živi v stalnem strahu, ima šibek občutek identitete, nizek občutek lastne vrednosti, občutek, da nikamor ne spada, da nima mame, da nima staršev, obenem pa je lahko na (večinoma) mater pretirano navezan (psihopatološko z njo zlit), ima občutek, da ne zna in ne zmore živeti brez njene prisotnosti, se ji še pri petdesetih letih podreja, ostaja v vlogi njenega nadomestnega partnerja, se ji pusti nadzirati in celo tepsti.
Razvije nevarne (negotove) stile navezanosti (izogibajočega, preokupiranega ali zavračajočega) in travmatsko navezanost, ki v svojem bistvu pomeni, da se navežemo na napadalca (tak primer, vendar pri odraslih osebah, je slavni stockholmski sindrom). V odraslosti bo zato imel težave z bližino v odnosih (bodisi se bo držal na distanci ali pa se skušal s partnerjem zlivati), s prepoznavanjem in izražanjem lastnih čustev, z empatijo do drugih (čeprav bo morda obenem čutil močno potrebo po pomoči drugim), imel bo nizko samopodobo in šibek občutek identitete, srhljiv občutek praznine in občutek, da nikamor ne spada, dovoljeval bo, da se mu prestopajo meje, dopuščal bo nasilje nad seboj in svojimi otroki, se zatekal v bege (zasvojenost, ortoreksija idr. prehranske motnje, disociacija, obsesivno-kompulzivna motnja …) itd.
Čutil bo brezkompromisno dolžnost, da pomaga drugim, da zadovoljuje potrebe drugih, ne svojih, morda bo imel sindrom rešitelja, morda bo sam postal narcis.
Širše okolje
Danes je na srečo že malce drugače, kot je bilo nekoč, in upati velja, da bomo kot družba v doglednem času razvili sočutje do sebe in do drugih ter da bo večina dosegla stopnjo osebnostne zrelosti, ko nam naših ravnanj ne bodo narekovali obrambni mehanizmi in nepredelane travme. Vendarle pa smo trenutno še nekje v vmesju, kjer še zelo močno čutimo posledice tisočletne mentalitete, ki so jo poganjali patriarhat, boj za preživetje in življenje kot niz odzivov, in ne pobud. Iz vsega tega smo se šele začeli leviti.
Povedano s prispodobo ledene gore: trenutno štejemo za uspeh, če uspemo uzreti njen vrh, ki štrli iz vode – a ključne in daleč obsežnejše stvari so pod vodo in jih le redko vidimo, slišimo in začutimo, tako pri sebi kot pri drugih. V praksi to pomeni, da obstaja precejšnja možnost, da bo žrtev fizičnega nasilja slišana in da bo dobila pomoč, medtem ko se glede verbalnega, psihičnega, spolnega, finančnega idr. vrst nasilja še vedno v glavnem vedemo, kot da ne obstajajo, če pa že, pa samo na papirju. Zakonsko so tudi te vrste nasilja kaznive, praksa pa kaže, da institucije zelo težko prepoznajo psihično nasilje, ker to pač ne pušča modric in ker rentgen ne pokaže zlomljenega duha in pohabljene psihe.
Če ste žrtev prikritega ali celo aristokratskega narcisa, je zelo malo možnosti, da boste vi sami in tudi okolica to opazili, kaj šele ustrezno reagirali – ne glede na odnos, v katerem ste s to osebo. Morda je to vaš starš, partner, prijatelj ali sodelavec. Okolica vas ne bo razumela. Kaj vam manjka ob tako čudovitem človeku? Vse imate na pladnju prineseno, pa vam še ni dovolj! Drugi ženske/možje/otroci bi si za takega moža/starše vse prste polizali! Preobčutljivi ste, komplicirate, egoistični ste, pohlepni ali zafrustirani …
Nesočutje, nerazumevanje in obtožbe, vse to utegne deževati na vas, če se komu potožite. In celo če naletite na koga, ki vam je pripravljen prisluhniti, se lahko zgodi, da sploh ne boste znali povedati, kaj je v odnosu tako zelo »narobe«. Sploh če ste žrtev poneumljajočega zavajanja. In če ste v odnosu z narcistično osebo, potem ste.
»Problematični otrok«
Otrok v takih primerih v resnici nima realnih možnosti, da bi prišel do pomoči. Ko bo svojo stisko začel izražati z odklonskim vedenjem, bo morda označen za »problematičnega«. Če nenarcistični starš doslej še ni ugotovil, za kaj gre, in toksičnega odnosa ni zapustil ter s fizično ločitvijo otroku omogočil vsaj enega varnega okolja, bo to privedlo še do nečesa: narcis bo partnerja obtožil, da je on/-a »uničil/-a otroka«, da ima otrok težave zaradi njega/nje – in lahko se zgodi, da bo to prepričanje prevzel tudi sam otrok! To je zgolj eden od primerov, kako narcis otroku jemlje mater (obratno se to redkeje dogaja in pušča manj uničujoče posledice, ker je za vsakega otroka, ne glede na spol, mama tisto prvo in glavno okolje varnosti, podpore in tolažbe).
Seveda je tak otrok že prej na neki ravni čutil, da mu mama ni zares v oporo, da ni zares varna in da ne more računati nanjo, da ga bo rešila iz toksičnih razmer. Zelo možno je, da si je to razložil, kot da je z njim nekaj narobe, kajti misel, da je kaj »narobe« s staršem, je za otroka preveč srhljiva. Ko od očeta sliši, da je itak mama za vse kriva, bo morda to pograbil kot uteho, da bi se ne počutil tako grozljivo krivega – in to utegne prerasti v tipično narcistično lastnost: prepričanje, da so za vse, kar se nam dogaja, vključno z našimi čustvi, krivi drugi. Tudi če tak otrok ne bo razvil NOM, bo to prepričanje zelo škodljivo vplivalo na njegovo nadaljnje življenje – ujet bo v vlogo žrtve, v t. i. naučeno nemoč, ne da bi se tega sploh zavedal.
V takih okoliščinah otrok konstantno dobiva izkušnje, da svet ni varen, da ljudje niso zaupanja vredni (narcis ga zasipa z lažnimi obljubami, prav tako pa mu drugi starš lažno obljublja, da bosta šla stran od narcisa) in da tak, kot je, ni dovolj dober.
Narcis otroka razvrednoti na veliko načinov, ki vsi vplivajo na to, da otrok neha biti pristen, se nauči, da ne sme biti to, kar je, in da ni vreden. Eden od njih, ki ga želim posebej omeniti, je nesprejemanje otrokovega spola.
»Janezek moj!«
Največkrat slišim tole različico: oče si je želel sina, in ker je dobil hčer, jo je »posinovil«. Klical jo je po fantovskem imenu in v pogovoru z njo uporabljal moška spolila (si prišel, umazan si …), zahteval, da se striže na fanta in da nosi fantovska oblačila, jo zasipal s »fantovskimi dejavnostmi« (nogomet, mehanska dela …), ni ji dovolil, da bi se igrala s plišastimi živalcami in lutkami …
Če prej ne, so z vstopom v šolo te hčerke opazile, da je drugim dekletom ne le dovoljeno, temveč samoumevno to, za kar one doma zaman prosijo (oz. so že nehale prositi, ker so bile zaradi tega že hudo kaznovane, tudi tako, da so pristale v bolnišnici): dolgi lasje, pentljice, oblekice, pisane bunde … – in to, da se izražajo v ženskem spolu in so tudi od drugih priznane kot deklice, ne kot dečki. Doma so se začele upirati, kar je privedlo do številnih prepirov, do še več nasilja, ki je doletelo tudi mater – in tako so se začele počutiti krive, da se oče in mama ne razumeta.
Toda ta strašni občutek krivde, češ da smo onesrečili starše, ni nič v primerjavi s pošastnim občutkom sramu, da taki, kot smo, ne smemo obstajati. Ta eksistencialni sram je podlaga, na kateri se nam razvijejo izredno nezreli obrambni mehanizmi, ki lahko še pred najstniškimi leti prerasejo v samopoškodovalno vedenje, kemične in nekemične zasvojenosti in tudi v samomor(ilnost).
»Zame ne obstajaš!«
Skoraj identične posledice prinaša ignoriranje otroka. Sporočilo je zelo podobno. V prejšnjem primeru je: »Tak, kot si, zame ne obstajaš.« Pri ignoriranju pa: »Zame ne obstajaš.« Znova smo pri eksistencialnem sramu in tudi strahu, kajti – če za starša ne obstajam, ne bo poskrbel zame in lahko umrem. Tako si to razloži otroška psiha. In potegne sklep: »Bolje bi bilo, da me ne bi bilo.« To pa je nadvse plodna podlaga za to, da se nam, kot sama pravim, vklopi »program Samomor«, ki odtlej tiho teče v ozadju, in kadar nam je posebej hudo, nam prišepne: »Če bo prehudo, lahko še vedno narediš samomor.«
To je odlično razložil Željko Ćurić tukaj:
Čisto sam na svetu
Sosedje pravijo: »Ta tvoj ati je pa res pravi kavalir! Vse zna urediti, vedno priskoči na pomoč! Pozdravi ga!«
Učiteljice pravijo: »Veš, tvojo mamico zelo skrbi zate. Lepo je, da imaš tako skrbno mamico.«
(Očetovi) sorodniki pravijo: »A ne da pri mamici ni tako lepo kot pri očku, ki ti vse da in vse kupi?«
(Materini) sorodniki pravijo: »Kaj ti pa manjka? Če bi moja mama tako skrbela zame, bi bil vesel! Ne bodi nehvaležna! Jaz sem bil vesel, že če me mama ni premlatila!«
Sodniki pravijo: »Otrok ima pravico do obeh staršev, zato ugodimo zahtevi očeta po stikih, tudi čez noč. To, da je na kazenskem sodišču proti njemu vložena obtožnica zaradi spolne zlorabe hčerke, se nas na družinskem sodišču ne tiče, sploh pa še ni pravnomočne obsodbe. Otrok ima pravico do obeh staršev. Otrok ima pravico do obeh staršev. Otrok ima pravico do obeh staršev.«
Tudi če v praksi to pomeni, da ima otrok »pravico« do tega, da je zlorabljan. Spolno ali kako drugače.
Zato pravim, da problem narcistične in sorodnih osebnostnih motenj ni problem posameznika niti problem partnerjev ali družine. Je družbeni problem. Vsi sodelujemo pri tem, da lahko narcisi hodijo »čez trupla«. Vsi to omogočamo. In to se ne bo spremenilo, dokler se ne bomo dovolj poučili, dovolj opolnomočili in kot družba dovolj dozoreli, da bomo nehali polagati otroke na oltar zadovoljevanja potreb motenih oseb.
V kratkem bo izšla knjiga dr. Claire Jack Odraščanje ob narcisu, ki jo priporočam vsem. Vsem, ki vam je mar. Četudi sami niste odraščali ob narcisu.
Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.
