Posledice poškodbe zob so včasih zelo hude in lahko vplivajo na zdravje do konca življenja, na telesno rast in razvoj pa tudi na psihološko stanje otroka. Zato je pravočasno in ustrezno zdravljenje nadvse pomembno. Vrsta zdravljenja je odvisna od tega, ali gre za mlečne ali stalne zobe, pogosto pa je treba oskrbeti tudi okolna mehka tkiva, ki se pri padcu ali udarcu prav tako poškodujejo.
Starši morajo otroka čim prej odpeljati k zobozdravniku ali – če gre za komplicirane poškodbe – v najbližjo bolnišnico. Če je prišlo do izpada zoba, ga je treba vzeti s sabo v tekočem mediju, denimo v mleku, fiziološki raztopini ali slini. Najslabše je, če zob prinesemo v robčku ali rokah, saj se s tem dodatno kontaminira, s čimer se možnost ponovne vstavitve zmanjša.
Naloga staršev je, da otroka pomirijo in ohrabrijo, saj bo tako zdravnik z njim lažje delal.
Da lahko postavimo točno diagnozo poškodbe zob in prizadetosti okolnih tkiv, se je treba pogovoriti s starši ali spremljevalcem ter opraviti klinični pregled otroka in rentgensko analizo. Rentgenski pregled je nujen, saj pokaže, ali so zobje morda premaknjeni in ali je prišlo do zloma zob ter podpornih struktur (kosti). Če so poškodovani mlečni zobje, rentgenska slika pokaže njihov položaj v primerjavi s stalnimi.
Poškodovani zobje lahko izpadejo, lahko so potisnjeni v zobno alveolo (kost), razmajani, nalomljeni, počeni, s »poškodovanim živcem« ali brez. Zobozdravnik bo izbral zdravljenje glede na vrsto poškodbe. Najpogosteje (v okoli 60 odstotkih) pride do poškodb sklenine in zobovine brez poškodovanega živca, zato je prognoza dobra. K sreči pride do popolnega izbitja zoba le v 10 odstotkih primerov; takrat moramo izbit zob v tekočem mediju čim prej odnesti k zobozdravniku.
Poškodbe zob so travmatične tako za otroka kot za starše, k sreči pa je zdravljenje v večini primerov uspešno in brez trajnih posledic na otrokovo telesno in duševno zdravje. Pomiritev in ohrabrenje otroka ter čimprejšnji obisk zobozdravnika so ključni pri uspešnem zdravljenju tovrstnih poškodb.
