Z Dragico Pavšič Gerenčer iz Varne hiše Goriške, ki deluje v okviru Zavoda Karitas Samarijan, se je pogovarjala Nina Stenko Primožič, svetovalka in sodelavka v projektu eSOS – spletna prepoznava socialnih stisk, ki pomaga pri odkrivanju tvegan za nastanek negativnih posledic zasvojenost zaradi alkohola, težav v medosebnih odnosih in duševnih stisk.
Kaj vodi človeka, da gre na področje dela z osebami z izkušnjo nasilja v družini?
Mislim, da je to povezano že s samo usmeritvijo pri izbiri poklica, ki si ga izbereš, na primer socialni delavec, psihosocialni svetovalec ali drugi poklici, ter želiš pomagati različnim ranljivim skupinam. Želiš pomagati in osebo pripraviti na novo, kakovostnejše življenje tako, da ji pomagaš pri iskanju svojih notranjih moči, da uvidi, da ni ničvredna oseba, kot so jo zmerjali. Da zmore več in da si lahko sama oblikuje življenje.
Med ranljive skupine prebivalstva sodijo tudi žrtve nasilja v družini z otroki. Delo z njimi zahteva veliko energije in predelave lastnih občutkov, predvsem zato, ker so v družinsko nasilje vključeni tudi otroci, na katere nasilje močno vpliva in pušča velikokrat hude posledice.
Pri skrbi za lastno duševno zdravje, tudi v smeri zmanjšanja stresa v povezavi z delom, je izrednega pomena, da imaš kot svetovalni delavec z žrtvami nasilja v družini dobrega supervizorja, ki ti nudi podporo v procesu pomoči žrtvam nasilja.
Dragica Pavšič Gerenčer, strokovna delavka v Varni hiši Goriške, Zavoda Karitas Samarijan
Kako poskrbite zase vsakodnevno, za svoj notranji mir?
Poleg supervizije je za strokovnega delavca pomemben pogovor v timu. Dobro je, da strokovni delavec pozna dinamiko nasilja, da se ne izgubi v drami nasilja in njenih fazah. Ker sem velika ljubiteljica knjig zelo veliko berem. Drugi moj ventil sproščanja so sprehodi in čas preživet v naravi. Včasih sedem na kolo, tako rekreativno, in malo odmislim. Občasno se usedem, zaprem oči in treniram čuječnost, vizualizacijo. Spet drugič je dovolj tudi samo glasba, ki me umiri.
Zgodi pa se, da to ni dovolj. V nekaterih primeri se te življenjske zgodbe bolj dotaknejo in tiste poneseš tudi domov, se še doma malo ukvarjaš z njimi. Vendar za enkrat še nisem imela večjih težav s predelavo le-tega.
Katere tehnike za sprostitev uporabljate?
Tehnike, ki jih priporočam ženskam v našem programu varne hiše, tudi sama uporabljam. Priporočam jim tisto, kar sama poznam in prepoznam kot učinkovito. Vizualizacija mi je blizu, to vzame res lahko malo časa, pet minut in si notri. Lahko je v veliko pomoč tistim, ki delajo v poklicih, kjer je veliko stresa. Tako kot pri športu ali drugih praksah pomaga, če si ˝natreniran˝.
Zelo rada berem Oshoja, všeč so mi knjige iz čuječnosti, pa Yalom (Rabelj ljubezni). Zelo se me dotika knjiga, ki govori o soočanju z lastno minljivostjo – Strmenje v sonce. Strokovne knjige berem med letom, na dopustu pa v roke vzamem kriminalke.
Kako poskrbite da niste preobčutljivi, da ne prevzamete krivde, odgovornosti nase za neuspešen izhod iz nasilnega odnosa?
Nekako sem si položila v srce: “odločitev je njena“. Namesto nje ne morem narediti popolnoma nič. Lahko sem v oporo, pomagam, svetujem, vse ostalo mora narediti sama. S tem sem že na začetku razčistila sama s sabo. Ni mi vseeno, vendar vem, do kje seže moja odgovornost in od kje naprej je to odgovornost druge osebe.
Zelo hitro sem razmejila, kaj je moje in kaj je njihovo. Predvsem izhajam iz lastnih izkušenj. Nisem tipična socialna delavka, imam dve fakulteti, sem diplomirani ekonomist, študirala sem tudi psihosocialno pomoč, kjer so nas naučili, da moramo usposobiti ljudi, da si sami pomagajo. To je moj velik plus, saj s tem pristopom osebe dobro napredujejo.
Imam veliko izkušenj z delom z ljudmi. Delala sem tudi v komerciali, kjer sem morala biti močna, drugače bi me moški pohodili, kajti tam so bili več ali manj samo moški. Že tam sem dobila izkušnje, ki jih zdaj s pridom uporabljam pri delu v varni hiši. V preteklosti sem delala pretežno v moških kolektivih, kjer sem kot ženska doživela tudi neprijetne stvari. In sem se naučila postaviti se zase. In to je tudi ta prednost, ki me je izoblikovala, da sem se morala takrat v skoraj izključno moškem svetu bojevati za tisto majčkeno pravico zame, da sem.
“V moških kolektivih se je krivda zelo hitro prevalila na žensko v smislu: ti si storila narobe, ti nisi razumela… Pa četudi sem si stokrat zapisala, kaj so mi rekli, sem bila vseeno kriva. Tako je bilo v moških kolektivih, upam, da danes ni več tako.”
Dragica Pavšič Gerenčer, strokovna delavka v Varni hiši Goriške, Zavoda Karitas Samarijan
Je nevarno, da strokovna delavka/avec otopi, ko sliši veliko žalostnih zgodb?
Nisem imuna na življenjske stiske. Še vedno se me dotakne, ko mi ženske pripovedujejo svoje zgodbe in ko vidim solze, pridejo tudi meni solze v oči. Pokažem te solze in povem, da je tudi meni hudo, da sem tudi jaz človek. Morda za koga to ne bi bilo profesionalno, vendar tako jih začutim. Na koncu si rečem: “Dragica, tako pokažeš, da si človek”. Ni slabo kdaj pokazati, da se me dotakne. Ko me nič ne bo več prizadelo, potem nimam več kaj delati v takšni službi.
“Ko nisi več empatičen, ko ne čutiš več sočloveka, ki je v stiski, potem se moraš umakniti iz tega poklica. Vsaka zgodba pusti nekaj, te na nek način zaznamuje in se te dotakne.”
Dragica Pavšič Gerenčer, strokovna delavka v Varni hiši Goriške, Zavoda Karitas Samarijan
In če ženska, ki je doživljala nasilje, dovoli, jo kdaj tudi objamem. Ko stopim v njen osebni prostor in jo objamem, začutim, kako se ženska, ki je doživljala nasilje, ki je bila tolikokrat prizadeta in razočarana, boji, pa vendar mi dovoli, da pridem do nje. To je tudi svojevrstno zadoščenje.
Kako se soočate s tem, ko se žrtve vračajo k nasilnemu partnerju ali pa ponovno izberejo nasilnega partnerja? Vas to razjezi?
Če se ženska vrne v nasilen odnos, je zame znak, da še ni bila pripravljena, da bo morala vložiti več energije, kot sem jo jaz. Žalostna sem, ker vem, kam odhaja in da bo zopet uničena. Vendar je to njena odločitev in njena odgovornost. Sliši se kruto, vendar je resnično.
Ali kdaj sami doživljate strah?
Strah me ni, je pa neprijeten občutek, ko se osebno izpostaviš in posredno preko obravnav, na primer na center za socialno delo, prihajaš v stik s povzročitelji nasilja in ko veš, da si jim na pladnju. Seveda te storilci grdo gledajo, saj menijo, da si jim ukradel ženo, da z njo ne morejo več manipulirati. Za enkrat nimam hujših izkušenj, niti me ni strah, saj so povzročitelji nasilja v bistvu slabiči. Zase pa lahko rečem, da sem trdna in močna oseba. Takšna oseba povzročitelja nasilja ne zanima. Drža pokončne samozavestne ženske, ki je ni strah, jih celo odbija. Ko me pogleda v oči, ga pogledam nazaj v oči in ljudje se med sabo čutimo.
Zapisala: Nina Stenko Primožič, univ. dipl. soc. ped., svetovalka in sodelavka v projektu eSOS – spletna prepoznava socialnih stisk* (https://www.karitas.si/esos).
Več informacij o Varni hiši Goriške.
* Projekt eSOS – Spletna prepoznava socialnih stisk sofinancira Ministrstvo za javno upravo iz Sklada za NVO.