Darko Mihael Čibej, psiholog iz Osnove šole Savsko naselje, poudarja, da so počitnice, čas, ki je namenjen skupnemu času staršev in otrok. Naj se izkoristi v čim večjo korist otrok in seveda cele družine.
Ali so kakšne smernice, priporočila: naj otroci med počitnicami pozabijo na šolo in šolske obveznosti, ali je smiselno, da se kaj učijo, ponavljajo …?
Splošna priporočila in smernice oziroma nepisana pravila so, da so počitnice namenjene prostemu času, hobijem, času z družino. V tem času naj učenci ne bi delali za šolo. Vendar pa to velja za otroke, ki v šoli nimajo nobenih izstopajočih težav. Za vse ostale pa je priporočljivo, da čas počitnic izkoristijo, da skupaj s starši delajo na težavah, ki jih imajo. Pa naj gre za učne težave pri določenih predmetih, področje samostojnosti in organizacije, učenje odgovornosti, socialne veščine…
Kako se med poletjem pogovarjati o šoli? Kolikokrat otroka spomniti na šolo in šolske obveznosti?
Med poletjem naj bi se o šoli pogovarjali čim manj, razen kjer je to nujno potrebno (npr. popravni izpiti). Tudi za odpravljanje težav in primanjkljajev naj bo namenjen omejen čas in ne celotne počitnice po cele dneve. Tudi pomoč naj bo usmerjena na področja, kjer je težava in ne šolo kot tako. Otroci, ki imajo v šoli težave, pogosto težje delajo na teh težavah, če to delo povezujejo s šolo, ker jim asociacija na šolo znižuje motivacijo. Dobro je poskusiti na drug način, z drugačnim pristopom. To so lahko tabori, delavnice, aplikacije na telefonu ali računalniku, učenje preko igre ali z zgledom starša, skupno učenje nečesa novega ali kaj drugega. Cilj je predvsem, da otrok pridobi znanja in veščine na določenem področju in motivacijo, da na tem področju dela še naprej. Proti koncu poletja pa je dobro, da otrok pregleda svoje stvari, kaj rabi za v šolo in vse skupaj pripravi ali skupaj s starši nakupi/dokupi. Če je za to volja oziroma energija, se to lahko opravi tudi na začetku poletja in potem nekam ustrezni pospravi.
Cilj je, da je šola otrokovo delo in odgovornost, ne delo in odgovornost staršev. Bistveno je, da otroku omogočimo tisto, kar najbolj potrebuje tekom počitnic, pa naj bo to počitek, odmor ali pa zabavno pridobivanje novih veščin in znanja.
Katere napake delamo starši med počitnicami v odnosu do svojih otrok?
Počitnice so tudi za starše predvsem čas, ko si lahko odpočijejo. Kar je tudi prav, nenazadnje tudi odrasli potrebujemo počitek in dopust, pogosto celo bolj kot otroci. In dobro je, da se znamo o tem z otroki tudi ustrezno pogovoriti. Otroci si pogosto želijo, da bi se starši ukvarjali z njimi, ker imajo oni čas in si želijo ta čas preživeti z njim pomembnimi osebami.
Najbolj pogosti napaki, ki jih starši počnejo sta:
- Da ne znajo skomunicirati s svojimi otroki, da tudi oni potrebujejo počitek in jih neprimerno zavrnejo – ne zdaj je bistveno bolje kot absolutno ne. Ali pa se poskušajo “rešiti” otrok po liniji najmanjšega odpora. Kar pogosto pomeni, da je otrok pred takim ali drugačnim ekranom, nekje v varstvu ali pa prepuščen sam sebi. Kar so same po sebi lahko dobre opcije, težava se pojavi, ko je tega preveč. Kar privede do začaranega kroga, kjer otroci od utrujenih staršev zahtevajo vedno več pozornosti in animiranja (močne dražljaje, ki lahko konkurirajo ekranom), pogosto na vedno bolj neprimerne načine (ker le s tem dobijo pozornost), starši pa se jih še bolj poskušajo »rešiti« z varstvom, ekranom ali da jih pošljejo ven, ker so od vedno več dela z vedenjem otroka vedno bolj utrujeni.
- Da na svoje otroke pritiskajo preveč oziroma jim vzamejo preveč časa z dejavnostmi, ki se njim zdijo pomembne. Za otroke je dobro, da samostojno razpolagajo vsaj z delom svojega časa. Pa naj bo ta namenjen druženju, hobijem, počitku ali čemu drugemu. To je odličen čas, da se gradi na otrokovi samostojnosti in zaupanju.
Je kupovanje daril ob zaključku šolskega leta smiselno? Če da, kakšno je primerno darilo?
Kupovanje daril ob koncu šolskega leta je lahko lepa gesta in nagrada za otroka, če si jo je prislužil. Ni pa nujna. Večina otrok, ki si zasluži nagrado, je ne potrebuje. Ker so zadovoljni s svojimi dosežki, pohvalo in ponosom, ki ga vzbudijo pri sebi in svojih bližnjih. Večina otrok si vsaj do najstniškega obdobja, marsikateri pa tudi kasneje, želijo s strani bližnjih predvsem pozornost in njihov čas. Da gredo skupaj na dopust, imajo skupen hobi, dejavnost, hišna opravila, skrb … Lahko dobijo tudi nagrado, vendar pa razen tistih, ki si izrecno ciljno želijo točno nekaj specifičnega in za tisto nekaj tudi trdo delajo, večini ta nagrada ne pomeni toliko, kot si mislijo starši. V kolikor se starši odločijo za nagrado pa naj bo ta zaslužena in dobro osmišljena. Kaj, zakaj in s kakšnim namenom. Če ste se vnaprej dogovorili za pogoje, kaj mora otrok doseči in kaj točno bo nagrada, se tega tudi držite.
Pogosto starši popuščajo pri kriterijih, ki bi jih otrok moral doseči, predvsem v smislu »pa saj se je potrudil, si zasluži«. Starši naj razmislijo, kaj učijo otroka s tem, da mu pri dogovorih popuščajo.
Se vpliv zapiranja družbe med epidemijo koronavirusa še pozna med učenci? Če da, kako?
Vpliv zapiranja šol in družbe se še vedno pozna med učenci, oziroma če smo natančni, se šele sedaj res kažejo posledice zapiranja šol in družbe v vsej svoji razsežnosti. Na šoli opažamo porast družinskih stisk, ki so se zaradi zaprtja družbe in družin potencirale. Vedno več je zaradi tega stisk tudi pri otrocih. Predvsem se to kaže na področju čustveno-vedenjskih motenj, ki so v porastu, učne neuspešnosti, ki je pogosto vzročno-posledično povezana s čustveno-vedenjskimi motnjami, in pa slabše socializacije, ki je povezna z obema prej omenjenima področjema.
Vedno manj je vzajemne pomoči med sošolci in med starši otrok (to ne pomeni, da je sploh ni), kar se kaže v tem, da pogosto ne želijo drug drugemu pomagati pri nalogah, učenju, ali pa imajo celo prepovedano druženje med seboj. Kažejo se vedno bolj egocentrične tendence staršev in otrok (pomemben je samo moj, ker je najboljši in poseben oziroma pri otrocih, važen sem samo jaz, potrebe drugih niso pomembne). Vedno manj pa je tudi zaupanja v stroko s strani tovrstnih staršev, saj so le-ti pogosto prepričani, da bolje od strokovnih delavcev vedo, kaj in kako bi morali delati v šoli. Kot varovalni dejavnik se je pokazala predvsem urejenost družin. Kjer imajo otroci doma ustrezno podporo, zgled in vzgojo, ter so posledično samostojni in odgovorni, je težav v “pokoronskem” obdobju zelo malo. Ogromno težav pa se je pokazalo pri tistih otrocih, ki jim je šola pomenila poleg učenja tudi najbolj varen prostor, dnevno rutino in zunanji nadzor pri delu. Veliko teh otrok je sedaj učno neuspešnih ali manj uspešnih, kot bi lahko bili. In potem smo spet pri čustveno-vedenjskih motnjah.
