Ločitve se dogajajo kot po tekočem traku. Ženske pričajo o raztrganih sanjah, moški o izdaji družine. Razvezana partnerja vsak po svoje trpita še bolj, kot sta pred ločitvijo. Težavam, ki so bili na družinskem dnevnem redu, se v prvih mesecih po razpadu zveze pridružijo še nesoglasja glede stikov, plačevanja preživnine in razdelitve premoženja. Seveda ne v vseh družinah in ne vedno, ampak zgodbe s forumov pričajo o tem.
Alja Fabjan je psihoterapevtka, ki v Ljubljani vodi Psihodieto, edinstven program za odpravljanje čezmerne telesne teže. Srečuje se s posameznicami in posamezniki, ki so se pripravljeni resno spopasti s kilogrami. In med njimi je tudi veliko takih, ki imajo za seboj boleče in razpadle partnerske zveze.
Alja, k vam pridejo po pomoč ljudje, ki so verjetno že vse poskusili in jim predstavljate zadnje upanje? Kaj je prvi stavek, ki vam ga izrečejo?
“Udeleženci programa “Psihodieta” na uvodnem srečanju večinoma povedo, da so že preizkusili mnogo različnih diet, ki so imele le kratkoročen učinek, kilogrami pa so se po koncu diet vrnili. Neredko je številka na tehtnici še višja kot pred začetkom diete. Nekateri poročajo tudi o večjih količinah denarja, ki so ga zapravili za shujševalne tablete in praške, ki so lahko ne le neučinkoviti, pač pa tudi nevarni. Veliko udeležencev se bojuje z odvečnimi kilogrami večino svojega življenja, zato so neredki obupani.
Posamezniki, ki se odločijo za program, se dostikrat tudi že zavedajo, da potrebujejo prav psihično oporo in da so vzroki za njihov neuspešen boj s kilogrami tudi, ali celo pretežno, psihičnega izvora. Veliko se jih prepozna v čustvenem prenajedanju ali odvisnosti od hrane.
Takšen uvid je dobra iztočnica in podlaga za začetek dela na sebi, za premike v smeri dolgoročnih rešitev.”
Kakšna so pričakovanja ljudi, ki se obrnejo k vam po pomoč in v kolikšni meri jih lahko uresničite?
“Pričakovanja udeležencev pred začetkom programa “Psihodiete” so različna. Že na uvodnem srečanju veliko pozornost posvetimo prav temu, kakšna pričakovanja so realna, razjasnimo, da čudežnega učinka ne bo, da bo potrebna predanost in trud tako pri osvetljevanju in predelovanju psihičnih vzorcev, ki prispevajo k problematiki odvečne telesne teže, kot tudi pri uvajanju postopnih vedenjskih sprememb na področju prehrane in telesnega gibanja.
Program je zasnovan tako, da udeleženci lahko pridobijo mnogo več, kot le izgubo odvečnih kilogramov. Uvid v to, kaj vse lahko prispeva k temu, da telesna teža ostaja previsoka, vzpodbudi k razmisleku o vseh področjih življenja ter k zavedanju o nujnosti sprememb na nekaterih področjih. Nekdo lahko naprimer ugotovi, da je eden od pomembnih vzrokov za prenajedanje nezadovoljstvo v odnosu s partnerjem in se začne osredotočati na odpravljanje težav v odnosu, spet drugi lahko ugotovi, da posega po nezdravih prigrizkih, ko se sooča s stresom na delovnem mestu.
Premagovanje težav in večje zadovoljstvo z življenjem vpliva na odnos do sebe, svojega telesa, na prehranjevanje itd. Le takšna celostna obravnava lahko pripelje do dolgoročnih rešitev.”
Ločitev je zelo boleča življenjska preizkušnja in je tudi visoko na lestvici stresa, ki ga prinaša. Kako vpliva na ženske in moške, koliko iščejo tolažbo v hrani?
“Večje življenjske spremembe, kot je seveda tudi ločitev, prinašajo stres, ki vpliva na prehranjevanje. Neredki s hrano poskušajo zmanjšati strah, tesnobo, negotovost… Nasploh zelo pogosto ugotovimo, da je nezadovoljstvo z medosebnimi odnosi vzrok za prenajedanje ali čustveno prehranjevanje ter posledično za visoko telesno težo. S hrano poskušamo nekako utišati čustva, pa naj gre za strah, žalost, jezo, sram. Ko se kopičijo kilogrami, to prinaša še več neprijetnih občutkov in slabšo samopodobo in začaran krog je sklenjen.”
[see url=”https://med.over.net/clanek/nad-depresijo-z-gibanjem/”]Nad depresijo z gibanjem[/see]
Kaj je najbolj boleče, s čimer se morajo spopasti posamezniki, ki se obrnejo k vam po pomoč?
“Na programu “Psihodiete” posamezniki včasih pridejo v stik tudi z zelo bolečimi občutki, travmatskimi izkušnjami iz preteklosti. Če gre za kompleksnejšo problematiko, jim tudi toplo priporočam, da si poiščejo dodatno pomoč in podporo v obliki psihoterapije. Primer precej bolečega uvida je, da se nekdo zave, da mu hrana nadomešča ljubezen, da je v njegovem življenju nasploh primanjkuje ali, da jo je primanjkovalo odkar pomni. Žal so v ozadju dostikrat tudi pretekle ali pa sedanje zlorabe, psihične, fizične ali spolne. Razreševanje tovrstnih težav seveda zahteva dalj časa trajajočo obravnavo.”
[see url=”https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=1255157″]S foruma: Preveč jem![/see]
Kaj bi svetovali tistim, ki so na poti okrevanja in ne vedo, ali poiskati strokovno pomoč. Kako lahko psihoterapevt pomaga, kaj je njegova vloga.
“Strokovna psihoterapevtska pomoč pri reševanju problematike odvečne telesne teže je v tujini vedno bolj pogosta in prinaša dobre rezultate. Dolgoročne spremembe življenjskega sloga namreč zahtevajo močno in stabilno motivacijo, ki je v svojem bistvu psihološki proces. Pomembno je, da prepoznamo, obravnavamo in reguliramo vse tiste dele sebe in prepričanja, ki nas ovirajo na poti uvajanja želenih sprememb.
Psihoterapevt nudi oporo in pomoč na poti samospoznavanja ter na vodi pri krepitvi tistih delov sebe, ki bodo na poti dolgoročnega spreminjanja in doseganja ciljev, v pomoč. Gre sicer za zahtevno delo, ki pa se nam dolgoročno splača.”
Imate v svojih prostorih kavč, kamor položite klienta med terapijo, ali je to nekoliko drugače, kot smo vajeni iz filmov?
“Ne, »freudovski« kavč se danes tudi v individualni terapiji uporablja redko. Program “Psihodieta” poteka v skupinah, od 5-7 udeležencev. Izkazalo se je, da je podpora skupine ter izmenjava mnenj udeležencev programa zelo močen dejavnik pri uvajanju sprememb. Včasih pomaga že samo to, da slišimo zgodbo drugega, da se zavemo, da s svojimi težavami nismo sami. Razvijanje pristne in spoštljive komunikacije med udeleženci pa je tudi neprecenljiva izkušnja, ki jo lahko dobro uporabimo tudi v odnosih izven skupine.”
Za psihoterapevte je uveljavljen mit, da znajo prebrati človeka in iz njegovih besed in vedenja lahko vse razberejo. Lahko poskusiva?
Kaj lahko razberete iz spodnjega zapisa? Razveselite nas in podajte kratko strokovno razlago, kaj si vi mislite? 🙂
“Zgodba Dafne (vir >), 2 meseca po ločitvi:
Depresija … zvesta spremljevalka ločitve in razpada družine. Prisesana vame dolge mesece kot kolobarnik, zeleno rjava pijavka, ki ugrizne, sesa, ne izpusti in za sabo pušča rane in krvave madeže. Počasi, vztrajno je izsesala moje zadnje atome moči, ki so me ohranjali pri življenju.
Depresija je stanje življenja, ko ni življenja. Brezvoljnost, brezup, izolacija in nobene rešitve na vidiku. Dolgi dnevi, ko ne vem, ali zunaj sije sonce ali pada dež ali je dan ali je noč? Kot da mi je v resnici mar. Depresija je vakuum. Je prazen prostor.
Samica. Je čas, ki se nikoli ne vrne. Veliko moči potrebujem, volje in trdega dela, da se iztrgam iz njenega primeža. In časa. Časa, ki se nikoli vrne.
Da sem v globoki depresiji, si nisem priznala niti, ko zdravnica proti meni stegne roko z receptom … za tabletke … tiste čisto majhne, ki večino ljudi navdajajo z velikim sramom in predsodki. Tudi mene. Recept med njenimi prsti mi sporoča, da nisem dovolj močna, da bi se s hudo življenjsko preizkušnjo spopadla sama. Potrjuje mi, da sem izgubila nadzor in da se je razbil moj kompas. V trenutku me udari resnica zavedanja nemoči, v kateri sem se znašla. In ob spoznanju sem v depresijo padla še globlje…
… se bom sploh kdaj rešila?”
Alja komentira:
“Gospa zelo dobro opiše depresijo s stavkom: »depresija je stanje življenja, ko ni življenja« in dosti klientov, ki trpijo za depresijo, jo opiše na podobne načine. Ko se v nas naseli obup, brezvoljnost, ko ne moremo najti veselja v stvareh, ki so nas včasih veselile, ko ne zmoremo zbrati energije niti za vsakodnevna opravila, je nadvse pomembno, da zberemo v sebi zadnje zaloge moči ter si poiščemo ustrezno pomoč. Včasih ne gre brez zdravil, ki so nujna opora, nekakšen »mavec« ali »bergla« v najhujših trenutkih in omogočijo, da se rane zacelijo, da zopet začnemo sestavljati tisto, kar se je razstavljalo morda že kar nekaj časa, morda ne da bi to sploh opazili.
Gospa omenja boleče občutke ob zavedanju lastne nemoči, zelo pogosto se bolečini pridruži tudi sram glede tega, da nismo dovolj močni, da sami ne zmoremo, prepričani pa smo, da bi morali in, da je depresija nekaj sramotnega, nekaj, kar se nam ne bi smelo zgoditi. Takšna občutja in razmišljanja lahko še dodatno poslabšajo položaj in zato ni odveč poudariti, da depresija ni znak šibkosti. Večkrat je celo posledica tega, da smo bili predolgo močni, da smo se premalokrat zjokali ali si poiskali oporo v bližnjemu.”
Hvala, Alja Fabjan.
Projekt Mesec aktivnosti za zdravje podpira Zavarovalnica Triglav d.d. Še več zanimivih zgodb in koristnih nasvetov s področja zdravega življenja si preberite na portalu Vse bo v redu.
