Vračanje na delo po dolgotrajnem bolniškem staležu ni stresno le za ženske, temveč tudi za delodajalce, kar vpliva na ohranitev delovnega mesta bolnic, je na okrogli mizi v okviru projekta Povratek na delo* ugotavljala predstavnica Združenja Europa Donna Slovenija Darja Molan.
Dolgotrajni postopki, pomanjkanje komunikacije, ne vedoč, kdaj se bodo delavke vrnile na delovno mesto in kakšne bodo njihove omejitve, so le peščica vprašanj, ki se porajajo delodajalcem, našteva. “Njihova naloga je skrbeti za uspešne delovne procese, zato se jim ob dolgotrajnih postopkih vračanja delavk na delo večkrat porajajo vprašanja ali jim bodo sploh še lahko nudili zaposlitev. V nekaterih primerih so potrebne prilagoditve delovnih mest, ki jih delodajalci znotraj svojih procesov na prvi pogled ne morejo ponuditi, hkrati ne poznajo vseh spodbud, ki so na voljo za ohranjanje delovnih mest, kot so financiranje prilagoditve delovnih mest in finančne spodbude v obliki zmanjšanja stroškov plače in nadomestila plač.”
V več letih delovanja na svetovalnem telefonu smo ugotovili, da gre za večplastno problematiko, ki poleg bolnic v veliki meri zadeva tudi delodajalce in zakonodajalce.
Darja Molan, Združenje Europa Donna Slovenija
Kaj pravijo delodajalci?
Kako vpliva odsotnosti delavca zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža na delovno organizacijo?
Ločiti je potrebno delovna mesta z več zaposlenimi in tista, kjer je na delovnem mestu zaposlen samo en delavec, je izpostavila mag. Klara Krajčič, pravna svetovalka v kadrovski službi, Krah Group Slovenija (Resistec, Athos, Metaltec). “Ker ne poznamo delavčevega zdravstvenega stanja, delodajalci ne vemo, koliko časa bo odsoten, zato težko zaposlimo nove delavce za nadomeščanje,” dodaja.
V procesu vračanja na delo se, kot pravi, delodajalci soočajo tudi z odločbami, ki narekujejo omejitve pri delavcih, ki lahko dejansko pomenijo popolno nezmožnost dela. “Takrat se znajdemo na točki, kjer lahko delavca, dokler ne dobimo odločbe ZPIZ, pošljemo le na čakanje. V primerih nemožnosti zagotoviti prilagoditve delovnega mesta je proces reševanja komisije predolg in hkrati nima večje teže, v smislu preprečevanja tožb. Posledično je podjetje tisto, ki krije stroške dolgotrajnih postopkov.”
Delodajalcem bi vračanje na delo po njenem mnenju olajšalo sistemsko urejeno vključevanje medicine dela takoj na začetku postopkov. Smiselna bi bila tudi pomoč delodajalcem iz strani posebne službe, kjer bi lahko bili deležni vseh informacij na enem mestu, je še povedala.
Multidisciplinarno povezovanje
Trenutno se medicina dela v proces vračanja na delo po dolgotrajnem bolniškem staležu vključuje sorazmerno pozno, priznava asist. Dani Mirnik, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa, iz Centra za medicino dela, ZVD d.o.o.
“Ponavadi podjetja pošiljajo zaposlene na t.i. ciljane preglede po tem, ko imenovani zdravnik določi, da se oseba lahko za poln ali skrajšan delovni čas vrne na delo. Takrat specialisti medicine dela poskušamo najti ustrezna delovna mesta oz. naloge, ki jih zaposleni oz. zaposlena v tistem trenutku glede na zdravstveno stanje lahko opravlja. Idealno bi bilo, da bi se začeli specialisti medicine v proces zgodnjega vračanja na delo vključevati že v sklopu medicinske rehabilitacije. Na tak način bi se že zgodaj po nastanku bolezni oz. spremenjenega zdravstvenega stanja pripravil okvirni načrt poklicne rehabilitacije oz. časovnice vračanja na delo.”
Zaposleni in delodajalci bi se na tak način lažje organizirali, lažje, hitrejše in bolj racionalno bi bilo tudi vodenje bolniškega staleža in potencialnega invalidskega upokojevanja. Glavne ovire so zakonodajne in organizacijske, je prepričan. “Večina bolnikov niti ne potrebuje kompleksne terciarne obravnave kot poteka na primer na URI Soča.”
Delodajalci imajo v okviru postopka ocene invalidnosti možnost aktivne vloge pri reševanju zaposlitve zavarovanca, za katerega je predvidena invalidnost in obstaja preostala delovna zmožnost, je spomnil Boris Kramžar, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa; predsednik Invalidske komisije I. stopnje in vodja Službe za izvedenstvo I. stopnje, ZPIZ OE Celje.
“V ospredju je predvsem poklicna rehabilitacija, katere priprava in predlog se izvaja v postopku pred oceno invalidnosti in je delodajalec aktivno vključen v iskanje ustrezne rešitve zaposlitve delavca s priznanimi trajnimi omejitvami delovne zmožnosti. Po oceni invalidnosti pa ima delodajalec možnost uveljavljanja sofinanciranja ZPIZ za ohranitev zaposlitve delovnega invalida v smislu usposabljanja ter prilagoditve delovnih prostorov in delovnih sredstev,”
pojasnjuje Boris Kramžar, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa.
A na splošno, ugotavlja Kramžar, delodajalci izkazujejo majhen interes za vključevanje v postopke ocenjevanja invalidnosti, tako pred nastankom invalidnosti, kot tudi za možnosti sofinanciranja ZPIZ po nastanku invalidnosti. “Obstajajo redke izjeme delodajalcev, ki že ob uvedbi postopka za oceno invalidnosti predlagajo rešitev glede bodoče zaposlitve invalida in izkoristijo možnosti, ki jih ponuja ZPIZ. Te izjeme temeljijo na dobrem in korektnem sodelovanju delodajalca z izvajalcem medicine dela in pristojno osebo za varnost pri delu.”
V praksi obstaja vtis, da so roki za oceno invalidnosti (pre)dolgi, vendar je potrebno upoštevati, da so vloge za oceno invalidnosti večkrat nepopolne z vidika popolnosti medicinske dokumentacije in tudi delovne dokumentacije, meni.
Spodbude za delodajalce
Aleksandra Kuhar, področna sekretarka na oddelku za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, iz Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS, je predstavila nabor spodbud pri ohranjanje delovnih mest invalidov in za nove zaposlitve invalidov ter razložila, zakaj je vseeno dobro, da nekateri delodajalci v okviru kvotnega sistema raje plačujejo prispevek za neizpolnjevanje kvote, kot da bi zaposlovali osebe s statusom invalida. “Delodajalec ima pravico do enakih spodbud ne glede na to, ali gre za krajšo ali daljšo odsotnost že zaposlene osebe, ne glede tudi na to, ali gre za invalida, ki se prvič zaposli, ali je že bil zaposlen. Določen segment delodajalcev zagotovo izbere možnost plačila prispevka ali nadomestne izpolnitve kvote, določen pa zaposli celotno število invalidov, ki bi jih kot zavezanec za kvoto moral zaposliti. Če bi vsi delodajalci izpolnili kvotno obveznost z zaposlitvijo invalida ali nadomestno izpolnitvijo kvote, se ne bi zbirala sredstva iz naslova prispevka, ki se porabijo izključno za vzpodbude in bi ta sredstva moral zagotoviti i iz proračuna, tako pa se delodajalci medsebojno financirajo.”
Sogovorniki so se strinjali, da je rešitev v sistemski ureditvi zgodnje poklicne rehabilitacije, v obliki povezovanja izvajalca medicine dela z osebnim zdravnikom ter nato usklajeno delovanje imenovanega zdravnika ZZZS in izvedenca ZPIZ glede invalidnosti in preostale delovne zmožnosti, ki bo zagotavljala dostop vsem bolnikom. Velik doprinos bi bile tudi finančne spodbude ter aktivna vključenost tako delodajalcev kot delavcev, v programe vračanja na delo. Motivacija enih in drugih se je v pilotnih projektih pokazala kot ključen faktor za uspešno vračanje v delovni proces.
* Namen projekta Povratek na delo je ženske in delodajalce seznaniti z možnostmi in pravicami v postopku vračanja na delovno mesto, ki omogočajo lažji prehod iz dolgotrajnega bolniškega staleža in hkrati opozoriti odločevalce na pomanjkljivosti postopkov v praksi.
