»Ljubezen ne izbira. Slej ko prej se lahko zaljubiš v drugo osebo, in to takrat, ko najmanj pričakuješ. Kaj je bolj sprejemljivo storiti v dani situaciji? Torej, če se eden izmed partnerjev zaljubi v drugo osebo. Kaj je zanj/o bolj sprejemljivo? Da se razide ali da še naprej igra, kako srečen je v zakonu? Da še malo začinimo situacijo: Vmes je pa še družina. Primer: Na novo zaljubljeni partner ima s svojo, recimo temu, “staro ljubeznijo” otroke. Kaj je po vašem mnenju bolj sprejemljivo, ko se on na novo zaljubi? Da se s svojo partnerico razide ter na nek način prizadene tudi otroke in zaživi novo življenje? Ali je bolje, če do nadaljnjega igra srečnega partnerja?,«
je dilema uporabnice na forumu.
Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, na forumu Starejši so modrejši svetuje:
Situacija, ki jo opisujete ni neobičajna in je dokaj pogosta. Lahko rečem, da je to preizkušnja za par. Če situacijo gledamo tako, potem lahko zase ali/in za odnos nekaj boljšega in novega storimo.
Ne moremo vplivati na to, da se zaljubimo, tudi če smo v odnosu ali poročeni. Vplivamo pa lahko na to, kaj s tem storimo, saj smo ljudje bitja z razumom in ne samo s čustvi. Zaljubljenost v drugo osebo je zadnji alarm, da je odnos šel v popolnoma napačno smer. Je znak zakonske krize in sama zaljubljenost v drugo osebo še ni škodljiva, škodljivo je tisto, kar od tu naprej lahko zraste. Temu pa se reče afera: čustvena ali telesna, obe sta škodljivi, travmatični za odnos in vedno prineseta ključno vprašanje: se raziti in iti z novim partnerjem naprej ali nadaljevati v zvezi?
Kdaj vztrajati v odnosu?
Če je v odnosu dovolj varno za čustva, za pogovor, iskreno komunikacijo, ranljivost, potem sta eden drugemu čustveno in spolno povsem dovolj.
Zaljubljenost v drugo osebo pomeni, da se oseba, ki se je zaljubila, ni zmogla svojih čustvenih vsebin (že dolgo obdobje nazaj) deliti s svojim partnerjem, se razgaliti in tako ustvarjati bližino z njim (strahove, dvome, želje, potrebe, izraziti svoja mnenja, čustva…). Rada bi poudarila, da za to, kar oseba ne zmore, ni kriv partner. Zaman je živeti v prepričanju, da je partner kriv, da se z njim ne da pogovarjati, deliti mnenja, čustva, itd. Da je partner kriv, da se oseba počuti ujeto v odnosu, da nima svobode, itd. Zakaj? Vsak je svoje sreče kovač. V odnosu vsak izgrajuje sebe. Če partner posega v naš prostor, je pa potrebno govoriti o mejah in znati postavljati le te. Torej je tukaj na mestu govoriti o mejah, varovanju svojega prostora, itd. in ne o tem, kdo vse je kriv, da mi ne zmoremo tega in onega.
Če govorimo o vprašanju, ki ga bralka postavlja: Raziti se ali igrati srečen par?, bi rekla, da ne moremo gledati tako črno-belo, so vsi odtenki vmes. Je stvar odločitve. Ali se odločiti, da delamo na sebi in poskušamo najti vzroke zaljubljenosti, odkriti hrepenenja in njihov izvor ter začeti delati na odnosu (če sta seveda oba partnerja zato).
Za začetek je tukaj potrebna iskrenost
Potrebno je, da partnerju iskreno povemo, da smo se zaljubili ali da čutimo čustva do druge osebe. To se sicer sliši težko, vendar ni nemogoče. Če bo še kakšen potencial v tem odnosu, bo tudi drugi partner zmožen prisluhniti in razumeti nastalo situacijo, čeprav bolečo in težko. Odnos je vedno delo: na sebi in na odnosu in to delo ni lahko. Odnos ni samo pravljica in lepa čustva. Rast se vedno zgodi takrat, ko boli, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, ko se odprejo rane, hrepenenja, bolečina, dno. Tukaj je potencial za največjo osebnostno in partnersko rast. Po tej rasti človek ni nikoli več isti.
Pasti, če odnos končamo
Lahko pa se odločimo tudi, da odnos končamo. In tudi tukaj sta dve možnosti: iti z novim partnerjem v nov odnos (vemo, da se po statistiki takim odnosom ne piše dobro) ali pa se odločiti, da v danem partnerskem odnosu ne moremo več biti in lahko ločitev predelamo brez trenutnega potencialnega novega partnerja. To predelovanje traja nekje okoli dveh let in več.
Zaljubljenost v drugo osebo v odnosu je vedno zrcalo (najbolj smiselno se mi zdi tako gledanje). Kar čutimo ob drugem, pogrešamo v odnosu ali pri sebi. Zato je najbolj na mestu vprašanje: Kaj pogrešam pri sebi in kaj pogrešam ob partnerju/v odnosu (oz. kaj želim). Redkokdaj nov partner zares prinese tisto, kar se nam na prvi pogled ob njem odpre in kar ob njem čutimo, pričakujemo in vidimo.
Kdaj je smiselno odnos končati?
Takrat, ko gre za kontinuirano nasilje ali karšnekoli zlorabe, ki se jih ne da predelati in ko eden od partnerjev ne želi in ne kaže nobene potrebe in žeje več, da v odnosu skupaj rasteta. Vztrajanje v odnosu ima zelo pomembno vlogo. To ne pomeni, da nemo čepimo in trpimo in smo žrtve. V vztrajanju predvsem vidim DELOVANJE, da sami pri sebi predelujemo, kar imamo za predelati, svoje težave in stiske, ki intenzivno prihajajo ven v odnosu. Ker ni partner kriv za vse tisto hudo in grozno, kar se nam zdi, da se nam v odnosu dogaja.
Torej, če zaključim: Oditi takrat, ko smo predelali svoje rane in vzorce v odnosu in se v odnosu ne da več rasti. Oditi dostojanstveno in pošteno ter tako, da ni vzrok odhoda tretja oseba. Ostati vedno takrat, ko je v obeh vsaj nekaj želje in hrepenenja po skupnem odnosu in pri predelovanju vsebin vsak pri sebi in je tako možno vnašati nove vsebine v odnos, da postane varen.
