Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi samomora vsako leto umre okrog 800.000 ljudi, kar pomeni, da umre ena oseba vsakih 40 sekund. Po nekaterih ocenah je število poskusov samomora 25-krat višje. Od leta 2003 obeležujemo 10. september kot svetovni dan preprečevanja samomora.
Koliko je samomorov v Sloveniji?
Od leta 2010 dalje beležimo rahlo naraščanje števila samomorov, kar je predvsem posledica nekoliko večjega števila samomorov med moškimi (2010–2012), v letu 2013 pa se je nekoliko povečalo število samomorov med ženskami. V letu 2016 je število upadlo (umrlo 371 oseb – 294 moških in 77 žensk), kar pomeni, da trend upada samomorilnega količnika v Sloveniji vzdržujemo. Več statističnih podatkov na strani NIJZ.
Kako se soočiti s samomorom?
Pri preprečevanju samomora je zelo pomembna odprta komunikacija v družbi, s katero razbijamo mite o samomoru in zmanjšujemo stigmo. Opremljenost ljudi z veščinami, ki omogočajo senzibilen, neobsojajoč pogovor z ogroženimi, je pomemben vidik preprečevanja samomora. Biti tam za nekoga, ki je v stiski, biti z njim in ob njem, lahko reši življenje ali olajša stisko.
V duševni stiski je treba poiskati pomoč
Četudi so mnogi ljudje še vedno prepričani, da je v duševni stiski najbolje ostati tiho, oziroma da si mora človek v takem primeru pomagati sam, je vedno več tistih, ki v stiski poiščejo strokovno pomoč.
Ta je na mestu vedno, kadar stiska obvladuje posameznikovo življenje do te mere, da je moteno njegovo vsakodnevno delovanje doma, v šoli ali službi in kadar stiske sami ne znajo oziroma ne zmorejo rešiti.
»Samomor prizadene bližnje osebe, še toliko bolj, če gre za razširjen samomor. Pogovor s strokovnjakom (svetovalcem na telefonski krizni liniji, psihologom, psihoterapevtom, psihiatrom, zdravnikom) bo prizadetim bližnjim pomagal izraziti bolečino, občutke in dileme ob dogodku ter »preživeti« težko obdobje žalovanja. Zato je pomembno, da ob obveščanju širše javnosti o takšnih tragičnih dogodkih, avtorji prispevkov objavijo tudi različne vire strokovne pomoči,«
svetuje psihologinja Anka Zavasnik.
Kam po pomoč v primeru stiske?
- Osebni zdravnik,
- Dežurni zdravnik, najbližja splošna ali psihiatrična bolnišnica ali reševalna služba,
- Klic v duševni stiski, Psihiatrična klinika Ljubljana: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
- Zaupna Telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (skupna številka; 24h/dan; klici so brezplačni)
- TOM, telefon otrok in mladostnikov: 080 12 34 (vsak dan med 12. in 22. uro)
- Slovensko društvo Hospic,
- Psihiatrična klinika Ljubljana, Center za mentalno zdravje, Grablovičeva 44b, Ljubljana: 01/5874 900,
- Mreža psiholoških svetovalnic Posvet: [email protected], 031 704 707 (naročanje vsak delovnik med 8.00. in 20.00. uro),
- Svetovalnica »Tu smo zate«, NIJZ Celje, ob ponedeljkih, torkih in četrtkih, od 15. do 18. ure, [email protected],
- Spletna postaja za razumevanje samomora,
- Spletna svetovalnica za mlade www.tosemjaz.net.
Sporočilo dejanja samomora
Kljub temu, da je smrt edina gotovost, ki jo ima človek v življenju, le ta pride vedno nepričakovano in nanjo človek nikoli ni povsem pripravljen. Prisluhnite pogovoru z mag. Violeto Irgl, specializantko zakonske in družinske terapije, ki pove, kako po samomoru bližnjega na novo postaviti življenje, kako pomagati ob občutkih krivde, kam se obrniti po pomoč in kako predelati izgubo.
Kako preživeti izgubo po samomoru?
“Izgube so del življenja vsakega posameznika in nanje se zmeraj odzovemo. Odreagiramo lahko čustveno, miselno, telesno, duhovno in/ali vedenjsko. Najbolj stresna izguba je zagotovo smrt bližnje osebe: partnerja, starša, otroka, sorojenca, starega starša, prijatelja, ljudje pa žalujejo tudi za hišnimi ljubljenčki. Mnoge izgube so za žalujoče travmatične, še posebej je to pogosto v primerih samomora bližnjega, v primeru prezgodnjih smrti (npr. smrt otroka, otroku umre starš), težjih boleznih (rakasto obolenje) ali če žalujočemu umre več zanj pomembnih oseb v krajšem časovnem obdobju …”
pojasni mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka iz Klinike Golnik, moderatorka foruma Žalovanje in slovo in nadaljuje:
“Žalovanje za bližnjimi osebami je proces, s katerim se v življenju večkrat soočamo vsi. Proces žalovanja je ustrezen, pričakovan, praviloma boleč in dalj časa trajajoč odziv na izgubo. Za smrtjo bližnje osebe lahko začnemo žalovali pred smrtjo (v primeru pričakovane izgube), ob izgubi bližnjega ali kasneje v primeru različnih zapletov. Ko se žalujoči v procesu žalovanja sooča z izgubo, se sooča tudi z drugimi posledičnimi spremembami in z različnimi stresnimi situacijami. Primeri teh sekundarnih stresorjev so: prekinitev določenih aktivnosti, finančne težave, spremembe v odnosih, zapleti v dedovanju, osamljenost, težave pri prilagajanju na življenje brez bližnje osebe …”
Preberite več o žalovanju.
Vabljeni na forum Žalovanje in slovo, kjer lahko zaupate svojo izkušnjo, ponudite pomoč drugim in vprašate za strokovni nasvet.