Izguba ljubljene osebe nikoli ni preprosta. Otroci čutijo in kažejo svoje žalovanje na različne načine. Kako se soočajo z izgubo je odvisno od njihove starosti, od tega, kako blizu so si bili s pokojno osebo in od podpore, ki jo prejmejo. Izguba lahko vpliva na otrokov občutek varnosti, saj je čas, ki sledi smrti, poln čustvenega nemira, kaosa in sprememb. To, da ima otrok ob sebi skrbnega odraslega, ki ga vodi skozi proces poslavljanja in žalovanja, zanj ustvari priložnost za rast in transformacijo ter okrevanje. Pomagati otroku pri soočanju z izgubo je ena najpomembnejših vlog, kar jih lahko odigra odrasla oseba, saj otroku pomaga razviti sposobnosti, ki mu lahko služijo celo življenje.
V nadaljevanju boste lahko prebrali več načinov, kako otroku pomagati žalovati in predelati zelo zmedena in preplavljajoča občutja.
Bodite odkriti in kratki
Morda otroci ne morejo povezati vseh dejstev, a vedo kaj se dogaja okrog njih, saj so precej intuitivni. Koliko informacij lahko tolerira in predela otrok, bosta določila njegova starost in osebnost. Dobro je, da si v mislih pripravite osnutek. Za začetek dajte otroku kratek in odkrit opis tega, kar se je zgodilo. Začnite z osnovami, nato ugotovite koliko o tem že ve. Tako boste izvedeli tudi ali ima morda kakšne napačne informacije. Podrobnosti izpustite, ker so lahko zanj preveč strašljive in lahko vodijo k anksioznim mislim. Otroci med predelovanjem izgube pogosto ponavljajo enaka vprašanja, zato po potrebi svoj odgovor potrpežljivo ponavljajte. Skrivanje informacij lahko povzroči otrokovo nezaupanje in prenehanje iskanja podpore pri odraslih. S tem, ko mu zaupate, da bo prenesel novico, mu sporočate, da lahko k vam pride zaradi česarkoli.
Uporabljajte preprost jezik
Ko se pogovarjate o smrti bližnjega, se izogibajte abstraktnim (”Prešel je na drugo stran.”) ali dobesednim (”Izgubili smo jo.”) izjavam, ki bi jih lahko otrok napačno razumel. Zmedo poskušajte zmanjšati z jasnimi in konkretnimi besedami ter z otrokovi starosti primernim jezikom. Če želite povedati otroku, da je nekdo umrl, se mu skrbno približajte, ga morda vzemite v naročje in recite: ”Povedati ti želim žalostno novico. Babica je danes umrla. Ni več živa in je ne bomo več videli ali se igrati z njo.” Nato tiho sedite in poslušajte, da otrok dojame vaše besede.
Odzivajte se pomirjujoče in tolažeče
Ko gre za izgubo se nekateri otroci nagibajo k naglim sklepom. Ko otroku podate splošen opis, ki mu pove, da je bil dedek star in je zato umrl, ga lahko zaskrbi, da ste stari in da boste naslednji umrli vi. Pomirite ga, da je to nekaj kar se je zgodilo dedku, ne vam. Vsak otrok reagira drugače – nekateri jokajo, drugi sprašujejo, pri tretjih pa se zdi, da sploh ne reagirajo. Vse to je v redu. Ostanite z otrokom, mu nudite objeme in varnost, bodisi ob pogovoru bodisi samo ob preživljanju skupnega časa. Ne skrbite, če nimate vseh odgovorov. Pomembnejše je to, da ste dostopni in odzivni na otrokove potrebe. Poudarite, da vaš otrok ni sam v svojih občutjih nemoči in zmedenosti in da boste žalovali skupaj ter podpirali drug drugega kot družina. Otroku dajte vedeti, da je normalno, da za boljše počutje po izgubi bližnjega potrebujemo čas.
Opazujte vedenje
Otroci ne komunicirajo vedno samo z besedami. Zato morate biti “detektiv”, poslušati in gledati. Običajne reakcije so zanikanje, nihanje razpoloženja, strah pred samoto, regresija v zgodnje otroško vedenje, boleč trebuh, glavobol ter učne in spalne težave. Nekateri otroci nimajo nobene reakcije, drugi izrazijo nasprotna čustva (smeh kot znak zmedenih čustev in/ali anksioznosti), tretji pa lahko pokažejo vedenje, ki je značilno za regresijo (močenje postelje, težave pri spanju vso noč, otročje govorjenje, udarjanje in grizenje, težave pri prehranjevanju in podobno). Otroci žalujejo v odmerkih, zato je običajno, da se v izražanju občutij ponavljajo. Če so tovrstne težave pri otroku prisotne daljše časovno obdobje, je smiselno, da poiščete strokovno pomoč.
Ohranjajte rutino
Redna rekreacija, družbene in akademske aktivnosti bodo otroku pomagale k občutku normalnosti in prizemljenosti. Če bo otrok zaskrbljen, kako se bo njegovo življenje spremenilo, je pomembno, da mu zagotovite, da bo večina stvari potekala kot običajno in sledila strukturiranemu urniku. Šola in izvenšolske dejavnosti mu lahko nudijo odmik od žalovanja, saj postavljajo del njegovega življenja nazaj na svoje mesto. Rutina prinaša stabilnost in organizacijo, ki ju je odnesla izguba. Če smrt bližnje osebe pomeni spremembe v življenju vašega otroka, odpravite kakršnekoli skrbi ali strahove z vnaprejšnjimi pojasnili, kaj se bo zgodilo (”Teta Ana te po prišla iskat v šolo, kot te je včasih prišla babica.” ).
Izrazite svoja občutja
Otroci bodo izrazili svoja občutja, če bodo videli, kako jih izražate vi. Ni vam treba skrivati svojih reakcij, vseeno pa prihranite svoja močnejša, dramatična občutja za zasebne trenutke z odraslimi. S tem boste zaščitili otroka, da ga ne bo skrbelo za vas. Razmislite o ustreznih načinih za pogovor o svojih občutjih. Lahko rečete: ”Včasih imam težek dan in sem potrt-a, ker razmišljam o svoji mami, jo pogrešam in čutim, da ni več enako. Ali se tudi ti kdaj tako počutiš?” Z modeliranjem, da ste žalostni in razlaganjem svojih občutij na jasen in konstruktiven način, pomagate otroku razumeti svoja občutja. Lahko rečete: ”Vem, da si žalosten. Tudi jaz sem žalostna. Oba sva imela rada babico in tudi ona je imela naju rada.” Delite svoje najljubše spomine. Povejte jim jih znova in znova. Skupaj poglejte stare fotografije in video posnetke, če jih imate. Otroku zagotovite udobje, ki ga potrebuje, vendar ne ostajajte predolgo pri žalostnih občutjih. Po nekaj minutah pogovora in poslušanja preidite na dejavnost ali temo, ki bo otroku pomagala k boljšemu počutju. V pomoč mu je lahko tudi branje njegovi starosti primernih knjig na temo žalovanja.
Sprejmite otrokova občutja
Širok spekter čustev je pri žalujočih otrocih normalen. Naloga odraslih je, da se z njimi seznanimo in da otroka ne sramotimo, ker jih ima. Občutja jeze, obžalovanja, morda tudi olajšanja so naravna in sprejemljiva. Otroci se včasih vključujejo v neracionalno razmišljanje – prepričanje, da imajo njihove misli nadzor nad dejanji drugih ljudi in so s tem lahko povzročili nekaj slabega. Lahko jih skrbi, da se bo v času njihove odsotnosti zgodilo nekaj katastrofalnega. S sprejemanjem otrokovih skrbi lahko demistificiramo kakršnekoli napačne predstave ali občutke odgovornosti/krivde, ki bi jih ta lahko imel. Otroka spodbujajte k izražanju svojih čustev tudi preko risanja, pisanja, igranja inštrumenta, izmenjave zgodb in igranja.
Udeležba na pogrebu
Medtem, ko so lahko pogrebi tudi lepe družinske izkušnje, so otrokom pogosto dolgočasni. Zanje je lahko zelo nenavadno in vznemirljivo gledati sobo polno odraslih, ki jokajo. Otroci v svojem prizadevanju za integracijo izgube, naravno začnejo uporabljati rituale, ki jim pomagajo z razumevanjem in izražanjem svojih občutenj. Ugotovite če in kako želi vaš otrok sodelovati pri poslavljanju, vendar ga v to ne silite. S prispevanjem na zanj udoben način, otrok začenja integrirati izgubo v svoje življenje. Otroku prijazno poslavljanje, je lahko tudi na način, da v pokojnikov spomin prižge svečko, mu napiše ali nariše svoje sporočilo, to priveže na balon v njegovi najljubši barvi in ga spusti v nebo. V pomoč mu je lahko tudi izdelava spominske knjige, za katero naj izbere fotografije in spomine, ki so mu pomembni, vi pa mu pomagajte napisati zgodbe, ki opisujejo fotografije.
