Slovenijo je pred nekaj dnevi pretresla vest o mučenju mačjega mladička, ki naj bi ga dva dni zapored s palico pretepali otroci, stari med 10 in 12 let. Mačka ni preživela, primer preiskuje policija.
Z zakonsko in družinsko terapevtko Mašo M. Bahor, mag. zakonskih in družinskih študij, smo se pogovarjali o tem, kaj storiti, če pri svojem otroku opazite agresivno vedenje do šibkejših in kaj nam lahko takšno vedenje pove o družinski dinamiki.
Majhni otroci so do živali mnogokrat grobi, pa se tega niti ne zavedajo. Pri katerih letih pa bi se morali pri starših prižgati alarmi? Kdaj postane agresija nad živalmi problem?
Otroci do nekje treh let so še malo “nerodni”, kar pomeni, da lahko žival primejo malo premočno, jo pocukajo ali vlečejo za dlako. To je obdobje, ko je tovrstno rokovanje z živaljo povsem razumljivo, saj na takšen način otrok spoznava in odkriva svet okoli sebe. Tako, kot ravna s plišastimi igračkami, bo delal tudi s pravimi živalmi, predvsem majhnimi, saj še ne razloči, da gre za živo bitje. Kako hitro pa bo otrok dojel, da gre za živo bitje, s katerim je treba delati drugače kot z igračo, pa je odvisno od več dejavnikov, predvsem pa od tega, kakšen odnos imajo do živali starši. Če bo odnos staršev do živali spoštljiv in nežen, bo otrok precej hitreje osvojil to vedenje. Pomembno je tudi, koliko je otrok v stiku z živalmi. Če imajo doma žival in je navajen bivanja z njo, bo to v veliko pomoč. Ne le zaradi živali same, pač pa tudi iz vidika razvijanja sočutja in nežnosti. Vemo, da živali na človeka delujejo dobro in pomirjujoče, otrok pa ob pomoči in pod nadzorom starša razvil tudi čut za odgovornost.
Če se grdo ravnanje z živalmi nadaljuje tudi po četrtem letu starosti, pa se je treba vprašati, kaj se dogaja. Vsekakor je to treba imeti na očeh in ne kar “pustiti času čas”.
Mnogi bi verjeli, da je izživljanje nad živalmi del razvoja, del raziskovanja sveta. Se strinjate?
Moje mnenje je, da izživljanje nad živaljo ne sodi v del razvoja. Ravno nasprotno, je alarm ali klic na pomoč, da je treba otroka in starše vključiti v obravnavo, kar pomeni, da je treba družini pomagati poiskati vzrok, zakaj otrok stisko kaže z nasiljem nad živalmi. Vemo, da potlačeno nasilje potuje po hierarhiji navzdol. Če povem primer … Oče pride iz službe z nerazrešeno jezo. Doma hitro svojo jezo strese na ženo, žena to jezo strese na otroka, ki jo je ravno v tistem trenutku razjezil. In otrok, poln te jeze, pride do mačke in jo brcne. Vse to se dogaja na nezavednem nivoju, zato ne moremo reči, da bi kakršno koli nasilje bilo del razvoja. Vsekakor je izražanje jeze in uveljavljanje svoje volje del otrokovega razvoja, nima pa to nobene zveze z nasiljem.
Na spletu sem prebrala, da je takšno vedenje bolj značilno za najstnike in otroke, ki imajo slabši učni uspeh. Kakšne so vaše izkušnje?
Otrok, ki je zdrav, varen in zadovoljen, ne bo problematičen … Vsaj ne na način, da bi se ga drugi morali bati oziroma bi drugim povzročal težave. Vsak otrok, ki kaže problematično vedenje, ima težave. Največkrat težave izhajajo iz doma. Kadar doma ni varno in se otrok ne more z nikomer pogovoriti in razrešiti težav, to počne zunaj doma – v šoli, na ulici, v družbi. V bistvu kliče na pomoč. Varno navezan otrok je doma nagajiv in si več privošči, v šoli in drugod pa je večinoma poslušen.
Ali takšno agresivno vedenje kaže na kakšno osebnostno motnjo?
Vsako problematično vedenje ni takoj osebnostna motnja, lahko pa to postane, če to vedenje ni bilo pravi čas obravnavano. Danes otrokom in tudi odraslim hitro nataknemo etiketo in se jih na ta način “rešimo”, ker imamo občutek, da smo s tem nato opravili. Tudi v primeru, da nekdo dobi diagnozo, je to šele začetek.
Kaj nam agresija nad živalmi lahko pove o družinski dinamiki? Kaj se z otrokom, ki je krut do živali, dogaja doma?
Družinska dinamika je najbolj pomembna. Iz otroka je v bistvu mogoče razbrati vse, kar se dogaja doma. Ker je najšibkejši člen v družini, bo najbolj jasno pokazal realno stanje. Ne more izhajati iz ljubečega in varnega doma, če se zunaj doma vede nasilno. Je pa možno, da se slika družine, ki se kaže na zunaj, od realne slike razlikuje. To pomeni, da lahko družina navzven deluje zelo urejeno, v njej pa je polno potlačene jeze in besa, ki se ne smeta izražati. Potlačena jeza je vzrok mnogih težav in ravno otrok je velikokrat nosilec vsega nakopičenega v sistemu, zato lahko nebogljena žival hitro postane idealna tarča za sproščanje gneva. Zdrav otrok pa bi ob tem največkrat začutil sočutje.
Kako bi se morali starši odzvati, ko se otrok, ki je sicer priden in ne kaže vedenjskih težav, do živali obnaša agresivno in okrutno?
V vsakem primeru je nasilje, ne glede na obliko, klic na pomoč oziroma klic na obravnavo, na katero mora cela družina in ne le otrok. Zdrav starš se na tako situacijo odzove s sramom in bo sprejel odgovornost, da bi otroku pomagal. Če se starši odzovejo z nasiljem ali žaljenjem, ne prevzamejo odgovornosti in tukaj se pokaže težava. V primerih, da je otrok priden in je nasilen le do živali, sta lahko v ozadju dve stvari – strah pred živalmi ali pa je otrok priden le zato, ker ga je strah, v resnici pa je poln jeze, žalosti in nemoči in se o teh čustvih ne more z nikomer pogovoriti. Starši smo tukaj zato, da poskušamo ustvariti zdravega, funkcionalnega, ljubečega človeka, ki bo znal funkcionirati v življenju na dober, zdrav način. In če se pojavi določena težava v razvoju, smo tukaj za to, da jo pomagamo rešiti in ne potlačiti.
Nasilje nad živalmi je treba takoj vzeti resno. Najprej se pogovorimo z otrokom in skušamo sami poiskati rešitev. Če vidimo, da ne deluje ali smo nemočni, poiščemo pomoč. Za takšne primere imamo psihologe in terapevte, da pomagajo na hitrejši in enostavnejši način priti do rešitev.
Kako na najbolj učinkovit način otroka že od malih nog učiti, da je treba biti do živali spoštljiv?
Z vzgledom. Vzgajati otroka je v bistvu zelo preprosto. Otrok posnema starše in deluje tako kot oni. Če bo videl, da oče svoj bes z agresivno vožnjo in kričanjem sprošča v prometu, bo otrok svoj bes na enak način stresal na šibkejšega – bratca, sestrico, sovrstnika, prijatelja, mačko, psa …
Ne samo do živali, do vseh živih bitij na svetu je treba biti spoštljiv in upoštevati njihove meje. To otroku privzgojimo tako, da živimo, kar učimo. Z otrokom se moramo pogovarjati o vsem. Povemo mu, kako se nekdo počuti, kaj mu je všeč, kdaj in kako drugi pokažejo, da jim je neprijetno. Otrok se mora osnov sobivanja učiti ves čas, zato ni dovolj, da se z njim pogovorimo le enkrat. Na to ga vedno znova opominjamo. V veliko pomoč je, če ima družina tudi stalen stik z živalmi ali še bolje, če imajo žival doma. Seveda, ni to pogoj. Žival bo dobro vplivala na otroka in celo družino. Otrok ob živali razvija tako empatijo kot tudi odgovornost. Živali so v družbi na najnižjem nivoju, zato so mnogokrat deležne nasilja. In odnos do njih je dober pokazatelj družbe. Na nas je, da otroke naučimo biti dober do živali in soljudi.
