Otroci s težavami v razvoju so pogosto prikrajšani za prijateljske odnose z vrstniki. Na teh temelji njihov komunikacijski, kognitivni, socialni in čustveni razvoj.
K težavam v razvoju spadajo različne prirojene in pridobljene poškodbe, kot so okvara vida ali sluha, govorne težave, duševna prizadetost, različne okvare možganov (npr. cerebralna paraliza). Sem spadajo tudi ovire v komunikaciji in nezmožnost obvladovanja socialnih veščin (npr. avtizem). Vsaka taka težava povzroči posebnosti v otrokovem razvoju in delovanju ter razlike v primerjavi z otroki z normalnim razvojem. Zato so taki otroci med vrstniki težje sprejeti, težje sklepajo prijateljstva, kadar pa jih že navežejo, se morajo zelo truditi, da jih obdržijo. Zato potrebujejo posebno pomoč pri izboljševanju kakovosti delovanja v vsakdanjem življenju, pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, kot sta sprejemanje in prijateljstvo, ter pri vključevanju v širšo družbeno skupnost.
Prijateljstvo otrok s težavami v razvoju
Otroci s težavami v razvoju se razlikujejo glede na vrsto in stopnjo težav. Težave s sprejemanjem in navezovanjem prijateljstev so posebej izrazite pri otrocih z intelektualnimi težavami, pri tistih z motnjami avtističnega spektra in pri otrocih z učnimi težavami. Med naštetimi so najhujše pri otrocih z motnjami avtističnega spektra.
Kažejo se z brezbrižnostjo in pomanjkanjem pozornosti do drugih, izogibanjem očesnemu stiku, ravnanjem z drugimi kot s predmeti ter z nezmožnostjo ustreznega odzivanja v družabnih odnosih. Ti otroci nimajo prirojene zmožnosti normalnega vzpostavljanja odnosov z vrstniki. Temu se pogosto pridružijo še poznejši razvoj govora ter socialne in komunikacijske težave, kar vse predstavlja glavne razloge za neuspešno sklepanje prijateljstev.
Otroci z intelektualnimi težavami imajo probleme pri sporazumevanju z vrstniki, predelovanju informacij in prilagajanju novim socialnim okoliščinam. Pogosto so pridružene tudi težave z govorom in sporazumevanjem ter stereotipnim vedenjem. Vse to vpliva na njihovo druženje z vrstniki. Prve težave v prijateljskih odnosih opazimo že v najzgodnejšem obdobju – med igro z otroki z normalnim razvojem.
Najbolj pa so te razlike izrazite v obdobju adolescence. Takrat je popolnoma naravno, da se med mladimi vzpostavljajo tesni, intimni odnosi, da se znajo prilagoditi komunikacijskim potrebam drugih in obvladovati svoje socialno vedenje. Medtem ko otroci z normalnim razvojem izražajo potrebe po bližini in intimnosti s prijatelji, tisti z razvojnimi težavami do tega pogosto kažejo odpor, čustveno bližino pa še vedno iščejo v družinskem okolju.
Otroci z učnimi težavami so med vrstniki najbolje socialno sprejeti. Imajo prijatelje, vendar pa so za njihove odnose z drugimi značilni omejen obseg sodelovanja in skupnega odločanja, nizka raven skupnih iger in smeha ter neustrezna hierarhična porazdelitev vlog.
Spodbujanje integracije in socialne interakcije
S postopkom integracije se otrok s težavami v razvoju vključi v vzgojno-izobraževalno ustanovo skupaj z vrstniki, ki teh težav nimajo. Ker se prva prijateljstva običajno sklenejo v vrtcu, bi morale tovrstne ustanove omogočati čim zgodnejšo vrstniško integracijo in socialno interakcijo. Tako se pomaga ustvarjati odnos, ki temelji na spoštovanju ter poudarjanju različnosti in različnih možnosti. Obenem otroci s težavami v razvoju tako pridobijo pozitivno čustveno izkušnjo, ki jim bo pomagala v prihodnjem socialnem delovanju.
Zgodnja integracija otrok med skupino vrstnikov omogoča, da so lažje sprejeti in se v šoli lažje spoprijateljijo z drugimi, pri sprejemanju takega učenca pa ima šola pomembno vlogo. Kot vzgojno-izobraževalna ustanova mora prepoznati potrebe učenca z razvojnimi težavami in se nanje ustrezno odzvati. Pri tem morajo sodelovati in se o tem izobraziti vsi šolski delavci, ki sodelujejo v otrokovi vzgoji in izobraževanju.
V pomoč naj bodo tudi otroci z normalnim razvojem
Učiteljem so na voljo različna sredstva, s katerimi otrokom s težavami pomagajo pri učenju komunikacije, uporabe socialnih veščin pri vsakodnevnih dejavnostih (deljenje stvari, pridružitev skupini) in obvladovanja vedenja. Vendar pa je treba v to vključiti tudi otroke z normalnim razvojem in jih seznaniti s težavami teh otrok, jih ozaveščati, spodbujati empatijo do otrok s težavami, jim pomagati razumeti njihovo vedenje in jih naučiti, kako vzdrževati komunikacijo z njimi.
Najuspešneje to dosežemo s skupno igro in drugimi dejavnostmi. Igra je najboljši način za učenje razumevanja, razvijanja občutka lastne vrednosti in pripadnosti razredu pa tudi sprejemanja drugačnosti. S tem ustvarjamo v razredu pozitivno vzdušje, ki omogoča boljšo socialno interakcijo in v katerem se otroci s težavami v razvoju počutijo sproščeno in varno.
Če to dosežemo, če nam uspe vključiti otroke s težavami v razvoju v skupino vrstnikov in prijateljev, smo napravili velik korak za njihovo integracijo v njihovem celotnem prihodnjem življenju.
Literatura:
Žic Ralić, A. 2013. Prihvaćenost i prijateljstvo djece i mladih s teškoćama u razvoju. Društvena istraživanja. 22 (3): 435–453.
Glavinić, D., Požgaj, B. 2004. Svi smo mi različiti, ali jednako vrijedni. Dijete, vrtić, obitelj: Časopis za odgoj i naobrazbu predškolske djece namijenjen stručnjacima i roditeljima. 10 (35-36): 42–46.
Mikas, D., Roudi, B. 2012. Socijalizacija djece s teškoćama u razvoju u ustanovama predškolskog odgoja. Paediatr Croat. 56 (1): 207–214.
