Debata o vzgoji se pogosto zaključi na dveh bregovih – tisti, ki so nagibajo na stran bolj svobodnega pristopa in drugi, ki zagovarjajo pomen jasnih in trdnih meja. Tudi mnenja uporabnikov na forumih so barvita.
“Poznam nekaj primerov, kjer so otroci res problematični, nimajo postavljenih nobenih mej, njihovo obnašanje je takšno, da ne moreš verjeti. Najpogosteje so to fantje. Pa opažam, da imajo ti fantje v večini nekaj skupnega – očeta, ki je premlahav, ki ne zna stvari postaviti na svoje mesto, biti odločen, trden. Da bi udaril po mizi, a bil tudi za zgled. Včasih ima tudi težave z alkoholom. Potem ni čudno, da so sinovi takšni.”
Kdo je kriv (anonimni avtor)
“Ne samo očetje, ampak kar lepo oba starša in še vsi drugi, ki so na kakšen način soudeleženi pri vzgoji. Iz svojega otroštva se spomnim, da me ni vzgajal samo eden od staršev, ampak dosledno oba in še stari starši, pri katerih sem preživela dosti časa.
Vsak od njih mi je znal sam popolnoma jasno povedati, kaj je prav in kaj ne ter vztrajati pri tem.
Zdi se mi, da imajo starši največ problemov pri vzgoji zaradi pomanjkanja lastne doslednosti. V teoriji jim je marsikaj jasno, v praksi jim pa zmanjka energije in volje. Enostavno se ‘zlomijo’ zraven otrok, ki so pa seveda vedno pripravljeni na preskušanje mej, če vedo, da lahko s tem kaj dosežejo. In otroci zelo dobro vedo, komu se splača sitnariti ter kdaj s tem ne bodo dosegli ničesar.”
Tisa_R
“Menim, da so očetje bodisi odrinjeni, da mamice same vzgajajo, ali pa jih ni ( mame samohranilke). In to je velika napaka. Lik očeta je odsoten, odrinjen, ki pa je dosti bolj zgleden in avtoritativen, kot od tistih mam, ki otrokom neprestano visijo za vratom.
bo kar nekaj na tem (anonimna avtorica)
Pri nas doma vzgajava z možem skupaj; včasih, sedaj v puberteti tudi malo avtoritativno; sva pa enotna, že od otroških shodečih let. In otroci že sedaj pravijo, ko primerjajo, ko vidijo, kako je drugje, da pri nas sicer včasih malo “teživa”, ampak na slošno sva pa kr fajn kar se vzgoje tiče. Tudi prve pubertetniške valove smo že dobro preplezali, če primerjam, ko slišim in vidim, kako je s sovrstniki. Je pa ras, da naši otroci redno že gojijo hobije cca 7 let, so tudi dobro časovno organizirani, ni toliko časa za visenje na bedarijah in kozlarijah, pohajanja po kafičih v okolici OŠ, kar počnejo drugi že pri 14-ih in podobno.”
Za mnenje smo vprašali tudi doc. dr. Anjo Štrukelj Kozina, psihoterapevtko z dvajsetletnimi izkušnjami in predavateljico na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana.
Kakšne je vaše stališče glede permisivne in avtoritativne vzgoje?
“Nobena skrajnost ni dobra. Od avtoritativne vzgoje, kjer ni prostora za doživljanje otroka, izražanje njegovega mnenja, kjer otroci delajo in razmišljajo na način, da bi ugajali svojim staršem in je ljubezen pogojena, smo se pomaknili v vzgojo, kjer otrok postavlja zahteva, pogosto nima omejitev, starši pa prevzemajo odgovornost namesto njega.
Z obema načinom oropamo otroka za pomembne izkušnje, ki omogočajo zdrav razvoj posameznika. Otrokom naj bi nudili varno okolje, kjer lahko izražajo svoje mnenje, so dovoljeni občutki, lastni interesi, kjer so njihove vloge jasno zastavljene, hkrati pa jim postavljali zahteve, ki so skladne z razvojnimi zmožnostmi otroka. Otroci le v okolju, ki je stabilno, jasno in hkrati odprto lahko čutijo, da so sprejeti, ljubljeni in spoštovani. Prav od teh izkušenj, odzivov najbližjih, je namreč odvisno, kako bo dojenček, otrok, najstnik in kasneje odrasel posameznik zaznaval svet, kakšno samospoštovanje in zaupanje vase bo imel, s kakšnimi težavami se bo soočal, kakšne odnose bo imel in kako kakovostno in bogato bo njegovo življenje. Vzorci po katerih starši vzgajamo svoje otroke so posledica naših izkušenj. Zato je pomemben uvid v lastno dinamiko, odprtost za ranljivost in raziskovanje lastnih izkušenj ter pripravljenost za spremembo.”
