Odraščanje ob alkoholiku lahko predstavlja veliko travmo
Težke situacije in travmatične izkušnje v otroštvu nas tako ali drugače zaznamujejo za vse življenje. Medtem ko postanejo nekateri zaradi njih močnejši in se celo bolj odločno soočajo z izzivi v odrasli dobi, spet drugi razvijejo vrsto psihičnih težav, kot sta na primer tesnoba ali depresija.
Med velike travme otroštva sodi tudi odraščanje ob staršu alkoholiku. Takšni otroci so namreč mnogokrat čustveno zapostavljeni, nimajo občutka ljubljenosti in sprejetosti, temveč so mnogokrat prepuščeni sami sebi. Tudi z nemočjo, jezo in drugimi negativnimi občutki, ki se jim porajajo v otroštvu, so se primorani soočati sami. Ali bolje rečeno, so jim prepuščeni sami. Nekonsistentnost, kaos, konflikti v odnosih, omejena komunikacija, spremembe v družinskih vlogah so zgolj nekatere značilnosti takšnega družinskega okolja.
Psihične posledice travm iz zgodnjega otroštva se lahko kažejo tudi kasneje, v odrasli dobi. Posameznik se lahko sooča z nizko samopodobo in občutkom manjvrednosti, ima težave z zaupanjem v partnerskem in drugih odnosih, lahko se spopada z depresijo in tesnobo, tudi sam razvije različne odvisnosti ali je celo nagnjen k samomorilnim mislim.
Preučevanja samomorilskega vedenja odraslih otrok odvisnih staršev se je v magistrski nalogi lotila tudi Martina Šrajner. “Glede na okoliščine, v katerih odraščajo, in negativne izkušnje, ki jih doživijo ob staršu, ki je prežet z alkoholom, me je zanimalo, ali predstavljajo ranljivo skupino s povečanim tveganjem za samomor. To področje so naslovile že nekatere pretekle raziskave, a v Sloveniji je takšnih raziskav zelo malo, predvsem če pogledamo razsežnost problematike prekomerne rabe alkohola in z njim povezane odvisnosti,” pravi Martina.
V študijo vključenih 216 ljudi
V svojo raziskavo je zajela 216 ljudi, starih od 18 do 70 let. Eno skupino so predstavljali posamezniki, ki so odraščali ob staršu, odvisnem od alkohola, drugo, primerjalno skupino pa posamezniki, ki niso odraščali ob staršu alkoholiku. Udeleženci v raziskavi so prek spleta (natančneje prek forumov in družbenih omrežij) povsem anonimno izpolnjevali vprašalnike, in sicer lani v obdobju od 13. julija do 11. avgusta.
Glavni namen opravljene raziskave oziroma magistrske naloge je bil odgovoriti na vprašanje magistrske naloge, ali se odrasli otroci staršev, odvisnih od alkohola, razlikujejo od posameznikov, ki niso odraščali ob starših, odvisnih od alkohola, v izraženosti samomorilnega vedenja.
Otroci alkoholikov skoraj šestkrat bolj nagnjeni k samomorilnosti
“Ugotovili smo, da odrasli otroci odvisnih staršev skoraj šestkrat pogosteje poročajo o poskusu samomora tekom življenja kot posamezniki iz primerjalne skupine. Izmed 106 odraslih otrok odvisnih staršev je o preteklem poskusu samomora poročalo 24 udeležencev, medtem ko je izmed 110 oseb iz primerjalne skupine o preteklem poskusu samomora poročalo pet udeležencev. Odrasli otroci staršev, odvisnih od alkohola, ki so poročali o poskusu samomora, so le-tega poskušali storiti pred več kot šestimi meseci,” je dognanja pojasnila Šrajnerjeva.
“Nadalje smo ugotovili, da v trenutni samomorilni ideaciji med skupinama ne prihaja do razlik. Kar sicer ni presenetljivo, namreč samomorilno vedenje je veliko pogostejše v obdobju mladostništva, kot v obdobju odraslosti,” je nadalje še povedala sogovornica. Sicer se je izkazalo, da je želja po smrti pri številnih povezana s tem, kako doživljajo sami sebe v odnosu do drugih – razvila se je, potem ko je posameznik dlje časa doživljal občutek, da je drugim v breme, in ko se je spopadal z občutkom medsebojne odtujenosti. Raziskava je še pokazala, da se občutek biti v breme povezuje s pogostejšim doživljanjem čustvenega zanemarjanja, medtem ko se občutek odtujenosti ni značilno povezoval.
Na drugi strani pa dejanska zmožnost za samomor predstavlja pridobljeno lastnost, ki se okrepi s povečano izpostavljenostjo bolečim in težkim izkušnjam. “Glede na to, da so otroci odvisnih staršev tekom odraščanja pogosto izpostavljeni več tovrstnim izkušnjam in v manjši meri deležni občutka ljubljenosti, sprejetosti ter v večji meri občutka manjvrednosti, smo pričakovali, da bodo imeli v večji meri izražene omenjene koncepte, kot posamezniki iz primerjalne skupine, vendar razlike niso bile značilne,” je povedala avtorica magistrske naloge.
In zaključila: “Ugotovitve raziskave tako nakazujejo, da otroci staršev, odvisnih od alkohola, potencialno lahko predstavljajo ranljivo skupino posameznikov s povečanim tveganjem za samomorilno vedenje tekom življenja, morda predvsem v obdobju mladostništva. Pogostejše doživljanje travme v otroštvu se je izkazalo kot pomemben napovednik poskusa samomora v preteklosti, medtem ko je k trenutnim mislim o smrti najbolj prispeval občutek biti v breme.”
Nekateri travme iz otroštva okrepijo
Zanimivo je, da dejansko med skupinama, ki sta sodelovali v študiji, tudi ni prihajalo do razlik, ko gre za diagnozo duševnih bolezni. A so kljub temu otroci staršev alkoholikov, ki so sami pri sebi čutili težave, pogosteje poročali o iskanju strokovne pomoči (četudi uradne diagnoze duševne motnje niso imeli).
Nikakor pa seveda ne smemo spregledati tudi dejstva, da nekatere ljudi zgodnje travme iz otroštva vendarle ne zaznamujejo in da so zaradi njih v odrasli dobi pravzaprav trdnejši in močnejši. Nekatere osebe so namreč zmožne travne sprejeti kot negativne dogodke v preteklosti, na katere danes nimajo več vpliva, jih ne morejo izbrisati iz svoje preteklosti, lahko pa jih sprejmejo, se z njimi soočijo in jih predelajo. Pri čemer je v veliko pomoč to, da se lahko takšen posameznik opre na kakšno drugo osebo v svojem odraslem življenju, ki mu pri predelovanju teh travm iz otroštva pomaga oziroma stoji ob strani.
“Že prisotnost vsaj ene osebe, na katero se lahko zanese in se ji zaupa, lahko spremeni stvari. Predvsem ob večjem številu pozitivnih izkušenj se lahko učinki negativnih izkušenj bistveno znižajo. Pozitivne izkušnje prispevajo h krepitvi psihološke prožnosti, ki ima pomembno vlogo pri odzivu posameznika na stresne in potencialno travmatične izkušnje,” pove Martina Šrajner.
Pri tem pa nikakor ne gre zanemariti pomembnosti zgodnjega prepoznavanja otrok odvisnih staršev, zgodnje psihosocialne obravnave, učenja ustreznih veščin spopadanja ter krepitve socialne mreže. To so namreč pomembni dejavniki, ki lahko v veliki meri pripomorejo k zmanjšanju tveganja za stiske, ki jih povzroča odraščanje v družini, ki je prežeta s prekomerno rabo alkohola enega ali obeh staršev.
