Živimo v času tehnološkega napredka, hitrega tempa, pomanjkanja časa in tekmovanja. Tekmovalni duh je čutiti že v vrtcih. Ne mislim na tisti tekmovalni, zdravi, športni duh, ki krepi duha in telo. Govorim o tekmovanju kdo bo prvi imel mobilni telefon, kdo bo prvi imel takega na dotik, kdo bo prvi dobil tablični računalnik. In to že v vrtcu. Človek se že vpraša, kdo tekmuje. Ali starš ali otrok?
[see url=”https://med.over.net/clanek/vzgoja-otrok-kot-izziv-danasnje-druzbe/”]Vzgoja otrok kot izziv današnje družbe[/see]
Kaj narediti, ko otrok pride iz vrtca in pove, da bi imel rad telefon, ker ga nekateri njegovi prijatelji iz skupine že imajo. Preprosto. Razložiti mu je treba, da ne, ker je premajhen in da ga bo dobil takrat, ko ga bo res potreboval. Pošteno, jasno in odločno. Predvsem pa, brez občutka krivde. Starši se ob takih situacijah počutijo ujeti, otrok se jim smili, želijo mu najboljše, ne želijo si, da bi izstopal, ker nečesa nima, da bi bil prikrajšan. Vas peče vest in se vam otrok smili, da bo zaradi tega izločen? Mnogi starši so v dilemi, kdaj otroku približati neizogibno tehnologijo. Kdaj je prehitro, kdaj pozno? Nekje sem prebrala, da otroci do 12. leta zamenjajo že vsaj dva mobilna telefona. V vrtcu in prvem razredu imajo telefon le nekateri otroci, pri devetih letih že 86 odstotkov vseh, pri 12 letih pa že skoraj vsi. Podatki so že dolgo skrb vzbujajoči, starši se pasti novodobne tehnologije zavedajo, ne naredijo pa veliko.
Ni dvoma. Na otrokov razvoj močno vpliva vsa sodobna tehnologija, kot so televizija, računalniške igrice, internet ter mobilni telefoni. Gotovo si otrok ob vsej tej tehnologiji pridobi mnoga znanja, spretnosti, radovednost, izkušnje ter nove ideje. Nič ni narobe s tem, če otrok pozna in lahko tipa postavljene meje. Vsekakor je zasvojenost z mobilnim telefonom nova zasvojenost 21. stoletja. Ne samo pri starejših mladostnikih. Zasvojenost se vedno bolj tiho in priliznjeno širi med najmlajše. Naj omenim samo nekatere rdeče alarme, ki opozarjajo na zasvojenosti otrok s sodobnimi tehnologijami. Prepoznamo jih kot: napetost in živčnost, ko je treba telefon izklopiti ali prekiniti internetno povezavo. Vzporedno se pojavljajo tudi posredni vzorci, kot so: poslabšanje učnega uspeha, bedenja dolgo v noč ob telefonu, televiziji ali računalniku, nenehno pogledovanje na telefon in depresija. Tukaj so prisotni tudi mnoge fizične težave, kot so: neprespanost, utrujenost, SMS palec, poslabšanje vida in še kaj. Otroci se prepogosto družijo ob virtualnih napravah, povsod jih jemljejo s seboj, niso več fokusirani na pravo dogajanje okoli sebe. Težava je, ker se v naravnem okolju ne morejo več normalno sprostiti, se posvetiti pravemu pristnemu druženju, saj jim misli begajo vedno znova k napravam. Ena od težav, ki se kažejo pri mladih v povezavi z virtualnimi napravami, je tudi zmanjšana telesna aktivnost. Pot do zasvojenosti je kratka in hitra.
[see url=”https://med.over.net/clanek/pasti-aktivnega-starsevstva/”]Pasti aktivnega starševstva[/see]
Že dolgo je v modi, da ima vsak otrok v svoji sobi televizijo. Moda se širi in se je razširila še na računalnik, tablični računalnik in mobilni telefon. Ni več mej. Starši so izgubili nadzor nad otroki in obkroženost z vsemogočnimi napravami je postala samoumevna in nujno zlo vsake družine. Starši otrokom kupujejo najnovejšo tehnologijo brez občutka in kot dolžnost otrokom. Marsikateri otrok ne ceni teh virtualnih napravic. Resno je treba razmisliti tudi o tem, kako si bo otrok zaslužil te novodobne igračke, saj jih bo tako znal bolj ceniti in paziti.
Se starši vprašate, ali je to res potrebno? Je res nujno, da ste zvečer ločeni v sobah vsak pred svojo televizijo, čeprav niste preživeli v tem dnevu niti minutke skupaj. Mnenja so različna. Starši zelo različno gledajo na uporabo sodobnih tehnologij. Veliko jih meni, da je vsa ta tehnologija za najstnike nujno potrebna. Lahko bi zapisali, da je marsikdaj koristna, skoraj neizogibna, vendar v mejah normale. Novodobne tehnologije so postale nove igračke otrokom, s katerimi polnijo svoj (ne samo prosti) čas. Starši si na ta način kupujejo čas in mir, stran od otrok. Otroci so takrat mirni in tihi, starši pa se lahko posvetijo svojim opravilom. Na začetku zabavi z napravami posvetijo malo časa, kasneje pa vedno več in več.
Za televizijo bi lahko rekla, da je postala sodobna varuška otrok. Mnogi starši sami ne vedo več, kje so meje. Starši bi morali biti otrokom zgled, vendar si pogosto tudi sami sebi ne priznajo, da so odvisni od modernih tehnologij. Marsikdo mejo postavi, vendar je ne nadzira. Marsikdaj starši mlajših otrok niti ne nadzirajo pri uporabi tehnologij. Današnji otroci so ujetniki virtualnega sveta, v katerem je vse tako kot si sami želijo.
Nikakor pa ne smemo pozabiti omeniti tudi številnih prednosti, ki ji prinaša sodobna tehnologija. Uporaba računalnika naj bi vplivala na boljši kognitivni razvoj predšolskih otrok, otrok je bolj na tekočem in posledično tudi bolj zanimiv in bolj sprejet med vrstniki. Svetovni splet omogoča otroku širjenje obzorij, izobraževanje in je pomemben del otrokove socializacije. Na nas, starših pa je, da postavimo pravila in določimo časovno omejitev.
Starši imajo občutek krivde in so zmedeni, ker ne vedo, ali delajo prav, ko se odločijo, da otroku ne bodo takoj kupili telefona. Vsa ta vprašanja se porajajo vedno pogosteje že v vrtcih. Pretresljivo je že to, da se starši že v vrtcu vprašajo, ali bi njihov otrok potreboval telefon ali računalnik. Mislim, da nam to pove že veliko. Kam se vam mudi? Česa se bojite starši? Da bo otrok česa prikrajšan, izločen iz družbe? Nikamor se ne mudi. Velikokrat staršem mobilni telefon pomeni občutek varnosti, saj imajo tako občutek, da lahko tako lažje nadzirajo otroka.
Nekaj pa se je treba zavedati in upoštevati. Uporabe mobilnega telefona, interneta, televizije, računalniških igric nikar ne prepovedujte. S tem lahko dosežete ravno nasprotni učinek. Pomembno in nujno je določiti dnevno ali tedensko omejitev in vzpostaviti družinska pravila za uporabo le-teh. Starši naredimo največ, če sami postanemo zgled in se držimo teh pravil. Vse naj bo v mejah normale, mejo pa moramo postaviti mi starši. Najprej jo postavimo sebi, nato jo bomo znali tudi otrokom. Otroci potrebujejo omejitve. Zato starši, ne ukvarjajte se z vprašanjem ali otroku dovoliti uporabo novodobnih igrač. Postavite meje in se jih dosledno držite. Izberite težjo pot, da bo vam in otrokom na koncu lažje.
