Poleg bolečine pacienti doživljajo tudi druge neprijetne simptome: preležanine, anoreksijo, srbečo kožo, urinsko inkontinenco, prebavne težave (slabost, bruhanje, suhost ustne votline, oteženo požiranje, driska, zaprtje, uhajanje blata), respiratorne težave (kašelj, motnje dihanja) in nevrološke težave (nemir, zmedenost, depresija, tesnobnost, nespečnost), vse to pa jim otežuje življenje. Neozdravljivo bolezen spremljajo tudi čustveni in psihološki simptomi – strah, stres, depresija in tesnobnost, ki vplivajo na spanec, tek, zbranost in druge dejavnike ter otežujejo izvajanje vsakdanjih opravil. Paliativni bolniki pogosto mislijo, da bolečina pomeni, da se njihova bolezen še slabša, kar sproži delovanje psiholoških dejavnikov, to pa v resnici še okrepi bolečino. Tako se sklene začarani krog bolečine, iz katerega ni lahko izstopiti. Zato mora analgezija vključevati multidisciplinarni pristop k lajšanju bolečine, kar pomeni sodelovanje psihologa, psihiatra, nevrologa, onkologa, fiziatra in drugih specialistov, potrebnih glede na individualno zdravstveno stanje posameznika.
Lajšanje bolečine
V Evropi trpi za določene vrste bolečino okoli 1,7 milijona bolnikov letno, približno tretjina izmed njih prenaša hude bolečine. Gre torej za enega najpogostejših simptomov in treba ga je zdraviti. Preden izberemo ustrezno protibolečinsko zdravilo, je pomembno temeljito oceniti stopnjo bolnikove bolečine ter izbrati zdravilo, katerega učinek lajšanja bolečine je večji od njegovih mogočih stranskih pojavov.
Lajšanje blage do zmerne bolečine se običajno začne s paracetamolom
Blago do zmerno bolečino običajno začnemo lajšati s paracetamolom in nesteroidnimi protivnetnimi zdravili. Paracetamol je priporočen kot prva izbira, običajno pa se uporablja – poleg opioidov – za zdravljenje karcinomske bolečine. Deluje kot antipiretik in analgetik, medtem ko nesteroidna protivnetna zdravila delujejo tudi protivnetno. Pri blaženju močnejših bolečin jih kombiniramo s šibkimi opioidi. Če so bolečine še vedno prisotne, predpišemo močne opioide, kot je morfij, ki velja za »zlato pravilo« zdravljenja srednje hudih do hudih karcinomskih bolečin. Pri uporabi opioidov poleg zmanjšanja bolečine žal prihaja tudi do neželenih učinkov, kot so slabost, bruhanje, zaprtje, respiratorna depresija, motena zavest (sedacija) in halucinacije. Največjo skrb vzbujajo možne posledice dolgotrajnega jemanja opioidov – toleranca, odvisnost in hiperalgezija (povečana občutljivost na bolečino).
Ob analgetskem ne smemo pozabiti na učinkovitost adjuvantnega zdravljenja, ki lahko ne glede na to, da ne lajša bolečin, deluje analgetsko ali poveča učinek analgetikov. Na prvem mestu adjuvantne terapije so antidepresivi, ki vplivajo na bolnikovo razpoloženje in spanec ter tako prispevajo h kakovostnemu zdravljenju. Uporabljajo se tudi sedativi, hipnotiki, antiepileptiki in kortikosteroidi. Antidepresivi in antiepileptiki pomagajo pri lajšanju nevropatske bolečine (do katere pride zaradi poškodb v perifernem ali osrednjem živčnem sistemu), kortikosteroidi pa pri zdravljenju slabosti, izboljšanju teka ter blaženju bolečin v kosteh. Pri izbiri adjuvantnih analgetikov moramo biti pozorni na mogoče stranske učinke ali interakcije z obstoječo terapijo.
Ustrezna ocena bolečine je pogoj za izbiro primernih analgetikov, ki lahko ob zgodnji in redni uporabi znatno olajšajo bolnikovo trpljenje. Določanje primernega odmerka, ki bo ublažil bolečino in ne bo povzročil pretiranih stranskih učinkov, nikakor ni lahko, saj na to vplivajo intenzivnost in vrsta bolečine, toleranca na zdravila, starost in druge individualne razlike med posamezniki. Primeren odmerek najlažje določijo strokovnjaki multidisciplinarnega paliativnega tima.
Foto: Pixabay, Pexels
