Osebna izpoved: Nasilje v družini

Mesec april je mesec boja proti nasilju nad otroki.

Prispevek Nasilje v družini je osebna izpoved avtorice mag. Klementine Sambolić, ustanoviteljice Zavoda Družinska harmonija ter strokovne sodelavke spletnega portala Med.Over.Net. To je do zdaj njen najbolj osebno izpovedni prispevek, kar jih je kdaj napisala. Upa in želi, da bi se morda kdo z njim poistovetil, v njem “našel” in bi se mu morda ob njem porodile rešitve ali odgovori.

Avtorica je prebirala dosti teorije o nasilju, predvsem med pisanjem diplomske naloge, kasneje pa magistrske naloge. Njena diplomska naloga je nosila naslov “Ko Janko in Metka stopita v čokoladno hišico ali nasilje nad otroki v družini,” magistrska naloga pa: “Kako se nasilje iz otroštva prenaša v partnerske odnose.“

“V kar nekaj službah sem se tudi srečevala z delom z žrtvami nasilja, pa tudi povzročitelji: Materinski dom, Center za socialno delo, zapori … V tovrstnih službah mi je bilo nasilje zelo blizu, pa hkrati tako daleč! Vse, kar sem sama doživljala in preživljala, sem odrezala tudi takrat, ko sem pomoč nudila drugim. Otrok pač razvije močne obrambe, da z njimi sploh lahko preživi. Empatijo sem imela prirojeno že odkar se poznam, velikokrat mi je koristila, da sem z njo lažje razumela ljudi, kasneje pa tudi, da sem jim lažje pomagala. Včasih pa me je močna empatija do staršev tudi spravila v težave, da sem zaradi nje naredila kaj za bližnje, čeprav se ob tem nisem počutila dobro. Tako je npr. moja sestra prenehala igrati violino v glasbeni šoli in je mama vsa obupana jokala. Kot šestletna punčka nisem razmišljala dolgo in sem mamo pocukala za krilo ter rekla:

“Mami ne joči, bom pa jaz igrala violino!” In sem jo, sedem let. Lahko bi rekli, da sem glasbeno šolo naredila za mamo. Pedagoško fakulteto pa za očeta. Ko se sprva nisem mogla vpisati na želeno fakulteto, je oče vztrajal, da se vpišem na Pedagoško fakulteto, čeprav mi je takrat bila mnogo bližje npr. kulturna smer ali pa bi lahko eno leto mirovala in se kasneje vpisala na Fakulteto za socialno delo. Sebe sem s tem na nek način žrtvovala za želje svojih staršev in si naredila medvedjo uslugo. Saj sem mnogokrat v življenju zelo težko bližnjim rekla odločni ne, na kakšno od njihovih zahtev. Kaj pa otrok ve? Za to, da bi bil sprejet od svojih staršev, bi naredil vse!

Tudi vsa moja službovanja, kjer sem bila v stiku z nasilnimi dejanji ter žrtvami in povzročitelji, mi niso pomagala pri razreševanju lastnega doživetega nasilja. Partnerji, ki so prav tako nosili nasilje v sebi, ter ga tako ali drugače prenašali name, so se kar vrstili: s psihičnim nasiljem s prefinjenimi sadističnimi strukturami, prevarami, odvisnostjo. In tega kroga nasilja preprosto nisem znala prekiniti!

Preživeto in doživeto nasilje me je velikokrat gnalo v to, da sem intuitivno zase začela iskati pomoč pri svojih prihodnjih kolegih psihoterapevtih. A je moj proces psihoterapije vedno nekaj prekinilo oziroma sem ga prekinila sama, ker sem vedela, da to ni tisto pravo, kar iščem, ali pa ni bil še pravi čas. Sedaj je končno dozorel, da sem tudi sama začela z omare vleči okostnjake. In to počnem s svojim terapevtom že kar nekaj ur zapored … kar kaže, da jih ni tako malo. Vsi pa na svojem okostju nosijo isti napis, ki se glasi: Nasilje v družini!

O nasilju sem že v svojih preteklih službah veliko govorila, sedaj pa je to drugače, saj gre za moje preživeto nasilje! Ker sem si prvič dala priložnost, da ga ponovno začutim na svoji koži in kljub temu, da to počnem kot odrasla, ni lahko. Velikokrat pred terapevtom sedi majhna, komaj petletna punčka, ki je končno našla nekoga, da ji prisluhne; brez očitanja, vzbujanja občutkov krivde, zadiranja ter vpitja. Nekoga, ki je v tem “dreku” samo z mano … in zame. Neprecenljivo! In ne vem kaj terapevt po srečanju naredi s tistim paketom robčkov, ki me vsakokrat čaka; enkrat na mojem stolu, drugič na sosednjem, tretjič jih prinesem s seboj … Prav gotovo bi lahko celotnega porabil za brisanje solz, če si jih ne bi že prej sama.”

“Naj zaključim, da obstaja nasilje različnih oblik in ima različne obraze; od prefinjenega psihičnega, pa vse do najbolj grobega fizičnega! Tako kot ima tudi vsaka oblika nasilja na stotine podtonov; zanemarjeni niso več samo otroci s strganimi in starimi oblačili, temveč ima današnje zanemarjanje prefinjene oblike; ena izmed njih je prav gotovo permisivna vzgoja, kjer jih starši velikokrat odpravijo z materialnimi dobrinami, da se jim ni treba ukvarjati z njimi! Spolna zloraba tudi ne pomeni vedno neposredne prisile otroka v spolni odnos, ampak je lahko že gledanje otroka s seksualnim podtonom, medtem ko se preoblači, pri čemer on to čuti in mu zaradi tega postane skrajno neprijetno! In še in še bi lahko naštevala.

Nasilje ima tisoč in enega obrazov, a v mlajših otrokovih letih kot se začne in dlje časa kot traja (temu pravimo, da je kronično), težje posledice ta otrok nosi kot najstnik in kasneje kot odrasel! Zato pazimo, kako ravnamo z lastnimi otroki, da ne bodo nekoč o nasilju v lastni družini pripovedovali ravno oni!” je odkrito zaključila mag. Klementina Sambolić iz Zavoda Družinska harmonija.

Zavod Družinska harmonija je namenjen tistim, ki s soočajo z različnimi težavami in so pripravljeni raziskati njihov izvor. Poslanstvo Zavoda Družinska harmonija so aktivnosti za ohranitev ravnovesja in harmonije v posamezniku, med partnerjema, v družinski celici in nenazadnje skupnosti. V Zavodu to dosegajo z aktivnostmi kot so: svetovanje, psihoterapija in izobraževanje v obliki terapevtskih skupin, delavnic in predavanj.

Ustanoviteljica Zavoda Družinska harmonija, mag. Klementina Sambolić, magistra zakonske in družinske terapije, univerzitetna diplomirana socialna delavka in profesorica razrednega pouka, z ljudmi rada dela že od nekdaj. Po dveh desetletjih aktivnega dela na številnih različnih področjih se je odločila, da je čas za samostojen korak, zato je ustanovila zavod, kjer posebno pozornost dajejo družini in partnerskim odnosom.

Vprašanje lahko mag. Klementini Sambolić postavite tudi na forumu Težave z agresijo.