Strah je del našega telesno psihološkega instinktivnega sistema. Odraža se na nivoju telesa in čustev. v našem telesu in na čustvenem stanju. Njegova prvotna naloga je, da naš zaščiti pred nevarnostmi. Deluje tako, da skozi občutek nelagodja človek prepozna nevarne okoliščine in situacije. Na podlagi tega mehanizma se lahko pred nevarnostjo zaščiti. To je zdrava in naravna oblika strahu.
Kako deluje zdrav strah
Ko se znajdemo v nevarni situaciji, jo najprej prepoznamo. Telo se aktivira in reagira na različne načine. Situacijo lahko zanika in se ne odzove, lahko se odzove z begom ali pa se odzove bojem. V primeru, ko smo resnično ogroženi, na primer pred nas skoči neznanec, nekdo močno zakriči ali se znajdemo v prometni nesreči, je reakcija na strah dober in zaželen način odziva. Problem nastane, ker so nekateri strahovi tudi iracionalni in vztrajajo tudi po tem, ko je nevarnost že mimo.
Kateri so iracionalni strahovi
Oblike neracionalnih strahov so:
Nevzdržljiva tesnoba, ki je spremlja močan občutek nelagodja in izvira lahko iz globljih notranjih napetosti, ki so skrite in podzavestne. Strahu, ki se odraža v obliki tesnobe, se morda sploh ne zavedamo, ali pa se ga zavedamo, ampak se z njim nismo nikoli soočili oz. nismo prišli do pravega vzroka njegovega nastanka.
Ohromljujoči strah je močna oblika strahu, ki v določenih za posameznika novih situacijah, težkih izzivih ali ob soočenju s konfliktom, vodi v zamrznitev. Mnogi ljudje se s strahovi soočijo ob javnem nastopu, ko morajo stopiti pred množico. Strah je pri nekaterih tako močan, da zamrznejo in ne morejo spregovoriti. Podobno nekateri drugi ne morejo odreagirati v medosebnem sporu, v stiku z avtoriteto (uradnik, policist, učitelj …) ali če nekdo nad njimi povzdigne glas. V trenutku konflikta zamrznejo in se šele kasneje po dogodku spomnijo, kaj bi lahko rekli in kako reagirali.
Panični napadi so posebej neugodni, ker se lahko pojavijo nepričakovano, brez posebnega povoda in nenadoma. Človek lahko brez opozorila in lahko tudi brez posebnega sprožilca začenja dobivati občutek mrzlih rok, se mu pojavi mrzli pot, hitro bitje srca, suha usta, slabotne noge in občutek, slabosti, ki bi lahko vodila v zrušitev, nezavest ali infarkt. Občutki, ki spremljajo panični napad so zelo neprijetni, močni in lahko povzročijo negativne misli o tem, da se nam bo zmešalo in bomo izgubili razum ali da bomo celo umrli.
Ob napadu panike se pogosto pojavi občutek sramu. Človeka pred ali med paničnim napadom je pogosto strah, da se ne bo mogel kontrolirat in da se bo razletel na tisoče koščkov. Razmišlja o tem, da mu nihče ne bo mogel pomagati ter da bodo drugi videli njegovo slabo stran in ranljivost. Tega ga je sram in groza.
Fobija je še ena oblika iracionalnega strahu. Za razliko od paničnih napadov ima fobija znan sprožilec, ki jo povzroča. Pogosti strahovi, ki se pojavljajo kot fobije so strah pred pticami, pajki, višino … Fobija veliko pove o človekovih osebnih značilnostih in njegovi osebni zgodbi. Strah pred določeno stvarjo ali situacijo je pri fobiji izjemno močan oz. je večji od nas, nas paralizira in prikrajša za kakovostno življenje.
Ko bomo v nadaljevanju članka pisali o strahovih, bomo o teh oblikah strahov in ne naravnem, zdravem strahu, ki se pojavi kot kratkotrajni odziv na nevarno situacijo.
Kako izkušnje iz zgodnjega otroštva vplivajo na nastanek strahov
Da bi razumeli, kako nastane (iracionalni) strah, moramo razumeti, da se v človeškem telesu vse vrti okoli senzorno – motornega sistema in prvih mesecev življenja, ko so imeli ugodni in neugodni občutki ključno vlogo ter so predstavljali ves otrokov svet.
Človek je zasnovan tako, da v najbolj zgodnjih fazah razvoja deluje zelo preprosto – na občutku ugodja in neugodja. Vse, kar dojenček v prvih 10-ih mesecih (predosebna faza razvoja) doživlja kot neugodno (npr. mraz, lahkota, žeja, glasni zvoki, neprisotnost skrbnika, tiščanje igrače, predolga samota, sovražno naravnan skrbnik ipd.), zaradi svoje majhnosti in nebogljenosti to doživlja kot mnogo večje od samega sebe.
Znaki in oblike vedenja, ki kažejo na nezmožnost zdrave samoregulacije
Človek po svoji naravi išče prijetne dogodke in situacije, da bi lahko uravnovesil občutek nelagodja. To je naravni mehanizem samoregulacije.
Vse vrste odvisnosti, kajenje, kompulzivno obnašanje, stalna uporaba mobilnega telefona, pretirane telesne aktivnost, deloholizem in drugo so podzavestni poskus, da bi regulirali nekaj, kar je v osnovi bilo neregulirano.
Človek, ki je v otroštvu doživljal veliko neprijetnih občutkov, ki niso bili regulirani s strani skrbnika, ga velikokrat niso potolažili, ko je jokal, je bil predolgo lačen, mu je bilo velikokrat mraz, ima težave s samoregulacijo tudi v odraslosti. Tak človek pogosto beži v iskanje vedno novih zadolžitev, impulzov, dogodkov, ker se v resnici ne more “srečati s seboj”, se srečati z globokim notranjim mirom. Tako tudi ne more spoznati svoje primarne potrebe in je ne more zadovoljiti.
Globok notranji mir, po katerem vsi hrepenimo, je povezan z globokim občutkom in prepričanjem, da smo varni in da karkoli se bo že zgodilo, se bo popravilo in uredilo. Občutek varnosti in zaupanja v življenje človeku daje moč za soočanje z neprijetnimi občutki, s katerimi se sooča pri stiku z drugimi ljudmi, delu, medosebnih odnosih, stresu ipd. Vera, da bo vse v redu, vedenje, da imamo ljudi, ki nam bodo po potrebi priskočili na pomoč, zavedanje, da imamo znanje in orodja, da si bomo lahko pomagali so ključni pri ohranjanju notranjega osebnega miru.
Kako sta povezana ego in strahovi
Medtem ko dojenček doživlja negativne občutke, jih poskuša s pomočjo mame ali druge bližnje osebe regulirati, se pomiriti in zadovoljiti svoje potrebe. Če pri tem ni uspešen in njegove potrebe (npr. po hrani, toplini, bližini …) niso zadovoljenje, se negativnih občutkov želi rešiti. Najenostavneje to naredi tako, da svoje občutke in potrebe potisne daleč od sebe, v podzavestno.
Iz napetosti in dinamike, ki nastaja ob trku neprijetnih občutkov ob (ne)zadovoljevanju otrokove potrebe, njegove posledične frustracije in s tem povezanega tlačenja neprijetnih občutkov, se rojevata EGO in celotna struktura človekove osebnosti, ki jo poimenujemo JAZ, sebstvo ali self. Poleg primarne naloge ega, da nam pomaga delovati v družbenem življenju, biti razumen, operativen pri obveznostih, se dobro odzivati pri izzivih je tudi, da neprijetne občutke potisne iz naše zavesti in nam pomaga, da preživimo težke trenutke. Neprijetni občutki, ki so bili za nas preveč obremenjujoči in travmatični tako so izrinjeni iz našega zavedanja v nezavedno. Vse, kar je bilo odrinjeno, se nahaja v podzavesti, je nabito z energijo in se iz podzavesti občasno oglaša v obliki različnih strahov in vzorcev ravnanj, ki se ponavljajo skozi življenje čeprav niso dobri za nas.
Primer: nekoga je strah prehajanja čez most. Zaveda se, da je most varen, trden in da je izjemno majhna verjetnost, da se bo porušil ravno v trenutku, ko ga bo prečkal. Kljub temu mu močno in pospešeno razbija srce, postane živčen, ima negativne misli in trde noge. Kaj to pomeni? Da strah v resnici ne prihaja od zunaj pač pa se nahaja v nas samih. Vse, kar je bilo potisnjeno, se kasneje v življenju vrača in kaže v dogodkih, ki smo jim priča.
Kaj zunanji dogodki povedo o strahovih posameznika
Carl Gustav Jung, psihiater in psihoanalitik je trdil podobno, kot danes pravijo številni strokovnjaki psihoanalize, da nam zunanji dogodki kažejo, s kakšnimi strahovi, travmami in nepredelanimi izkušnjami smo odrasli. V dogodkih in situacijah, ki se nam dogajajo lahko s poglobljenim delom najdemo vzroke in rešitve za sprostitev potlačenih izkušenj in njihovo osvoboditev. S tem lahko dosežemo bolj spontano, sproščeno in osvobojeno življenje.
Kdaj po pomoč zaradi strahov in panike
Potlačene neprijetne izkušnje so manjkajoči del in so praznine v osebnostni strukturi. Predstavljajo grožnjo celotnemu sistemu in zaradi njih nas je strah, da bi se prepustili in sprostili. Namesto, da bi se obrnili proti življenju, užitku in zadovoljstvu, jih nehote ves čas skušamo obvladati in nadzorovati (t.i. obrambnimi mehanizmi), da se ne bi slučajno zgodilo, da bi nas posrkali vase in bi ponovno doživeli neprijetne izkušnje, teror, strah in bolečine. Vsakič, ko se tak strah aktivira, regresiramo v obdobje, ko je nastal – torej v predosebno fazo razvoja. Zato se v napadu panike tudi počutimo nebogljeno, ranljivo in brez moči, da bi karkoli naredili.
V tem trenutku tudi zgubljamo svojo odraslo plat in odrasel pogled na celotno situacijo.
V primeru, da smo osebnost kar stabilni, zadovoljni in dobro strukturirani, se bomo v odraslosti lahko občasno srečevali strahovi, tudi napadi panike in anksioznostjo. V kolikor je bilo neprijetnih travmatičnih izkušenj veliko in so bile potlačene v večji meri, pa bodo strahovi, tesnobe in napadi panike lahko povzročili tudi osebnostne motnje in bolezni.
Ker je problem nastal v odnosu – spomnimo se nebogljenega dojenčka, za katerega skrbi mama ali drug pomemben bližnji, se lahko vzroki rešujejo le v odnosu z nekom od bližnjih ali s psihoterapevtom.
Pot okrevanja gre skozi poustvarjanje podobnih situacij, kot smo jih doživeli, z razliko, da nam tokrat druga odrasla oseba da tisto, kar smo takrat potrebovali. Najpogosteje je to bil občutek varnosti, prisotnost sočloveka in dotik.
Video posnetek predavanja:
Tomislav Senečić
psihoterapevt integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP
Tomislav Senečić je so-ustanovitelj Centra za integrativni razvoj (CIR), psihoterapevt integrativne telesno usmerjene psihoterapije in polnopravni član Evropskega združenja za telesno usmerjeno psihoterapijo. Psihoterapevtsko prakso izvaja že več kot 20 let. Je član Zveze psihoterapevtskih društev Hrvaške (SPUH) in član Hrvaške zbornice psihoterapevtov.
Posebej ga zanima zgodnji razvoj človeka, delo z zgodnjo travmo ter integracija zanikanih delov našega nagona v strukturo našega notranjega jaza. Svoje poklicno delo je posvetil raziskovanju in preučevanju vpliva čustev na telo, oziroma preučevanju povezave med čustvi in telesom.
Deluje kot predavatelj, supervizor, mentor in terapevt na Hrvaškem, v Sloveniji, na Madžarskem in v Srbiji.
O programu telesne psihoterapije v Sloveniji:
CIR Slovenija je program Centra za integrativni razvoj iz Zagreba, ki je v tem delu Evrope prvi akreditirani inštitut za usposabljanje o telesno usmerjeni psihoterapiji in deluje 20 let. Z izobraževanjem v programu udeleženci pridobijo kompetence in pogoje za pridobitev licence telesno usmerjenega psihoterapevta v skladu z evropskimi in lokalnimi standardi. V letošnjem letu program v Sloveniji zaključuje prva generacija, vpisujejo pa že novo. Več o programu: https://cir.si.