Prejšnjič smo pisali o posledicah psihične narcistične zlorabe, od kod izvira in kaj to pomeni za osebo, ki ima v življenju takega partnerja ali starša.
V svoji praksi se srečujem izključno s takimi zgodbami. Kdor namreč za sabo nima predpriprave v obliki zgodnjih travm, se praviloma ne bo zares globoko zapletal z motenimi osebami. V relativno zdravem primarnem okolju se otroci naučijo, kaj je prava ljubezen, kaj so zdrave meje, vase vgrajujejo zdrava (ne toksičnih ali napačnih) prepričanja o sebi, bližnjih in svetu, čutijo sebe, svoje dostojanstvo, so spoštljivi in sočutni do sebe in drugih. Taka oseba se bo ob prvem ali najkasneje ob drugem alarmu, ko bo druga oseba močno prekoračila njene meje, ustrezno odzvala – verjetno bo odnos zaključila ali pa močno ohladila (na raven bežnega znanstva). Praviloma tudi ne bo potrebovala psihoterapevtske obravnave, saj je dovolj močna in trdna. Take osebe ne prihajajo na psihoterapijo.
Zgodbe mojih strank so si srhljivo podobne – marsikdaj že od trenutka, ko so bile spočete, naprej. Travmatska navezanost in izjemno močni obrambni mehanizmi jim omogočajo, da prenašajo grozljivo okrutna, sadistična in brezbrižna ravnanja svojih partnerjev in da ne odidejo. Zaradi zgodnjih travm je v njih zasidran tako močan strah, da čutijo, da bodo, če odidejo, umrle. Ta strah je bil nekoč realen, saj otroček ne preživi brez odraslih, ki skrbijo za njegove osnovne fizične potrebe. V odraslosti je to iracionalen strah, ki ga je treba zdraviti v trajnejšem procesu ob varnem psihoterapevtu.
Poudariti želim, da so osebe z narcistično osebnostno motnjo take na vseh področjih življenja, ne le kot partnerji. Razlika je le v tem, koliko lažnega jaza kje vzdržujejo zaradi ugleda, uspeha, denarja …
Npr. pred sosedi in v službi bodo šarmantni, vljudni, pripravljeni pomagati, medtem ko bodo kot partnerji in starši odvrgli zgornjo masko in pokazali svoj »pravi jaz« (v narekovaju zato, ker je šele pod tem vedenjem njihov pravi jaz, do katerega pa niti sami ne pridejo). Ali z drugimi besedami: oseba, ki partnerja žali, ponižuje, pretepa, izvaja nad partnerjem nadzor, z njim manipulira, ga zavaja itd., enako počne tudi s svojimi otroki (in npr. s svojimi podrejenimi v službi). Oseba, ki je nasilna do druge odrasle osebe, bo tako ali drugače nasilna tudi do otroka. To je nekaj, česar današnje strokovne službe še ne razumejo in otrok ne zaščitijo.
Prvi koraki na poti k celjenju
Celjenje po vseživljenjski travmi je zapleten in več let trajajoč proces (ne pozabimo, da je, ko se lotimo, za nami običajno več desetletij preigravanja istih vzorcev, česar ni mogoče spremeniti čez noč).
Prva stopnja, pravim ji predterapevtska, je, da – ko smo ugotovili, da zelo verjetno živimo s toksično osebo, kot je narcis – o tem govorimo, govorimo. Ko se nam zadeve končno začno odstirati, resnično potrebujemo ob sebi osebo, ki nas bo samo sočutno poslušala. Ni nujno, da je to terapevt – res pa je, da mnogi ljudje take osebe v svojem življenju preprosto nimajo; v tem primeru bo to vlogo seveda odigral sočuten terapevt. Ko se zapornice odprejo, lahko traja več deset ur, da spustimo iz sebe tok vsega, kar smo doživljali. Ko vse to opisujemo, tudi sproti ozaveščamo in dobivamo nove vpoglede na preživeto, nove perspektive, končno razumemo tisto, česar prej nismo, in začnemo slutiti, da smo bili v tem odnosu samo sredstvo, ne samostojna, unikatna oseba. Namesto nas bi lahko bila katerakoli druga soodvisniška oseba, ki bi bila narcisu tudi fizično dovolj privlačna.
To spoznanje zelo boli. Takrat je skrajni čas, da vstopimo v proces, v katerem smo podprti s terapevtsko skupino, kot so Vrtnice, in/ali s psihoterapevtsko obravnavo.
Travma je razsejana povsod: v našem umu, v zavesti, podzavesti in nezavednem, v našem telesu, čustvih, energiji. Zato je treba pristopiti celostno in strukturirano.
V mojem programu začnemo na kognitivni ravni. Pomembno je namreč na ravni ega stvari definirati in ponotranjiti do te mere, da toliko načnemo obrambne mehanizme, da nam med delom s preostalimi področji ne bodo predstavljali nepremostljivih ovir. Poleg tega mnogim ljudem pomaga, ko dobijo odgovore na vprašanje »zakaj«. Že samo to vprašanje samo po sebi predstavlja tri faze dela s seboj. Najprej se vprašamo: »Zakaj mi to dela?« Takrat še verjamemo, da to dela samo nam oz. da smo mi tako grozni, da se narcis zaradi nas tako neustrezno vede. Takrat smo še zelo zliti s svojim napadalcem.
Drugo vprašanje je: »Zakaj to dela?« Izpade torej beseda »mi« (meni). Na tej točki se že zavedamo, da gre za nekaj, kar ni naše, za odzive, za katere nismo odgovorni mi, temveč oseba sama. Začne se realna delitev odgovornosti.
Tretje vprašanje je: »Zakaj jaz to dopuščam?« To je ključno vprašanje za naš proces, saj pomeni prenos fokusa z druge osebe (ki ji ne moremo pomagati, ki je ne moremo spremeniti) na nas. Na najpomembnejšo osebo svojega življenja. Na edino osebo na svetu, ki jo lahko spremenimo. Pomeni, da začnemo iskati odgovore v sebi. Da se začnemo ukvarjati s tistim, kar je v resnici naše, in opustimo patološko zlivanje s toksično osebo. Temu sta namenjeni prvi stopnji mojega Programa samookrepitve.
Delo z notranjim otrokom
Na tretji stopnji začnemo vse to povezovati s čustvi in telesom. To je delo z notranjim otrokom. Notranji otrok je integralni del vsakega človeka, pa če se tega zaveda ali ne. Je zbir vsega, kar smo v otroštvu doživeli, in je sestavljen iz, kot reče stroka, svobodnega in adaptiranega deteta. V travmatičnih okoliščinah je to dete predvsem adaptirano (potrto, obupano, osamljeno, preplašeno, osramočeno, jezno, polno krivde …), pogosto zakrčeno v travmatskem odzivu otrplosti (angl. freeze) in obdano z debelimi plastmi obrambnih in prilagoditvenih mehanizmov, zaradi katerih tudi tisti delček, ki pa je svoboden (radoživ, razposajen, ustvarjalen …), komajda kdaj čutimo – ali pa sploh ne.
Rane je treba zaceliti tam, kjer so nastale. Del z notranjim otrokom bi mnogi najrajši preskočili, tudi v skupini Vrtnice je največji osip ravno takrat, ko pridemo do te stopnje. Ta del zelo boli in terja resnično iskrenost do sebe. Vendar pa daje tudi največje nagrade. Povezani smo s seboj, zacelimo se in vse, tudi najbolj boleče, težke, sramotne dele sebe integriramo vase, tako da nam ne vzbujajo več grozljivih občutkov oz. se nam ob sprožilcih ne aktivirajo več škodljive obrambe ali pa ranjeni notranji otrok, ki se v takih situacijah odzove povsem neproduktivno in pogosto škodljivo.
Notranji otrok je tudi zelo pomembno povezan z našimi biološkimi otroki. Tega, česar ne damo svojemu notranjemu otroku, namreč ne moremo zares dati niti našim biološkim otrokom.
Zadnja stopnja je duhovnost. Šele ko smo se soočili s svojimi bolečinami, jih prečutili in se sprejeli take, kot smo, je čas, da se podpremo z zavedanjem, da smo si kot duša to izkušnjo izbrali, in z iskanjem svojega življenjskega poslanstva. Dokler pa tega še nismo storili, so duhovna prepričanja, npr. »Z narcisom sva se kot duši vse to dogovorila«, samo izgovori – bodisi za to, da ostajamo na mestu (v toksičnem odnosu), ali pa da nam ni treba zakopati v gnojno rano in izvleči trnov, ki nas tako silovito bodejo.
Vse to lahko dopolnjujemo z raznovrstnimi drugimi načini, kot so meditiranje, tapkanje, likovna, glasbena terapija, pisanje, psihodinamska terapija, gestalt, reiki, kristali … Poudarjam pa, da so to sicer odlična dopolnila in nadgradnje, same po sebi pa te tehnike ne bodo prinesle trajne izboljšave.
Dodatna podpora z zdravili
Zdravljenje pogosto vključuje tudi medikamentozni pristop. Zaradi travmatičnih dogodkov, ki se v mnogih primerih začnejo že z našim rojstvom, morda pa še pred njim, je kemija naših možganov (pogosto pa tudi struktura) poškodovana oz. neuravnovešena. To lahko relativno dolgo prikrivamo oz. nekako vozimo skozi življenje s pomočjo obrambnih in prilagoditvenih mehanizmov, žal pa se te reči akumulirajo in na neki točki vse delo (npr. meditacije, reiki, kognitivno delo, delo s telesom, psihoanaliza …) ne pomaga več, ker je »sistem« preveč zrušen. Preprosto rečeno: mi nekaj dajemo, sistem pa tega ne zmore več vzeti, zato ni izboljšanja. To poznamo pod diagnozami depresije, anksioznosti, izgorelosti idr.
Takrat je pomembno podpreti telo z antidepresivi. Sama jih s prekinitvami jemljem že dvajset let in dobro poznam njihovo delovanje.
O antidepresivih kroži neverjetno veliko nepreverjenih oz. zmotnih trditev. Tu bom na kratko ovrgla le tri: ne drži, da te antidepresivi »osrečijo«, da te omamijo ali ti prinesejo pozabo ali da te spremenijo, tako da »nisi več ti« (to moč imajo druga zdravila, npr. sedativi, antipsihotiki); ne drži, da postaneš od antidepresivov odvisen; in tudi ugovor »Nočem vnašati kemije v svoje telo« ne drži vode, kajti danes to počnemo na vsakem koraku (s prehrano, oblačili, pohištvom, zrakom, vodo, omrežjem WI-FI …), poleg tega pa je največji kemijski laboratorij prav naše telo, ki nas zalaga s hormoni, stokrat bolj zasvojljivimi od heroina! (Zlasti to velja za t. i. hormone sreče in stresne hormone.) In ko je naše hormonsko ravnovesje porušeno, rušimo lastno telesno kemijo prav zato, ker ne jemljemo tablet, ki nam bi ga pomagale ponovno vzpostaviti.
