V Hiši Ljubhospica z zaskrbljenostjo sledijo javni razpravi o evtanaziji in njeni poti uzakonitve. Prepričani so, da tudi javno razpravo o evtanaziji vodi prav velik strah pred umiranjem, ki je v naši družbi še vedno (ali celo čedalje bolj) tabu.
Tatjana Fink, vodja Hiše Ljubhospica pojasnjuje:
“Pri svojem delu sledimo stališču svetovnega hospic gibanja, ki se zavzema za kakovostno paliativno oskrbo ne le v zaključni fazi življenja, s katero slednjega ne podaljšujemo niti ne skrajšujemo, ter sočuten, iskren in enakopraven odnos z bolnikom do konca.”
Predčasni prekinitvi življenja odločno nasprotujejo
“V (še vedno) edinem stacionarnem hospicu imamo zelo veliko izkušenj z neozdravljivo bolnimi tik pred smrtjo. Dogaja se, da imajo ob sprejemu neurejeno protibolečinsko terapijo, kopico predpisanih, a ne več potrebnih zdravil, rane in tudi duševni nemir. Vendar pa željo, da bi predčasno zaključil svoje življenje, izrazi le zares redko kdo. Med 250 – 300 bolniki, kolikor jih letno oskrbimo, bi takšne, ki so načenjali vprašanje evtanazije, lahko prešteli na prste ene roke.”
Paliativna medicina je napredovala
“Moteče simptome bolezni, ki lahko človeku jemljejo voljo do življenja, lahko dandanes v veliki meri zadovoljivo lajšamo. Zgodi se sicer, da tudi skrbno načrtovana terapija ne pomaga in bolečina ter drugi simptomi vztrajajo, vendar pa s sočutnim pristopom in nežno prisotnostjo neredko ugotovimo, da je to posledica strahu, neurejenih odnosov v družini, pogrešanja svojcev, ki jih kljub iztekanju dragocenega časa ni ob bolniški postelji, ali pa bolnikovih nezadovoljenih duhovnih potreb.
Bolniki nas učijo, da so najboljše zdravilne intervencije ljubezen, sočutje in prisotnost. Ko človek čuti, da ni nikomur v breme in ko ni deležen ponižujočega pomilovanja, ampak iskrenega, sočutnega in enakopravnega odnosa, se lahko namesto bolezni posveti življenju. Prav to zadnje obdobje življenja je lahko dragocena priložnost za zaključevanje odnosov: do bližnjih, do okolice, do sveta, boga, vesolja; za spravo s samim seboj. Gre za polnost življenja, četudi v iztekanju. Za popotnico, ki jo lahko še podarimo svojim bližnjim.”
Kaj potrebujejo umirajoči
“Pri svojem delu iz dneva v dan opazujemo, kako na človeka vpliva občutek, da je družini v breme, in v kakšno olajšanje je marsikomu sprejem v našo hišo hospica. Stanje se tukaj pogosto stabilizira, celo neredko začasno izboljša. Ustrezna terapija, ki pomiri razbolelo telo, še zdaleč ni edina, ki to omogoča. Občutek, da je razumljen, da imamo čas zanj, da se nam ne mudi, ampak želimo z njim prepotovati to pot, človeka razbremeni skrbi.
Evtanazija se zdi odgovor, ki je naši družbi hitenja, hitrih rešitev in zapovedane storilnosti pisana na kožo, vendar pa je hospic gibanje nastalo prav kot drugačen odgovor na potrebe umirajočih.
Ne trdimo, da trpljenje ob koncu življenja včasih ne presega zmožnosti hospic paliativne oskrbe. Prepričani pa smo, da moramo, preden začnemo govoriti o sistemski ureditvi evtanazije, začeti urejati univerzalni dostop do takšne celostne oskrbe bolnim v zaključni fazi življenja in zagotoviti, da bo slednja dostopna vsakemu, ki jo bo potreboval. V Sloveniji smo še na žalost daleč od takšne ureditve; nenazadnje edini stacionarni hospica, kjer zagotavljamo brezplačno oskrbo vsem, tudi osmo leto po ponovnem odprtju deluje brez statusa in izključno s pomočjo sredstev ustanovitelja, Lekarne Ljubljana, in donatorjev.”
Dokler strokovne in sočutne oskrbe ne bomo zagotovili v mnogo večjem obsegu in dostopnosti paliativnim bolnikom, ki jo potrebujejo, je igranje z evtanazijo etično sporno in nevarno početje.
Tatjana Fink, vodja Hiše Ljubhospica
