Poglejmo od začetka. Odraščanje v disfunkcionalni družini pušča globoke posledice. Disfunkcionalna je družina, v kateri je na prvem mestu zadovoljevanje potreb staršev, in ne otrok, in to je praksa, ki jo poznamo skozi stoletja zgodovine (preberite knjigo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja), kar pomeni, da smo z njo posredno ali neposredno zaznamovani vsi. V disfunkcionalni družini so otroci utišani, spregledani, izkoriščani, zlorabljani, zanemarjeni, ignorirani ali v najboljšem primeru neupoštevani. Ni bližine, pristnosti, varnosti, sprejemanja in brezpogojne ljubezni. V taki družini se naučimo, da ni prav, če imamo težke občutke, jezo, žalost ipd., prav pa je, če trpimo. Naučimo se, da se o tem, kar se dogaja za štirimi stenami, nikjer nikoli nikomur ne govori. Naučimo se, da nismo dovolj dobri. Spremljevalci takih družin so raznovrstne zasvojenosti (najpogostejša je alkohol), duševne bolezni, osebnostne motnje idr. težke okoliščine. Navzven pa taka družina pogosto deluje kot uspešna.
Posledice odraščanja v disfunkcionalni družini so hude, vendar se ne izrazijo pri vseh članih oz. otrocih na enak način niti z enako intenziteto. Nekateri od teh otrok bodo razvili narcistično osebnostno motnjo, drugi mejno, tretji morda bipolarno ali obsesivno-kompulzivno; nekateri bodo padli v depresijo, zboleli za anksioznostjo, dobivali panične napade, zašli v raznovrstne zasvojenosti, samopoškodovalno vedenje, samomorilnost itd.; nekateri odkloni bodo opaznejši, recimo otrok bo postal delinkvent in pozneje morda zločinec; drugi bodo bolj prikriti, in šele natančnejši vpogled v njihovo življenje bi razkril, da pijejo, so zasvojeni s pomirjevali, so zaradi perfekcionizma na robu izgorelosti, molče trpijo, da jih partner vara in ponižuje ali pa sami skačejo čez plot ipd. Skupni imenovalec vsega naštetega in še česa je, da te osebe nimajo stika s sabo. Nikoli niso smeli biti pristni, že kot otroci ne, in prevzeli so kopico obrambnih in prilagoditvenih mehanizmov, da so sploh lahko preživeli.
Tega je ogromno. To je lahko vaš zdravnik, učitelj vašega otroka, vaš sodelavec ali šef, vaš sosed, partner vašega otroka, vaš župan, vaš socialni delavec … To pomeni, da tudi če ste imeli srečo in odraščali v funkcionalni, zdravi družini, vas bodo neizogibno oplazile posledice travm tistih, ki te sreče niso imeli. To, o čemer zdaj govorimo, torej nikakor ni le družinski, temveč je tudi družbeni problem.
Kdor je odraščal v disfunkcionalni družini, je vajen hladnih, nasilnih, zlorabljajočih odnosov. Ne le da jih sprejema kot normalne, v njih prepoznava celo varnost, ljubezen in edini možni način življenja. Taka oseba je že močno travmatizirana. V odraslosti bo gravitirala k ljudem, ki so kompatibilno poškodovani – k partnerju, prijateljem, sodelavcem, celo terapevtom – in v patološkem ujemanju prepoznavala »usojenost«, »sorodno dušo«, »kemijo« ter seveda varnost, ljubezen in globoko privrženost. V resnici pa bo v teh odnosih doživljala ponovne travme in retravmatizacijo. Vse to bo začela odkrivati praviloma šele takrat, ko bo akumulacija vsega preživetega resno načela njeno psihofizično zdravje in ko bodo okoliščine, v katerih živi, postale nevzdržne. A niti takrat ne zmorejo vsi po pomoč. Namesto tega lahko o njih žal pogosto beremo v črni kroniki.
