Njihova prognoza, to je izid, je boljša kot pri večini kroničnih telesnih bolezni. Pri veliki večini duševnih motenj pri njihovem obvladovanju in zdravljenju uporabljamo različne in sestavljene pristope.
Poleg zdravljenja z zdravili, ki je pogosto potrebno vsaj v omejenih obdobjih, se uporabljajo psihoterapija in različni podporni pristopi.
Podpora, zavezništvo, zagovorništvo, usposabljanje za delo, zaposlovanje, delo z družino in sodelovanje, ki opogumlja, so pristopi, ki pomagajo večini ljudi s težavami v duševnem zdravju.
Pri delu z ljudmi s težavami v duševnem zdravju se najpogosteje uporabljajo rehabilitacijski pristopi, ki vodijo v čim boljše okrevanje.
Krepitev moči, sodelovanja in samozavesti so ključni elementi pomoči, vendar le, če so podprti s konkretnimi rehabilitacijskimi prizadevanji. Povedano drugače: okrevanje po duševnih motnjah je malo verjetno, če ljudje nimajo dostopa do urejenega in varnega bivanja, zaposlitve in podporne mreže, ki je potrebna, da lahko razrešijo svoje, pogosto nakopičene socialne težave, ki so se pojavile kot vzrok, povod ali posledica težav v duševnem zdravju.
V procesu okrevanja je torej pomembno poskrbeti in odgovoriti tudi na socialne, psihološke, ekonomske in nastanitvene potrebe. Da bi lahko te odgovore zagotovili za ljudi, ki potrebujejo naše službe, pa je treba zmanjšati diskriminatorna vedenja do njih.
Vir:
Prof. dr. Vesna Švab, mag. Bogdan Dobnik; iz knjižice Prostovoljstvo na področju duševnega zdravja – Priročnik za pomoč prostovoljcem pri delu z osebami s težavami v duševnem zdravju; ŠENT – slovensko združenje za duševno zdravje in OZARA SLOVENIJA, nacionalno združenje za kakovost življenja; 2021;
