Srečno ob dnevu žena in vabljeni k prebiranju kolumne, ki odstira mite materinstva. Tudi v letu 2019.
Še ena diskriminacija ženskega spola: praznik implicira delitev žensk na matere in tiste, ki to niso. Tiste, ki to niso po svoji izbiri, se na to lahko vsaj požvižgajo; marsikatera od tistih, ki si želijo postati matere, a jim to iz katerega koli razloga ni dano, pa to občuti kot še eno stigmo: nisi dovolj dobra/vredna, da bi bila mati. (Ovijanje v celofan, češ, to je praznik vseh žensk, ki imajo materinsko srce in držo, pa če so matere ali ne, je za marsikatero nemater slaba in bridka tolažba.)
Da ne govorimo o diskriminaciji očetov – zakaj pa dobri očetje ne zaslužijo svojega dneva, ko smo že pri tem? A brez skrbi: v črednem posnemanju »razvitejšega« Zahoda smo posvojili Valentinovo, noč čarovnic, materinski dan (no, s tem smo se tako ali tako vrnili v avstro-ogrsko preteklost, ko je častivredna ženska imela skrbeti le za Kinder, Küche, Kirche) – pa bomo nekoč, ko bomo dovolj »napredni«, gotovo imeli tudi dan očetov.
Ideal materinske vloge
Materinski dan je torej praznovanje nedotakljive institucije. Idealna predstava o materi je v slovenskem kolektivnem nezavednem še zmeraj zlita s podobo Cankarjeve mame, ki skuha Ivanu zadnjo žličko turške kave, potem pa zavrnjena obstane pred vrati s skodelico v trepetajočih rokah.
Kdaj bo ta mama v slovenski zavesti že začutila jezo in zmogla reči vsaj:
»Veš kaj, Ivan, drugič si pa sam kofe kuhaj, jaz imam drugega dela dovolj – odrasel si; in kakor te imam rada, me tale tvoj ton prav zaboli!«
Ko se bo Cankarjeva Francka zdravo razjezila in odvrgla vlogo žrtve, bo drugače. Do tedaj pa se bo od matere pričakovalo, da brezpogojno, nežno in ljubeče skrbi za družino – ne le za otroke, ampak za kompletno domače ognjišče: da na njem ohranja plamen nenehno dostopne in zanesljive čustvene prisotnosti, pa naj se zgodi karkoli, kot piše dr. Karyl McBride v svoji knjigi Ali bom kdaj dovolj dobra? – Zdravljenje hčerk narcisističnih mater.
Za večino mater so takšna idealizirana pričakovanja nedosegljiva, na srečo pa si zanje tudi ni treba prizadevati, saj otrok potrebuje samo »dovolj dobro« mater, kot jo je poimenoval D. Winnicott. Ker pa se je omenjeni ideal vtiskoval v našo zavest ne le desetletja, ampak stoletja, postavlja mater na heroični piedestal, ki vnaprej zavrača kakršnokoli kritiko. Zato je za vsakega (tudi odraslega) otroka psihološko izjemno naporno iskreno razpravljati o svoji materi.
Hčere žrtve narcisističnih mater
Še zlasti težko pa je to za hčere, katerih matere so svetlobna leta daleč od svetniškega ideala, piše dr. Bride. Pridne deklice so naučene, da svoja negativna čustva (sploh pa do svojih mater) zanikajo ali prezrejo, da se prilagodijo pričakovanjem družbe in svoje družine. Poleg tega pa je preveč boleče verjeti, da je tvoja mama brezčutna, neiskrena ali sebična.
Natanko te lastnosti pa zaznamujejo matere, ki imajo narcisistične poteze. In ko hči takšne matere odrašča, se v svojih odraslih odnosih spopada s problemi, za katere sprva niti ne ve, od kod izvirajo; narcisistična mati otroka ne zna dobro opremiti za življenje. Toda ko se vzorci problemov ponavljajo, začne hči prej ali slej, pogumneje ali bolj plaho, odvisno, kako globoke so njene psihične poškodbe, iskati njihovi razlago in pomen. In kot Janka in Metko jo drobtinice spominov pripeljejo nazaj – domov. K materi – ki to ni in nikoli ni bila.
Dan žensk in/ali mater je ena od priložnosti, ki v rano teh hčera vtre še malo več soli. Mnoge odrasle hčerke narcisističnih mater se namreč odločijo, da bi bila konfrontacija z materjo preveč boleča, in svoj odnos z njo, naj bo še tako izkoriščevalski, simbiotičen in nasploh nezdrav, nadaljujejo.
»Pa saj je vseeno, če ji na dan žena nesem tisto rožo. Drugače se potem dva meseca ne bo pogovarjala z mano. Poleg tega je stara/bolehna/osamljena. Lahko da bo kmalu umrla, jaz pa si nočem očitati, da nisem storila zanjo vsaj to. In kaj bodo rekle njene prijateljice, ko jim bo povedala!«
Blagor hčerkam, ki so ugotovile, da prava, zdrava materinska ljubezen njihovih mater ni umrla – ker je sploh nikoli ni bilo. In namesto te rože (podarjene z zadrževanimi solzami in/ali stisnjenimi zobmi) hči lahko sama sebi podari dovoljenje, da ji ni več treba vzdrževati bolnih vidikov tega odnosa – da bitje, ki ji edino lahko pomaga zaceliti rane, ni njena mama, ampak njen neslišani notranji otrok.
Preberite še:
- Kako prekiniti začaran krog z manipulativno mamo?
- Navezanost na mamo in slabi odnosi
- Težave z mamo
- Mama me je globoko užalila
O avtorici:
Kontakt: www.janalavtizar.com | 040 523 787 | [email protected]
Področje delovanja: Psihoterapija za posameznike in pare, predavanja o prelomnicah v življenju družine, moderatorka na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica.
Preberi več: Članki na Med.Over.Net
