Njena izjemna življenjska zgodba presega meje televizijskih zaslonov – gre za pripoved o boju z boleznijo, neomajnem pogumu, vztrajnosti in nenehnem iskanju upanja.
Osebna izkaznica
Nina je odraščala na podeželju, kjer so jo že od malih nog učili, kako pomembni so trdo delo, predanost in vztrajnost. Kljub zvezdniškemu blišču resničnostnih šovov je vedno ostala preprosta punca z velikimi sanjami, ki jih namerava uresničiti s trdim delom, neomajno voljo in pozitivnim pristopom do življenja. Strastna tekačica in ljubiteljica narodnozabavne glasbe Nina nikoli ne pozabi svojih korenin. Njeno življenje pa se je drastično spremenilo, ko je prejela diagnozo rak materničnega vratu – trenutek, ki je postal prelomnica v njenem življenju.
Kljub težkim trenutkom, drastični izgubi teže in psihičnim izzivom je Nina ohranila voljo do življenja in ostala osredotočena na prihodnost. Njena zgodba je opomnik, da tudi v najtežjih trenutkih ne smemo pozabiti na notranjo moč, ki nas vodi naprej. V pogovoru z Nino razkrivamo, kako je premagala izzive, ki ji jih je prinesla bolezen, in kako danes živi svoje življenje z novim pogledom na svet.
Kako se spominjate trenutka, ko ste izvedeli za diagnozo rak materničnega vratu?
Novico, da so na materničnem vratu spremembe in bodo potrebne dodatne preiskave, sem prejela med prazniki, tik pred novim letom 2015. Kmalu po novem letu so me poklicali na nujni pregled v ginekološko ambulanto v UKC Maribor. Tam so opravili dodatne preiskave, katerih rezultati so prišli čez približno en mesec. Žal so potrdili tisto, česar so se zdravniki bali – rak materničnega vratu. Zaradi resnosti diagnoze so priporočili čim prejšnjo operacijo.
Težki trenutki v življenju so jo zaznamovali, a najbolj jo je spremenila borba z rakom, ki se je začela pred nekaj leti. Pot ni bila lahka, ne fizično ne psihično, vendar je našla smisel življenja in se naučila ceniti male stvari ter vsak trenutek, ki ji je dan. Njena zgodba se nadaljuje, a je hvaležna za moč in vztrajnost, ki ju je pridobila skozi ta proces.
Kako ste se soočili z novico o diagnozi?
Iskreno, ob taki novici je težko sploh dojeti, kaj se dogaja. Možgani preprosto nočejo sprejeti resnice. V tistem trenutku se v tebi prepletajo strah, žalost, bolečina in obup. V glavi se začnejo vrteti vprašanja, kot so: “Je to res? Se je mogoče kdo zmotil? Ali so ti izvidi res moji?” Spomnim se, da sprva nisem dojemala resnosti situacije. Tako sem celo kirurgu, ki je načrtoval operacijo za pomlad, predlagala, da bi jo prestavili na jesen, saj se mi je marca začenjala tekaška sezona za reprezentanco. Zdaj se zavedam, kako noro in neodgovorno je to zvenelo, a v tistem trenutku je bilo težko sprejeti dejstvo, da imam raka in kako resna je bila moja situacija.
Zdaj se zavedam, kako noro in neodgovorno je to zvenelo, a v tistem trenutku je bilo težko sprejeti dejstvo, da imam raka in kako resna je bila moja situacija.
Kakšni so bili vaši prvi občutki in misli? Kako ste se počutili, ko vam je kirurg povedal, da je operacija nujna?
Spomnim se, da se je kirurg na moje vprašanje o prestavitvi operacije na jesen rahlo nasmehnil in mi mirno odgovoril: “Lahko jo prestavimo, vendar ne moremo predvideti, v kakšnem stanju bo bolezen takrat ali če bo sploh še kaj za operirati.” Ko je opazil, da še vedno nisem dojela resnosti situacije, mi je resno povedal: “Operacija je nujna, idealno bi bilo, da jo opravimo že danes, oziroma čim prej, saj v nasprotnem primeru jeseni morda sploh ne boste dočakali.” Šele takrat sem zares dojela, kako resno je stanje.
Na poti domov in doma sem se popolnoma zlomila in jokala kot dež. Preplavili so me strahovi – strah pred tem, da bi šlo kaj narobe, strah pred smrtjo in koncem življenja. Imela sem še toliko načrtov in želja, a nisem vedela, ali bom imela dovolj časa in priložnosti, da jih uresničim.
Operacija je bila načrtovana za 15. marec 2016, na rojstni dan moje dolgoletne najboljše prijateljice. Na srečo je operacija uspela. Po njej je sledilo intenzivno zdravljenje z različnimi zdravili, ki so bila namenjena uničevanju rakavih celic. Ker še nisem rodila, so se odločili, da se izognejo klasični kemoterapiji in jo nadomestijo z drugimi zdravili. Celoten proces zdravljenja, vključno z operacijo in vsemi postopki, je z manjšimi presledki trajal približno leto dni, preden se je zdravljenje zaključilo.
Med zdravljenjem ste se soočili z izjemnimi fizičnimi in psihičnimi izzivi. Kaj vam je v teh težkih trenutkih pomagalo ohraniti moč in motivacijo?
Med zdravljenjem sem v enem mesecu izgubila kar 11 kilogramov in moja teža je padla na zgolj 32 kilogramov. Kljub temu me je gnala močna želja po okrevanju in vrnitvi na tekaške poti ter tekmovanja. Ta cilj je bil moja največja motivacija – vedela sem, da se moram čim prej pozdraviti in pridobiti nazaj moč, da se vrnem k svoji strasti. Veliko motivacijo so mi dajali tudi ljudje, ki so mi blizu, predvsem moja družina. Poleg tega me je vsak nov dan, ki sem ga doživela, spominjal na to, kako dragoceno je življenje in koliko še želim doseči. To spoznanje me je držalo pokonci skozi najtežje trenutke.
Zaradi bolezni je Nina tehtala komaj 30 kilogramov. Izčrpana od zdravil in zdravljenja je bila tako oslabljena, da se na fotografiji jasno vidi, kako so se kilogrami poznali – njena roka je bila skoraj enako široka v zapestju kot pri rami.
Med zdravljenjem sem v enem mesecu izgubila kar 11 kilogramov in moja teža je padla na zgolj 32 kilogramov.
Kako se je vaš pogled na življenje spremenil po tej izkušnji in kaj ste začeli ceniti bolj kot prej?
Po takšni izkušnji začneš na življenje gledati z drugačne perspektive in se osredotočaš na to, kaj je v resnici pomembno. Od takrat naprej si prizadevam, da življenje zares živim in ne le preživljam. Nihče ne ve, koliko časa mu je še namenjeno, zato poskušam ne obžalovati ničesar, saj verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Kadar koli sem imela priložnost, sem čas preživljala v naravi. Ko sem se počutila dovolj močno, sem se tudi vrnila na tekaške poti in tekmovanja, kar mi je dalo občutek, da sem spet živa in dejavna. V tistem obdobju sem se tudi poglabljala v določene knjige, ki so mi dale dodatno motivacijo in moč za soočanje z izzivi, s katerimi sem se srečevala.
Po diagnozi in zdravljenju se je moja miselnost precej spremenila. Začela sem se zavedati, kako pomembno je uživati vsak dan in maksimalno izkoristiti čas, ki ga imamo. Prvič sem začela sebe postavljati na prvo mesto, medtem ko sem prej vedno dajala prednost drugim. Zdaj se zavedam, da smo najpomembnejša oseba v svojem življenju prav mi sami. Naučila sem se tudi bolj poslušati svoje telo in ne siliti z glavo skozi zid, kot sem to počela v preteklosti. Ta izkušnja me je naučila, da je pomembno biti prisoten v trenutku in poskrbeti za lastno dobrobit.
Fotografija je nastala takoj po tem, ko je Nina začela ponovno trenirati. Na sliki se vidi, da je še vedno zelo šibka in drobna, a kljub temu odločna in pripravljena vrniti se v formo.
Ali je bila kakšna posebna oseba ali dogodek, ki vam je dal moč, da ste se borili naprej?
Naša družina je zelo povezana, kar mi je v tistih trenutkih dajalo veliko oporo. Posebno mesto pa ima moja sestrica, s katero si deliva rojstni dan, 7. julij, le da je ona šest let mlajša od mene.
Ko sem bila stara osem let, sem skoraj izgubila svojo sestrico, ki se je pri dveh letih že drugič spopadala s težko operacijo na srcu. Spomnim se, da so nam povedali, da če ne bi čez noč zadihala samostojno, bi jo morali odklopiti z aparatov. Na srečo se je zgodil čudež in sestrica je še vedno z nami. Takrat sem, kot osemletna deklica, razmišljala, kako bi bilo, če bi izgubila sestrico in bi morala svoj rojstni dan praznovati sama. To bi bil zame najbolj grozen dan v letu.
Ko sem se sama borila z rakom, sem se spomnila na tisti občutek in si rekla: “Kako bi bilo sestrici, če bi ostala brez mene in bi morala svoj rojstni dan praznovati sama?” Ta misel mi je dala še dodatno moč in voljo, da se borim naprej. Zavedala sem se, da želim vsa nadaljnja rojstnodnevna praznovanja doživeti skupaj z njo. To je bila ena glavnih motivacij, ki me je gnala naprej skozi najtežje trenutke.
Kako pomembna sta po vašem mnenju ozaveščanje o HPV in preventivnih ukrepih proti raku materničnega vratu?
Ozaveščanje in preventiva sta izjemno pomembna, saj lahko s pravočasnimi ukrepi preprečimo marsikatero borbo z rakom in s tem rešimo življenje, tako sebi kot tudi drugim. Zavedanje o tveganjih in redni preventivni pregledi sta ključna, saj omogočata zgodnje odkrivanje in pravočasno ukrepanje, kar lahko bistveno izboljša izid zdravljenja. S tem lahko preprečimo, da bi se ljudje soočali z izzivi, s katerimi sem se morala soočiti sama.
Mnogi mladi mislijo, da se jim to ne more zgoditi. Okužba z virusom pogosto poteka brez simptomov, zato morda niti ne vemo, da smo okuženi. Pri večini ljudi okužba v dveh letih spontano mine, vendar lahko pri nekaterih vodi do dolgotrajnejših težav, ki lahko povzročijo različna rakava obolenja. Zato je redno obiskovanje ginekoloških pregledov izjemno pomembno. Priporočljivo se je cepiti, saj to lahko prepreči veliko težav. Žal v času moje mladosti cepljenje proti HPV še ni bilo vključeno v cepilno shemo, zato te možnosti nisem imela. Danes pa je cepljenje dostopno in je izjemno priporočljivo, saj lahko učinkovito prepreči okužbo in posledične resne zaplete. Prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se mladi zavedajo vrednosti preventive in izkoristijo priložnost za cepljenje.
Kaj bi svetovali ženskam, ki se soočajo s podobnimi diagnozami? Kaj je tisto, kar bi morale vedeti in upoštevati?
Moj nasvet ženskam, ki se soočajo s podobnimi diagnozami, je preprost: nikoli ne obupajte in borite se naprej. Zavedam se, da je to zelo težka preizkušnja, vendar niste same. Obkrožite se s pozitivnimi ljudmi, tistimi, ki jim zaupate in ki so vam blizu. V takih trenutkih je ključnega pomena, da imate ob sebi podporno okolje. Prav tako je pomembno, da najdete smisel in veselje v malih stvareh ter cenite vsak dan, ki vam je podarjen. Življenje je dragoceno, in tudi v najtežjih časih se skriva nekaj, za kar se je vredno boriti.
Kako se danes počutite in kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Danes se glede raka počutim dobro. Z jesenskimi rezultati testiranj pričakujem pozitivne novice in verjamem, da bo vse v redu. Kar se tiče mojih ciljev za prihodnost, jih raje zadržim zase, saj sem se naučila, da nekateri ljudje včasih uživajo v neuspehih drugih. Kljub temu sem prepričana, da bom dosegla vse, kar sem si zadala, morda ne vedno v zastavljenem časovnem okviru, a zagotovo sčasoma. Lahko pa rečem, da boste še slišali zame in me videli pri novih projektih in dosežkih.
Kar se tiče ozaveščanja o zdravju, bi to delo rada nadaljevala. Po prejemu številnih sporočil od deklet, ki se soočajo s podobnimi težavami, kot sem jih imela sama, sem spoznala, kako pomembno je o tem govoriti. Pomembno je, da se dekleta zavedajo, da niso same, da ne obupajo, in da jim bo uspelo premagati težave. Opazila sem, da se mnogi ljudje, ne le tisti, ki se borijo z rakom, soočajo z velikimi stiskami, zlasti s psihičnimi pritiski družbe in okolice. Mnogi žal zadržujejo svoja čustva, bolečino in stisko v sebi, kar ni prava pot. Tudi psihično zdravje ima velik vpliv na naše splošno zdravje. Sama sem oseba, ki se zjoka, ko čutim potrebo po tem. Sem čustvena oseba, in to se vedno odraža na mojem obrazu. Iskreno verjamem, da je pomembno izražati svoje občutke in se ne skrivati za masko.
Kako se spopadate z dnevnimi izzivi in kaj vas navdihuje?
Vsak dan si prizadevam maksimalno izkoristiti. Poleg redne službe svoj čas zapolnim z različnimi obveznostmi in trenutki z ljudmi, ki so mi blizu. Rada se podajam na izlete in raziskujem nove stvari. Moj cilj je, da čim več doživim in da življenje ne postane rutina. Navdihujejo me izkušnje, ki mi pomagajo rasti, in ljudje, ki prinašajo pozitivno energijo v moje življenje.
Kaj vam prinaša veselje in zadovoljstvo v življenju?
Čeprav se morda sliši nenavadno, mi največje veselje in zadovoljstvo prinaša dejstvo, da lahko “ponovno” živim. Moj življenjski moto, ki ga imam vtetoviranega okoli gležnja, je: “Karkoli se ti zgodi v življenju, je treba ŽIVETI naprej.” Nekdo mi je nekoč predlagal, da bi moralo biti “ITI naprej”, vendar zame je ključno prav “ŽIVETI naprej.” Mnogi ljudje sicer fizično nadaljujejo s svojim življenjem, vendar ga ne živijo resnično. Vsak dan si prizadevam, da resnično živim. Seveda imam tudi slabše dni, kot jih ima vsak, vendar poskušam tudi v tistih najti nekaj dobrega.
Ne zadržujte čustev in stiske v sebi. Zaupajte se svojim bližnjim, družini ali prijateljem. Pomembno je, da se ne pretvarjate, da je vse v redu, če ni. Težava se ne bo rešila sama od sebe, če jo ignoriramo, temveč se bo le še poslabšala.
Kako bi bralkam in bralcem razložili, kaj je HPV in kako se prenaša?
Čeprav nisem zdravstvena strokovnjakinja, lahko podam svoje razumevanje HPV in kako se prenaša. HPV (humani papilomavirus) je eden najpogostejših in najbolj razširjenih virusov, s katerim se skoraj vsaka spolno aktivna oseba okuži vsaj enkrat v življenju. Prenaša se s tesnimi stiki s kožo ali sluznico okužene osebe, kar ne vključuje nujno spolnih odnosov. Okužba je najpogostejša med mlajšimi ljudmi, zlasti starimi od 18 do 25 let.
Priporočljivo je cepljenje proti HPV, saj lahko s tem učinkovito preprečimo okužbo. Preventiva je ključnega pomena, saj nas lahko zaščiti pred resnimi zdravstvenimi težavami, ki jih povzroči ta virus.
Mladim dekletom bi svetovala, da ne obupajo, če se znajdejo v podobni situaciji. Moj življenjski moto je: “Karkoli se ti zgodi v življenju, je treba živeti naprej.” Ne pomaga, če se preveč obremenjujemo ali se sprašujemo, zakaj se je to zgodilo ravno nam. Pomembno je, da se osredotočimo na prihodnost, sprejmemo situacijo takšno, kot je, in se pogumno spopademo z izzivi. Prav tako ne dovolite, da vas skrbijo mnenja drugih – to je vaše življenje, in pomembno je, da se osredotočite na svoje zdravje in srečo.
Za podrobnejše informacije o tem, kako lahko zaščitite svojega otroka pred HPV in povezanimi raki, vas vabimo, da obiščete uradno stran NIJZ na naslednji povezavi: NIJZ – Zaščitite svojega otroka pred HPV in povezanimi raki. Prav tako vam priporočamo, da si na Med.Over.Net ogledate rubriko O HPV od A do Ž, ki je bila ustvarjena v okviru evropskega projekta PERCH, v katerem je v boju proti rakom, ki jih povzročajo okužbe s HPV, združilo moči kar 18 držav. V Sloveniji projekt vodi Onkološki inštitut Ljubljana.
Kako je vaša izkušnja vplivala na vašo odločitev glede širjenja svoje zgodbe in ozaveščanja drugih?
Deljenje moje zgodbe z javnostjo je bilo popolnoma nenačrtovano. O tem sem prvič spregovorila med snemanjem resničnostnega šova, v katerem sem sodelovala. Nisem pričakovala, da bo moja zgodba tako močno odmevala v Sloveniji. Sprva nisem želela govoriti o podrobnostih, a ko sem začela prejemati sporočila od žensk, ki se soočajo s podobnimi težavami, sem spoznala, kako pomembno je, da o tem govorim. Veliko žensk je obupanih in ne vedo, kako naprej. Zato sem se odločila spregovoriti, da bi jim pokazala, da niso same, da bo vse v redu, in da naj ne obupajo. Moji sledilci in sledilke so bili tisti, ki so me spodbudili, da sem začela govoriti o tem, sicer bi verjetno še vedno molčala, kot to počne večina, ki se boji govoriti o takšnih temah.
Prispevek je nastal v okviru evropskega projekta PERCH, ki ga sofinancirata Evropska Unija in Ministrstvo za zdravje RS. V Sloveniji projekt vodi Onkološki inštitut Ljubljana.
