Zelo malo, skoraj nič, je govora o tem, kaj vse se dogaja moškemu in z moškim, ki bo kmalu postal oče. O novorojenih očetih se praktično sploh ne govori; od njih se zgolj veliko pričakuje, predvsem to, da bodo materi v vsestransko oporo.
Zoja Skušek pove, da slovenščina niti nima izraza za moškega, ki pričakuje otroka. Manjka beseda, ki bi označila njegov poseben status med spočetjem in rojstvom otroka. Angleži si pomagajo z »Expectant father« in »To father«. Ob tem ne gre pa zanemariti dejstva, da tudi moški, ob pričakovanju novega družinskega člana, doživljajo občutke veselja, sreče in negotovosti.
Postati oče je že z biološkega vidika nekaj čisto drugega, kakor postati mama.
Mati se na prihod dojenčka pripravlja celih devet mesecev, celotno obdobje, ko se v njenem telesu prebudi, zaživi in se razvija novo življenje. Očetovstvo pa se začne brez več mesečne priprave, zgodi se s porodom in prihodom novega družinskega člana. Kljub temu pa, imajo pričakovanja, pritiski in nasveti staršev, družbe, okolice in razširjene družine, lahko na bodočega očeta, celo večji vpliv, kakor za mamo.
Novorojeni oče se tako, po rojstvu otroka, znajde v čisto posebnem obdobju, ki je prelomno tako zanj, kakor tudi za partnerski odnos. Spoznati in soočiti se mora s prisotnostjo novorojenčka, nemočnega bitjeca in popolnega neznanca, ki zahteva ogromno pozornosti in ki pomeni hkrati tudi novo, zanj neznano, pa vendar neskončno pomembno odgovornost.
Ta sprememba in kako se soočiti z njo, je za moškega popolna novost, spremeni mu čutenje in življenje, prevrednotiti je potrebno vse želje in prioritete, enako kakor jih mora mati.
Kako se moški pripravi na biti oče?
Moški se v obstoječem spletu okoliščin in pričakovanj v svoji novi vlogi dostikrat ne znajdejo prav dobro. Sodobna očetovska vloga namreč ni več jasno definirana, tradicionalna vloga očeta je izginila.
Jesper Juul pove, da se morajo današnji očetje »izumiti na novo«, da se mora vsak moški »očetovanja« naučiti sam. Moški je tako prisiljen ponovno pretehtati svoja stališča do očetovstva in moškosti in poiskati alternativne oblike vedenja v okviru svoje nove vloge. Kar pa ni enostavno in marsikateri moški lahko ob tem doživlja stisko.
V posameznikovem življenju se vloge in odgovornosti prepletajo, ena je odvisna od druge; bodoči oče je tudi partner, poslovnež, sin, brat, prijatelj.
Številni dejavniki in okoliščine lahko novorojenim očetom preprečijo, da bi se v svoji novi vlogi polno izrazili. Še vedno je močno prisotno idealiziranje materinstva, mati naj bi bila za otroka pomembnejša, odločujoča in nepogrešljiva, kar zagotovo ne more pozitivno vplivati na očetovo suverenost v novo nastali situaciji. Za napredovanje očetovega lika je potrebna čvrsta, zrela in uravnotežena partnerkina podpora ter njeno absolutno zaupanje.
Poleg navedenega, novorojeni oče v svoji novi vlogi, enako kakor mati, ponovno podoživlja izkušnjo odnosa s svojim starši, še posebej z očetom, za katero sicer ve, da bi jo bilo potrebno prevrednotiti, prilagoditi okoliščinam in karakterju njegove nove družine, vendar pa je vzorec iz otroštva globoko zakoreninjen in avtoriteta še vedno močno prisotna.
V tem stresnem obdobju, ki sledi rojstvu otroka, je zanj še posebej težko najti pravo, edinstveno pot.
Odločitve novorojenega očeta pomembno vplivajo na prihodnost družine
Ob vsem tem je še kako pomembno zavedanje, da prav odločitve novorojenega očeta pomembno vplivajo na delovanje in prihodnost novorojene družine ter odnosov v njej.
Odločitev očeta ali bo odsoten ali prisoten oče, ali bo prevzel vzorec svojega očeta ali se bo odločal skladno s potrebami svoje družinice, definirajo odnose v družini in določajo otrokom kvaliteto otroštva. Prav očetje so namreč tisti, ki se odločijo ali bo dete za vedno ohranilo v sebi vsak odločujoč trenutek, ki ga je preživelo z očetom. Tudi v najbolj ranljivem obdobju življenja, v obporodnem obdobju.
Novorojeni očetje se morajo zavedati, da so lahko, če se tako odločijo, prav tako dobri starši kakor mame, vendar na drugačen način, saj imajo drugačne izkušnje, drugačno zgodovino, drugačno doživljanje.
Očetje delajo drugače, čutijo drugače, stvari se lotijo na drugačen način, končni izidi pa so, večinoma, podobni. Očka namreč lahko počne vse tisto kar počne mati. No, skoraj vse, dojiti pač ne more; lahko pa menjava plenice, kuha, umirja, crklja in uspava otroka, ga pelje na sprehod, tudi nahrani ga lahko, če mamica ne doji …
Matere posvetijo, večinoma, veliko svojega časa skrbi za otroke, vendar navadno opravljajo več stvari hkrati, medtem ko očetje skrb za otroka postavijo v ospredje, kot primarno dejavnost. Tudi igra očeta z otrokom poteka drugače; oče v igro vnese več gibanja, dinamike, kar se dejansko lahko začne razvijati že takoj po otrokovem rojstvu, ob negi in crkljanju dojenčka.
Najpomembneje pri vsem pa je, da starša sodelujeta in se podpirata, ker le tako lahko s svojim zdravim in stabilnim odnosom, kar najbolje vplivata na razvoj psihične strukture otroka, ki določa njegovo samopodobo in njegove odnose z drugimi, za vse življenje.
