Za nami je dve leti trajajočega obdobja šoka, pretresenosti, strahu, omejitev in negotovosti, s katerimi smo se soočali vsak na edinstven način. Nekatere je prizadelo bolj, druge nekoliko manj, nihče pa ni ostal imun na vse spremljajoče dogodke. Odziv je (bil) odvisen tudi od vaše psihološke odpornosti, ki jo meseca aprila izpostavljamo na Med.Over.Net.
Ko se nam je že zdelo, da bo počasi vsega konec, smo postali priča izbruhu vojnih razmer in posledično ponovnemu doživljanju negotovosti in strahu. Vse to prinaša s seboj nevarnost za posttravmatsko stresno motnjo, ki je pogosto spregledana.
Strokovnjaki združeni v programu OMRA opozarjajo na še posebej ranljivo skupino, s katero v stik prihaja tudi vse več Slovencev:
»Begunke in begunci (ter tudi migranti in migrantke) so posebej ranljiva skupina za razvoj posttravmatske stresne motnje (PTSD), saj se soočajo z zelo stresnimi dogodki in so izpostavljeni številnim dejavnikom tveganja tako pred migracijo (življenjski pogoji v državi izvora, smrtna ogroženost, telesna in spolna zloraba, izguba bližnjih, preganjanje) kot med migracijo (nevarnosti med prehodom meja, kriminal, rasizem, agresija, kršitve človekovih pravic, negotovost) in po migraciji (vzpostavitev življenja na novo, stigmatizacija, zanemarjanje, težave s komunikacijo in socializacijo, potencialni politični in birokratski zapleti). Ta populacija se torej sooča s številnimi stresnimi dogodki, ki se načeloma odvijajo daljše časovno obdobje. Posledice, ki jih imajo na duševno zdravje, pa so lahko dolgotrajne in hude.«
Zato ne smemo spregledati tveganja, ki so jim izpostavljeni tisoči že danes in bodo še v prihodnje.
Kaj vpliva na razvoj PTSD?
Strokovnjaki programa OMRA pojasnjujejo, da na percepcijo oz. doživetje travmatične izkušnje in posledično potencialnega razvoja PTSD vplivajo poleg zunanjih okoliščin tudi:
- biološki dejavniki (genetika in po njej določeni nevroregulacijski mehanizmi),
- psihološki dejavniki (osebnostna čvrstost in nagnjenost k psihičnim motnjam, posebno anksioznosti in depresiji),
- sistemski dejavniki (funkcioniranje podpornih državnih in nevladnih organizacij) ter
- socialni dejavniki (podpora ožje in širše skupnosti, stigmatizacija in diskriminacija).
Čeprav je izkušnja posttravmatske stresne motnje le ena izmed potencialnih posledic za duševno zdravje, je treba biti izjemno pozoren na njene znake, saj se lahko pojavi v obliki akutne motnje kmalu po travmi, lahko pa tudi z zakasnitvijo, celo po več kot šestih mesecih.
Kakšni so simptomi PTSD
Kako lahko prepoznate znake, ki lahko kažejo na razvoj posttravmatske stresne motnje? Simptomi so:
- glavobol,
- vrtoglavica,
- bledost,
- pretirano potenje,
- omedlevica,
- senzacije srčnega ritma,
- tesnobnost,
- napetost,
- težave z zbranostjo, koncentracijo,
- zmedenost,
- težave s spanjem
- simptomi anksioznosti in depresije,
- pomanjkanje zanimanja za pomembne dejavnosti in sodelovanje pri njih,
- huda duševna stiska ob soočenju z ljudmi ali ob poslušanju novic,
- občutek odmaknjenosti od drugih in izločenosti,
- občutek prikrajšanosti pri načrtovanju prihodnosti.
Predvsem zadnje se lahko napačno pripišejo »normalni« prilagoditveni motnji, ki naj bi izzvenela sama od sebe.
Neodkrita in nezdravljena posttravmatska stresna motnja ima dolgoročne posledice
Strokovnjaki programa OMRA opozarjajo tudi na to, da »obstaja velika možnost, da ostane PTSD neodkrita in posledično nezdravljena. Temu je tako tudi zato, ker je bila večina smernic za njeno prepoznavo in zdravljenje izpeljanih za prebivalstvo.«
Še posebej je to pomembno v času, ko število begunk in beguncev (ter migrantk in migrantov) narašča in le ti najpogosteje za svoje težave ne iščejo pomoči, kar težave le stopnjuje. Tisti majhen del te populacije, ki le pride do klinično-psihološke obravnave, pa zaradi jezikovnih in kulturnih ovir ter neusposobljenosti strokovnjakov za strukturne in kulturne posebnosti te skupine ljudi ne more vzpostaviti terapevtskega odnosa oz. terapevtske delovne alianse.
Jezikovne in kulturne ovire, ki največkrat preprečujejo učinkovito vzpostavitev nove družbene vezi, povzročajo občutek odtujenosti, kar lahko vodi v začarani krog travmatizacije.
Kaj lahko vsak prispeva k razreševanju posttravmatske stresne motnje?
Poleg prepoznave in spodbujanja k strokovni obravnavi, program OMRA priporoča: »Vez s skupnostjo načeloma deluje terapevtsko, in sicer v smislu razdelitve bremena, predelovanja travmatičnih dogodkov in osmislitve novega življenja. Če travmatizirane osebe niso v stiku s svetom okoli njih, ne morejo posredovati svoje izkušnje. Tako se lahko zgodi, da tudi v državah, v katere so prebegli, naletijo na gluha ušesa za njihovo trpljenje, kar vodi do tega, da ostanejo ujeti sami s svojimi doživetji, ki jih ne morejo kontekstualizirati in širše osmisliti. To je izjemno pomembno, saj imajo mehanizmi integracije in komunikacije sami po sebi terapevtski učinek. Če to izostane, lahko pride do poslabšanja duševnega zdravja ali izkušnje posttravmatske stresne motnje, kar ima za posledico krhanje še zadnjih ostankov odnosov, zlorabo psihoaktivnih substanc ali celo samomor.«
Kaj je psihološka odpornost in zakaj je tako pomembna?
Psihološka (psihična) odpornost je zmožnost premagovanja stresa in ohranjanja duševnega zdravja. Nanjo vplivajo različni dejavniki. Nesporno je najpomembnejša lastnost, ki pomaga pri ohranjanju splošnega zdravja in se odraža tudi v reku: zdrav duh v zdravem telesu.
Motivacija in kako jo ohraniti?
V svojih raziskavah je dr. Anders Ericsson ugotovil, da je motivacija najpomembnejši napovedovalec uspeha. Kako je to ugotovil in kako nam poznavanje zakonitosti delovanja motivacije pomaga pri vsakdanjih izzivih.
Kaj storiti, ko gre vse narobe
Travme in stiske so neizogibne, zato je za ohranitev duševnega zdravja pomembno, da ostajate trdni in močni. Objavljamo nekaj nasvetov, ki vam bodo pomagali pri lažjem prilagajanju težkim situacijam in pet namigov, kako lahko postanete psihološko (še) močnejši.
