Klopi so dejavni v ugodnih razmerah – temperaturi in vlagi – ki so letos pripomogle k zgodnejši »sezoni klopov«. Klopi so zajedavski členonožci, ki se zadržujejo v grmičevju, nizkem rastju, podrastju in travi, in sicer tako na podeželju kot v mestih. Danes jih vse pogosteje najdemo v parkih, živih mejah, na vrtovih in dvoriščih mestnih področij. Kot vsi drugi zajedavci znajo skrbno izbrati mesto sesanja, s tem pa tudi možnost prenosa okužbe s povzročitelji različnih bolezni. Najpogostejša med njimi je klopni meningoencefalitis. Zato se moramo ob bivanju v naravi bolje zaščititi. To ne velja le v pomladnih in poletnih mesecih, saj so klopi dejavni vse do jeseni in celo pozimi, če so zimske temperature dovolj blage.
Klopni meningoencefalitis in gripa imata podobne simptome
Vsi dobro poznamo simptome gripe. Če se ti pojavijo v pomladnih ali poletnih mesecih, lahko kažejo na klopni meningoencefalitis, vnetje osrednjega živčnega sistema, ki ga povzroči virus iz družine Flaviviridae. Bolezen je pogostejša pri moških, saj ti zaradi dela ali razgibavanja več časa preživijo v naravi. Blago obliko bolezni spremljajo splošna slabost, oslabelost, povišana telesna temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in drugi nespecifični simptomi. Po inkubacijski dobi, ki traja od teden do dva, se taka oblika bolezni pojavi pri približno 90 odstotkih oseb, medtem ko se pri preostalih razvije druga, meningoencefalitična faza. Zanjo sta značilni visoka telesna temperatura in tipična klinična slika prizadetosti možganov in možganskih ovojnic: močan glavobol, otrdelost vratu, občutljivost na svetlobo, slabost, bruhanje, motnje zavesti in drugi nevrološki simptomi. V najhujših primerih lahko pride do ohromitve dihalnih mišic in smrti.
Lahko vsak ugriz povzroči okužbo?
Relativno počasno hranjenje klopa na telesu gostitelja (ptice in majhni gozdni glodavci), kar mu omogoča vsrkanje velikega števila patogenih organizmov, visok reprodukcijski potencial in visoka stopnja preživetja so razlogi, zaradi katerih je klop učinkovit prenašalec patogenih mikroorganizmov in povzročiteljev bolezni. Poleg tega so njegovi ustni organi prilagojeni prebadanju kože in sesanju krvi. Ko se gostitelj dotakne klopa, se ga ta oprime z nožicami, nato pa se premika po njegovem telesu, dokler ne najde ugodnega mesta, kjer lahko prebode kožo in začne sesati kri. Običajno so to vlažni in mehki telesni deli, kot so koža trebuha in trebušne prepone, pazduhe in območje za ušesi. Še bolj nevarni pa so klopi zaradi svoje sposobnosti prikrivanja. Čeprav klop išče mesto vboda več ur, prebadanje kože pa traja tudi do deset minut, ga ne začutimo. Razlog za to je snov v njegovi slini, ki deluje kot anestetik in mu omogoča zanesljiv dostop do hrane – krvi. V njegovi slini je tudi virus klopnega meningoencefalitisa, ki se z vbodom prenaša na ljudi.
Ko se človek znajde v naravnem okolju klopa, okuženega s povzročiteljem meningitisa, se lahko z vbodom klopa tudi sam okuži s to boleznijo. Verjetnost prenosa okužbe je toliko večja, kolikor dlje je klop na telesu gostitelja. Da pride do prenosa povzročitelja bolezni iz okuženega klopa v človeka, mora biti klop prisesan na gostitelju od 10 do 24 ur. Zato je treba klopa čim prej odstraniti s telesa. Poleg tega še vedno ne poznamo specifičnega zdravljenja te bolezni, temveč jo zdravimo simptomatsko, torej z blaženjem prisotnih simptomov. Bolezen lahko nadziramo in preprečimo samo preventivno – z rednim imuniziranjem oziroma cepljenjem.
