Raziskovalci so odkrili, da približno eden od štirih bolnikov, ki se zdijo popolnoma neodzivni, v resnici ima zavest in se zaveda, vendar tega fizično ne more pokazati. Ta pojav, znan kot kognitivno motorična disociacija (cognitive motor dissociation – CMD), izpodbija dolgoletne predpostavke o motnjah zavesti. Tradicionalno so se zdravniki pri diagnosticiranju stopnje zavesti pacienta zanašali na njegovo odzivnost. Ta pristop predpostavlja, da če se bolnik ne more fizično odzvati na ukaze ali dražljaje, se zagotovo ne zaveda. Nova študija izpodbija to predpostavko in razkriva znake zavesti, ki morda niso vidni navzven.
Sposobnost razumevanja navodil in miselnega odzivanja
Študija, objavljena v reviji New England Journal of Medicine, je največja in najobsežnejša raziskava kognitivno motorične disociacije do zdaj. V študiji je bilo obravnavanih 353 odraslih bolnikov z motnjami zavesti, ki so bile posledica različnih vrst poškodb možganov: bolniki so bili bodisi v komu (popolnoma neodzivni in brez znakov zavesti), v vegetativnem stanju (bolniki lahko odpirajo oči in imajo cikle spanja in budnosti, vendar ne kažejo znakov zavesti) ali v stanju minimalne zavesti (bolniki kažejo nekatere nedosledne, vendar ponovljive znake zavesti).
Znake zavesti so raziskovalci iskali z dvema naprednima tehnikama. Funkcionalna magnetna resonanca (fMRI) meri možgansko aktivnost na podlagi sprememb v pretoku krvi. Medtem ko so neodzivne bolnike spremljali s fMRI so jim dali navodila, da si predstavljajo izvajanje določenih nalog, denimo igranje tenisa ali pot domov. Če so se pri tem aktivirala specifična področja, je to kazalo, da bolnik razume in sledi navodilom, tudi če se fizično ni mogel odzvati. Elektroencefalografija (EEG) pa s pomočjo elektrod, ki se jih pritrdi na glavo, meri možganske električne aktivnosti. Bolnikom so dali podobne naloge, nato pa so analizirali možgansko valovanje, ki kaže na namerne odzive.
Ugotovitve študije kažejo, da je kognitivno motorična disociacija veliko pogostejša, kot so mislili doslej: 25 odstotkov bolnikov, ki so se na podlagi standardnih vedenjskih ocen zdeli popolnoma neodzivni in brez zavesti, je pokazalo možgansko aktivnost, ki je ustrezala zavedanju, sposobnost sledenja ukazom, razumevanja navodil in se nanje miselno odzvati. Te ugotovitve imajo velike posledice za klinično oskrbo, odločanje ob koncu življenja in naše temeljno razumevanje same zavesti.
Kognitivno motorična disociacija je bila pogostejša pri mlajših bolnikih, bolnikih s travmatskimi poškodbami možganov, pa tudi pri tistih bolnikih, ki so jih ocenili nekoliko kasneje po poškodbi. Slednje nakazuje, da se nekatere kognitivne sposobnosti morda sčasoma povrnejo kljub temu, da se vedenjska komunikacija ne.
Se lahko takim bolnikom omogoči način komuniciranja?
“Ti rezultati odpirajo pomembna etična, klinična in znanstvena vprašanja, na primer, kako lahko izkoristimo to nevidno kognitivno sposobnost za vzpostavitev sistema komunikacije in spodbujanje nadaljnjega okrevanja?” je komentirala izsledke vodilna avtorica študije, dr. Yelena Bodien, ki dela v Centru za nevrotehnologijo in nevrorehabilitacijo v Splošni bolnišnici Massachusetts. Ugotovitve odpirajo vprašanja o tem, kako se diagnosticirajo motnje zavesti, sprejema odločitve ob koncu življenja ter razporeja sredstva za dolgotrajno oskrbo in rehabilitacijo. Odpirajo pa tudi nove možnosti za morebitne terapije, ki bi lahko obnovile sposobnost komunikacije pri teh bolnikih.
Nova dognanja lahko odpirajo možnost dati glas tistim, ki ga nimajo, in prinašajo upanje družinam, ki se spopadajo s posledicami hudih možganskih poškodb. To je močan opomnik, kako veliko se moramo še naučiti o človeških možganih in naravi zavesti.
Vir: https://studyfinds.org/brain-consciousness-vegetative/
