“Smisel življenja je, kar si za smisel življenja postavimo. Ne gre za prosto izbiro, saj s strani staršev in okolja, v katerem živimo, dobimo jasna sporočila, kaj so pomembne vrednote in primerni cilji. Tako večina ljudi sledi poti, ki so mu jo zastavili do neke mere že starši in drugi sorodniki pred njimi skupaj z okoljem, v katerem živijo. Redki zmorejo toliko moči in zrelosti, da te vzorce presežejo in se podajo res na ‘svojo’ pot,” odgovarja psiholog Darko Mihael Čibej. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako lahko otrokom pomagamo najti pravo ravnotežje med obveznostmi, ki jih prinaša šola, in časom za sprostitev, saj, kot opozarja: “Slabo oceno se lahko relativno hitro popravi, škodo, ki jo lahko s pretirano usmerjenostjo v šolo in skrbjo za ocene povzročimo svojemu zdravju, pa pogosto saniramo in zdravimo še zelo dolgo. Nič ni narobe s samim sporočilom, da je šola pomembna, dokler dodamo tudi to, da pa šola ni vse, da so v življenju tudi bolj pomembne stvari.”
Prav je, da se trudimo. Vendar je življenje mnogo več kot dosežki. Mi smo več od tega, kar delamo v službi, naši otroci so več od ocen, ki jih dobijo v šoli. Zakaj je pomembno, da otroci vedo, da je prav, da se učijo in ‘pridno delajo šolo’, vendar potrebujejo tudi sproščenost, zabavo … ?
Prav je, da se otroci zgodaj začnejo zavedati, da obstajajo v življenju obveznosti. Nekatere so prijetne in lahke, druge manj prijetne in težke. Vmes pa je cel kontinuum, kamor spada tudi šola. Vendar pa naj med te obveznosti spadajo tudi hišna opravila, skrb za svojo lastnino, primeren odnos do drugih… In seveda naj bo ‘obveznost’ tudi sproščanje in zabava. Otroke je treba naučiti, da si je nujno vzeti čas tudi za stvari, ki niso storilnostno naravnane in nam ne prinesejo nujno denarja ali ocen. Prinesejo pa nam čas, ko se družimo, sproščamo, igramo, pogovarjamo in nasploh počnemo dejavnosti, ki nas sproščajo in polnijo z energijo, pa naj bo to šport, ležanje in gledanje v zrak ali pa branje knjige. To je najboljši način, da se bodo otroci v sodobni družbi naučili živeti polno in srečno življenje – če se tega naučijo že starši, ki jih tega učijo z zgledom.
Zdi se, da postaja celotna družba izrazito storilnostno naravnana: pehamo se za dosežki, uspehom, dobrimi ocenami. So ocene v šoli res tako zelo pomembne?
Žal so ocene v zadnji triadi osnovne šole in kasneje v srednji šoli ter na fakulteti in višji šoli pomembne. Najprej zaradi prehoda med različnimi nivoji šolanja, kjer so ocene eden od kriterijev nabiranja točk za izbiro šole oziroma fakultete, hkrati pa so tudi eden od glavnih kriterijev za pridobitev in ohranitev statusa nadarjenosti in s tem povezanim štipendiranjem. Povezane so lahko tudi z iskanjem službe takoj po koncu šolanja, sploh če gre za službe, kjer tudi kadrovske službe iščejo najboljše kadre. Tako žal že v osnovi naš šolski sistem teži k pomembnosti ocen.
Žal predvsem zato, ker je v resničnem življenju bistveno bolj pomembno znanje kot pa same ocene. Težko pa je otroku ali mladostniku razložiti, da kljub temu, da zna na nekem področju več od vrstnika, bo šola raje sprejela slednjega, ker ima boljše ocene.
Zdi se, da šolski sistem včasih nima povsem dobrega stika z vsakodnevno realnostjo. Na srečo tudi delodajalci vedno bolj preverjajo pri iskanju dobrih kadrov tudi kompetence in ne zgolj papirnate kvalifikacije. Zato v družbi vedno bolj ponovno velja pregovor, da veljaš toliko kot znaš. Hkrati pa je to lahko izredno stresno tudi za odlične učence, ko so soočeni z realnostjo, kjer veljajo drugačni kriteriji in pravila kot v šoli.
Otrokom, ki jih pretirano skrbjo ocene, bi svetoval, da naj se potrudijo, da bodo na področjih, ki jih zanimajo, pridobili čim več znanja, hkrati pa naj razvijajo tudi področja in dejavnosti, ki jih sproščajo. Slabo oceno se lahko relativno hitro popravi, škodo, ki jo lahko s pretirano usmerjenostjo v šolo in skrbjo za ocene povzročimo svojemu zdravju, pa pogosto saniramo in zdravimo še zelo dolgo. Nič ni narobe s samim sporočilom, da je šola pomembna, dokler dodamo tudi to, da pa šola ni vse, da so v življenju tudi bolj pomembne stvari.
Bistveno pa je, da jim to tudi pokažemo. V kolikor odrasli bolni hodimo v službe, sprašujemo otroke samo po ocenah in uspešnosti, nam je osrednja tema pogovorov in življenja denar in uspehi, ne moremo pričakovati od otrok, da bodo živeli drugače.
Ali se nekateri učenci preveč identificirajo z ocenami? Slišim zgodbe, da nekateri otroci jokajo, če kdaj dobijo oceno, nižjo od pet? Kako lahko na otroka vpliva ta pretirana usmerjenost na ocene?
Nekateri otroci imajo čustvene izpade že, če ne pišejo 100 odstotkov, tudi če je še vedno ocena pet. Pretirana usmerjenost na ocene običajno pripelje do točke, ko se otrok zlomi, ko dobi prvo slabo oceno ali je pri čem neuspešen. Tako se dogaja, da uspešni dijaki ali študentje, ki so vajeni samih odličnih ocen, doživijo živčni zlom in potrebujejo strokovno pomoč prvič, ko so manj uspešni ali neuspešni. Otroci, ki so v osnovni šoli zelo uspešni, so nekateri še pred vstopom v srednjo šolo na meji izgorelosti, če se od njih pričakuje, da bodo v pogonu vsak dan po 12 ur ali več. Nekateri izrazijo željo po tem tudi sami, pri tem je zelo pomembna vloga staršev, da prepoznajo, kdaj ima otrok vsega preveč in poskrbijo, da je zdravje na prvem mestu.
V kolikor se procesa ne ustavi pravočasno, lahko pride do izgorelosti, ki vodi v najboljšem primeru v dolgotrajno (govorimo o vsaj nekaj mesecih, pogosto pa letih) okrevanje, v najslabših primerih pa celo v smrt.
V pridobivanje ocen otrok so vse bolj vpeti starši. Ampak je občutek, da jih bolj kot znanje skrbijo – ocene. Kaj vi opažate?
Pogosto se dogaja, da starši doma delajo šolo skupaj z otrokom in vsako slabšo oceno doživljajo kot lasten neuspeh. S tem otroka naučijo, da so ocene zelo pomembne in hkrati, da otroci sami tega ne zmorejo, zato bodo za ocene poskrbeli starši. Starše skrbijo ocene, saj se zavedajo, da načeloma boljše ocene pomenijo več izbire pri vpisu naprej in predvidoma boljšo šolo in izobrazbo. Kar je v njihovih časih pretežno še držalo. Vedno bolj pa prihaja v ospredje kaj znaš in kako uspešen si pri prodaji svojega znanja.
Dobra šola in učni uspeh nista več garancija za uspešno poklicno pot in srečno življenje. Pogosto so izvajalci popravil in ročnih del bolje plačani kot visoko izobražen kader. Vedno več je novih poklicev, ki zahtevajo specifična znanja, ki jih v šoli otrok ne pridobi.
Tako bi bilo dobro, da bi starši poskrbeli, da se otroci naučijo veščin, ki bi jim pomagale, da so uspešni v šoli in v življenju, tudi če kdaj na račun kakšne slabše ocene. Namesto izdelka, ki ga pripravijo starši ali domače naloge, ki jo naredijo starši, je bistveno bolj smiselno, da otroka naučite, kako naj to naredi čim bolje sam. Na ta način se vzgaja samostojne in samozavestne otroke, ki vedo, da zmorejo. Nekateri otroci potrebujejo več podpore in drugi manj. Bistveno je, da gre za podporo in ne delo namesto njih.
