Pisateljica Leslie Jamieson je za New York Times pripravila ganljiv zapis o tem, kako se je naučila reči ‘ne’ in kako je s tem v življenju naredila prostor za nove priložnosti, takšne, ki si jih je bolj želela.
Ko sem bila stara 25 let, sem v majhnem mestecu začela delati v pekarni. Z lastnico sva se dogovorili za tedenski urnik, saj sem si obupno želela postati pisateljica in sem skušala najti čas za pisanje svojega romana. Vendar sem ves čas dobivala prošnje, če lahko pridem prej, ostanem dlje, prevzamem drugo izmeno … Skrbelo me je, da bo lastnica v težavah, oziroma bo mislila, da me ni vredno obdržati v službi, če ji bom rekla ne.
Namesto sočutja, najpomembnejša lekcija
Nekega popoldneva sem o situaciji v svoji službi tožila svojemu očimu. Pričakovala sem njegovo sočutje, on pa je le zmajal z glavo in se ob tem neznansko zabaval. Nato mi je povedal eno največjih modrosti, kar sem jih kadarkoli slišala: “Ima pravico vprašati, ti pa imaš pravico reči ne.“
Ne le, da je moja pravica, da postavim lastne meje, to je moja odgovornost. Ne morem pričakovati, da jih druge osebe postavijo namesto mene.
V svojih 20ih letih sem imela podobne težave – težko mi je bilo odpovedati svoje članstvo v fitnesu, saj sem se bala, da bo osebje v težavah, če ne bodo dosegi kvote članov zaradi mene. S težavo sem zavrnila druženje, pijačo, ker sem se bala, kako se bo počutila zavrnjena oseba.
Zakaj je tako težko reči ne? Pogosto je to strah, da bomo nekoga razočarali, da zaradi tega ne bo zadovoljene njegove potrebe. Hkrati pa tudi strah, da bomo za vedno nekaj izgubili – priložnost, povezavo. Takih ljudi ni malo, s tem sem se identificirala tudi sama. Ampak sem hkrati postala tudi malo sumničava: ali s tem pošiljamo signale, koliko svet hoče od nas, kako velikodušni in darežljivi smo?
Nezmožnost reči ne je povezana z željo po ohranjanju naklonjenosti, hvaležnosti in priložnosti; povezana z vase usmerjenim strahom, da me bo prizadetost ali neodobravanje nekoga drugega uničila.
Če rečemo nečemu ‘ne’, s tem naredimo prostor za nekaj drugega
Tik preden je bila objavljena moja prva zbirka esejev, me je eden od mojih inštruktorjev pisanja predlagal za učiteljsko mesto. Tako sem bila počaščena, da sploh nisem razmišljala o tem, ali si to želim početi. In ko sem bila izbrana, me je bilo grozno strah delo zavrniti, ne le zato, da ne bi bili jezni name, temveč sem se bala, da me bo vesolje kaznovalo za moje pomanjkanje hvaležnosti.
Isti inštruktor, ki mi je pomagal dobiti to priložnost, je bil tudi tisti, ki mi je pomagal razumeti, zakaj je čisto v redu, če delo zavrnem: za tem se bodo pojavile druge priložnosti.
Ko sem končno zavrnila to delo, se mi je zdelo, da se je v meni sprostil velikanski vozel. Vendar mi zaradi tega ni bilo nič lažje v sledečih podobnih situacija: z napredkom v karieri, so prihajale nove priložnosti, in vsakič, ko sem kakšno zavrnila, sem se počutila nehvaležno.
Nakopičeni zapisi so se oblikovali v nekaj smiselnega
Sčasoma sem postala izjemno izčrpana. Sredi kina sem se zrušila, na urgenco so me odpeljali z reševalnim vozilom. Izkazalo se je, da imam počeno cisto na jajčniku in dolgotrajno okužbo, ki ni bila diagnosticirana. Počutila sem se, kot da mi telo govori: ustavi se.
Ko se me odpustili iz bolnišnice, sem se v tišini svojega doma odločila, da začnem pisati nekaj, kar sem poimenovala “Dnevnik ne-jev”. Na vsaki strani sem napisala priložnost, ki sem se jo odločila zavrniti, denimo povabilo prijatelja, biti govorec na dogodku … , spodaj pa sem narisala črto in napisala za kaj vse sem z zavrnitvijo, z besedo ‘ne’ naredila prostor, na primer, več časa za partnerja, več časa sem bila lahko doma, več časa za pisanje, več časa, da sem lahko poklicala mati in jo vprašala, kako je preživela dan in ji pripovedovala o svojem …
Ljudje, za katere me je bilo strah, da jih bom razočarala? V redu so.
Zapisi so se kopičili, s tem pa se oblikovali v nekaj smiselnega: zgodbo živeti drugače. Teh zgodb je bilo vse več, jaz pa sem se naučila, da se je svet še zmeraj vrtel naprej. Ljudje, za katere me je bilo strah, da jih bom razočarala? Bili so v redu. Strah, da bom izgubila nekaj dobrega? Pogosto se je vrnilo ali pa je prišlo nekaj novega.
Bolj kot karkoli, pa me je ta dnevnik naučil videti, da kadarkoli rečem nečemu ne, naredim prostor za nekaj drugega.
V zadnjem desetletju sem se naučila reči ‘ne’ na vseh področjih mojega življenja: moškim, s katerimi nisem želela na drugi zmenek; zavrnitve nastopov, ki jih nisem želela, ker nisem hotela biti z doma, celo v obliki opozoril študentom, ki so se med predavanji preveč pogovarjali ipd.
