Odločitev in bosi koraki
Človek slej ko prej naleti na tistega človeka ali tisto knjigo, ki mu pretrese temelje in malce preuredi podstrešje. Pri meni je bila to knjiga Robina Sharme Menih, ki je prodal svojega ferrarija. Sharma je v trenutku rešil mojo težavo, ko mi je primanjkovalo časa za branje meni tako ljubih knjig: »Vstajaj zjutraj.« Tisto kričanje, ki ste ga morda slišali v maju 2016, je bilo kričanje moje sleherne celice. Te so se upirale, da jaz tega ne zmorem. Vse življenje sem trdila, da nisem jutranji tip. Delo do poznih nočnih ur mi ni bilo tuje. Spanje do zadnje minute tudi ne. A nikoli ne reči nikoli, pravijo.
Nikdar ne bom pozabila tistega hladnega, temnega jutra, ko mi je ura zvonila »sredi noči«. Moram reči, da sem se precej zagnano pognala pokonci in bosa v temi odstopicala v dnevno sobo. Malce izgubljeno sem se počutila, ne vedoč kaj naj sama s seboj. Kot takrat, ko se preseliš v nov dom in se še odločaš, kam boš kaj postavil. Veš, da imaš vso svobodo izbire, a hkrati te je malce strah, če se boš prav odločil. Potem se je zraven mojega fizičnega telesa prebudila tudi moja dušica in me potolažila: s kavo in knjigo ne moreš zgrešiti. In tako se je začelo. Vedela sem, da bo prvih 21 dni najtežje. Toliko namreč traja, da nova navada požene korenine. Takrat sem se oborožila s trmo. A vedela sem, da tudi po 21, 60, 90 dneh ljudje obupajo. Pomislite samo na ozdravljene kadilce, ki se po vsem tistem času spet predajo starim razvadam.
Začni z ZAKAJ
Po nasvetu Simona Sineka, avtorja knjige »Začni z zakaj« sem poiskala dober razlog, zakaj hočem vstati. To je bil edini del dneva, ko sem lahko počela stvari po svoje, ne da bi bila ob tem družina in služba prikrajšani. Želela sem si branja, pisanja, poslušanja podkastov in videov, pitja kavice v miru. Želela sem si tišine in »niča«. Z žebljico na glavico pa je ponovno zadel Sharma, ki je izjavil, da bo lažje vztrajati, če o svoji novi navadi poveš čim več ljudem. Nerodno ti bo pred njimi, če jim boš moral priznati poraz. Ker sem dobro poznala tisti del sebe, ki omahuje ali ne dokonča začetega, sem sklenila, da ga ukanim z zares veliko množico ljudi. In tako sem naredila kar spletno stran in Facebook skupnost ter tako povedala – VSEM. No, draga, sem si rekla, zdaj pa odnehaj, če si upaš. In tako je nemogoče postalo uradno: Nataša vstaja 2 uri pred drugimi družinskimi člani. Nataša je jutranji tip.
Bogastvo juter: živeti za dva
Vidite torej, da je bil moj jutranji prodor v javnost pravzaprav sebično dejanje? A kmalu so se začeli ljudje oglašati na moje objave, deliti z nami svoje lastne jutranje trenutke in fotografije. Čeprav so bila jutra tiha, sploh niso bila osamljena. Ko sem se spravljala na kavču v meditativno stanje, sem vedela, da na drugi strani mesta Petra polaga na mizo karte za objavo jutranje tarot zgodbe, Iztok že sedi na kolesu in se veseli pogleda na prebujajoče se mesto z vrha Pohorja, Anja v Ljubljani snuje svoje male nore ideje, Mario si zavezuje vezalke in se odpravlja na tek, še ena Petra pa že čaka svojo jutranjo pilates skupino. In vsak dan so se pridružili novi ljudje, ki so življenju pridajali dodatne ure. Prav čutila sem vse te ljudi, vsakega posameznika, povezali smo se veliko bolj, kot bi se lahko povezali čez dan.
Nimam svoje ustaljene jutranje rutine, kot jo recimo v svoji knjigi Miracle morning opisuje Hal Elrod. Bil je eden prvih avtorjev, ki mi je približal bogastvo jutranjih ur. A nekako nisem nikoli delovala po natančno odmerjenih 20-minutnih sklopih. Če mi je bila knjiga všeč in me je popolnoma posrkala vase, sem se v trenutku poslovila od pisanja dnevnika, tibetanskih vaj, meditacije, samohipnoze … Na začetku sem si rekla, da pospravljanje zjutraj odpade … A saj veste, ko je kuhinja primerljiva s Stalingradom v 2. svetovni vojni, sem si pač prižgala video Ane Bučević in zraven zlagala posodo v pomivalni stroj. Vedno sem težila k praktičnosti in bližnjicam.
Potem je prišel drugačen mesec – letošnji avgust, ko so bila jutra popolnoma namenjena izobraževanju. Vpisala sem se v e-tečaj Supermožgani in se učila, kako si zapomniti imena, niz števil, kako brez listka nastopiti na odru in podobne veščine. Pogosto prijateljem in sorodnikom pomagam do boljšega zdravja z bioenergijo, zato so včasih jutra posvečena temu. A kakršnakoli so, so to jutra zame. Jutra za mojo dušo, ki mi z občutkom sreče, ljubezni in samozadovoljstva da vedeti, da sem na pravi poti.
To se – tako lahko po dveh letih in pol zagotovo trdim,
odraža tudi na mojem življenju. Jutra z otrokoma niso več stresna, glasna in v
hitenju. V službo pridem mirna, pripravljena, popolnoma zbujena in dobre volje.
V življenju se mi odkrivajo nova znanja, novi projekti, novi čudoviti ljudje.
Prebrala sem skladovnico knjig. Našla sem čas za šolo meditacije, hipnoze in
samohipnoze, zadnje čase srkam vase vse novosti o možganih in epigenetiki. Združila
sem deset čudovitih deklet v skupino, ki bo nekoč še premikala gore …
Lahko rečem, da živim še eno življenje. Čeprav je moje življenje doma in v
službi na videz enako kot prej, se zavedam, da jutra blagodejno vplivajo na
vsako minuto mojega življenja in mu dajejo smisel.
