Hiter tempo življenja, časovna stiska, preobremenjenost, nezmožnost najti ravnovesje med delom in zasebnim življenjem, tehnološke igračke, ki omogočajo nenehno dosegljivost … Vse to lahko vodi v stanje dolgoročne čustvene izčrpanosti in izgorelost, ki človeka prizadene fizično, čustveno in vedenjsko. Kaže se lahko kot pogosto zbolevanje, nenavezanost, otopelost, frustracija, občutek nemoči in brezupnosti, izguba motivacije. Mnogokrat vodi tudi v depresijo.
Dejavniki, ki vplivajo na izgorelost, so zunanji in notranji. Velika kvantitativna ali kvalitativna delovna obremenitev, pretiran nadzor in slabo vzdušje v službi, stres, malo priznanja za delo, naša lastna stališča in ambicije, nagnjenost k pretirani ustrežljivosti, nesposobnost reči ne … Vse to lahko pripelje do kolapsa, o katerem je spregovorilo tudi več znanih Slovencev.
Anja Ramšak: “Potrebnih je bilo precej rezov, da se spet veselim živeti”
Nazadnje Anja Ramšak, voditeljica na Radiu 1. Pred približno enim letom je nenadoma za več mesecev izginila z radijskih valov. Vrnila se je januarja. “Panični napadi, ki so se dogajali iz dneva v dan. Ponavljali so se leta, dve leti sem živela v konstantnem krču,” je povedala za podkast Lovim ravnotežje in dodala: “Ko se zadeva ponavlja tedne, mesece, leta, enkrat poči. Jaz sem se zlomila. Fizično sem kolapsirala. Bila sem v avtu in nisem več čutila nog in telesa. Vseeno sem se pripeljala varno do parkirišča. Ko sem želela poklicati rešilca, nisem mogla govoriti.” Po tem dogodku je šla je živet k staršem. “V času odsotnosti sem veliko počivala, kaj drugega niti nisem mogla, saj me je izčrpal in s tesnobo prežel že krajši sprehod, kaj šele kaj večjega. Sicer sem bila locirana pri starših doma, a sem bila večinoma sama, potrebovala sem samoto, dolgo časa si nisem bila najboljša družba. Veliko časa sem preživela v tišini in pisanju, sem se pa ves čas zavedala, da so ob meni ljudje – veliko jih je – ki jih lahko kadarkoli pokličem, se pogovarjam po ure in hodim v hribe, ko bom začutila, da je čas za to in navsezadnje, da bom to tudi zmogla,” pa je povedala za Žurnal24. Na vprašanje, kako sedaj pazi na svoje zdravje, pa je odgovorila: “Predvsem veliko več spim. Če sem prej spala po 4, 5 ur na dan, si zdaj vsak dan redno privoščim vsaj 8 ur. Trikrat na teden kar konkretno telovadim, na teden grem vsaj enkrat v hribe, vsak dan je na sporedu tudi petkilometrski sprehod. Pazim, kaj jem, popolnoma sem spremenila prehrano, zdaj jem bolj kot ne samo stvari, ki nahranijo moje telo. Mislim, da sem tako ali drugače naredila precej rezov, ki so bili potrebni za to, da se spet veselim živeti.”
Denis Avdić: Znaki so taki, kot da gre za infarkt
Anja je v svoji najhujši stiski poklicala sodelavca Denisa Avdića, ki je simptome izgorelosti občutil tudi na svoji koži. “Ko imaš gorivo, si misliš, jaz zmorem narediti vse. Zjutraj sem ob 4-ih vstal, šel na radio, potem na televizijo, zvečer pa še na predstavo. In to je trajalo sedem let. Ko so me drugi vprašali, kako zdržim, sem rekel, da v tem uživam. Potem pa je tega goriva zmanjkalo,” je za Radio 1 povedal Denis in se sprva tolažil z mislijo, da mu v primerjavi s prijatelji, ki so zaradi službe tudi več kot en mesec ločeni od družine, ne gre slabo. A telo je reklo ne … “V petih letih sem ime 967 nastopov. Zvečer. Vodenje, predstave itd. V petih letih sem bil 2.5 leta vsak večer nekje na odru, ob tem, da sem bil vsako jutro tudi na radiu, ob nedeljah pa na Pop TV. Govorijo ti, zagrabi, delaj, delaj, delaj, ne bo to večno. In zagrabiš. Spiš samo tri ure na noč in to ni OK,” je Denis zaupal v oddaji Potep z Leo in dodal: “Znaki so taki, kot da gre za infarkt. Padeš skupaj in ti rečejo, pregorel si, malo se umiri.” Priljubljeni voditelj je takrat dal odpoved v gledališču, na televiziji in radiu. Bolezen ga je streznila in Denis je začel sebi in drugim postavljati meje in sprejemati manj dela.
Aljoša Bagola: “Superman v meni se je začel krohotati”
Kako pomembno je postavljanje meja, je poudaril tudi kreativec Aljoša Bagola. “Izgorelost se zgodi, ko so sodobni odnosi oropani zaupanja. Vsi smo človeška bitja in vsi smo ranljivi in si za nekaj prizadevamo. Izjemen uspeh mnogokrat pride tudi zaradi nekih občutkov manjvrednosti. Tako sem se jaz počutil. Da sem moral biti nenehno prvi, da sem se počutil dovolj dober za ta svet,” je razkril za Radio 1. Bagola je tudi dokaz, da se oseba mnogokrat ne zaveda, kaj ji preti. Pred njo to opazijo drugi. “Po eni kolumni mi je pisala terapevtka, ki je rekla, da bom kmalu izgorel, to je prepoznala v pisanju. Naduti Superman v meni se je začel krohotati, odvrnil sem ji, da je naj ne skrbi zame.”
Andrej Karoli: Pomembno je, da imaš voljo in sam premagaš bolezen
Na udaru motenj duševnega zdravja se lahko znajdemo vsi, zato moramo znati krmariti v natrpanem vsakdanjiku, je ob dnevu duševnega zdravja leta 2008 povedal radijski voditelj Andrej Karoli. “Dokler ne greš k zdravniku, bolezni ne moreš prepoznati. Tako je bilo tudi z depresijo. Le kako bi lahko vedel, kaj je narobe? Zaradi težav s spanjem sem se k splošnemu zdravniku odpravil šele po treh tednih, ta pa me je potem napotil na preglede k drugim specialistom, celo k nevrologu na slikanje glave. Šele po tem, ko se je na podlagi preiskav izkazalo, da je z menoj vse v redu, sem pomoč poiskal pri psihiatru,” je tistega leta v pogovoru z Žurnalom24 povedal priljubljeni Karoli in dodal, da antidepresivov ni želel jemati. “V veliko pomoč pri premagovanju depresije mi je bila metoda avtogenega treninga, ki se uporablja pri zmanjševanju simptomov, povezanih s stresom, kot je nespečnost, a brez samodiscipline tudi ne gre. Pomembno je, da imaš voljo in sam premagaš bolezen, pri tem pomoč psihiatra vsaj polovično prispeva k terapiji. Človek se mora sam angažirati pri premagovanju in spoprijemanju z depresijo, kajti terapevt ne more premagati bolezni namesto tebe.” “Najbolje, da si posameznik izdela urnik dela, kajti v en liter steklenice gre samo en liter vode, ali kot je rekel guverner banke, ‘ne moreš se zapufati več, kot lahko vrneš’,” še svetuje.
“Ustrašil sem se in vse se je porušilo”
Tudi pevec Božidar Wolfand Wolf je zbolel za depresijo. Pravi, da so se simptomi pojavili okoli njegovega 40. leta. “Vzrok za nastanek te bolezni pa pripisujem delu, ki je bilo stresno. Cele dneve sem delal, ko sem enkrat ugotovil, da to ni to, da sem zavozil tistih deset let, sem se ustrašil in vse se je porušilo. Nisem bil v krizi, le nisem vedel, kako naprej, kaj hočem v življenju, preprosto izgubil sem se. Kar nekaj časa sem se iskal,” je dejal za Žurnal24. “Ves čas mi je šlo na jok, bil sem brez energije in volje, da bi sploh iz postelje vstal. Nisem hotel jesti. Žena mi je hotela pomagati, ampak ji nisem pustil blizu, saj sem človek, ki svoje težave rešuje sam. Kot sem bral, je to tipičen odziv bolnikov z depresijo – da nočeš sprejeti zunanjih vplivov, ker si izgubljen. Mislim, da moraš pasti čisto na dno, da najdeš moč in voljo, da se spet pobereš,” je še povedal Wolf, ki si je iz ‘črne luknje’ pomagal sam. “Enkrat sem za računalnikom bral knjigo in pomislil: ‘Kaj če bi napisal knjigo o svojem življenju …’ In sem začel pisati, bolj sem pisal, bolj sem jokal, več kamnov mi je padlo s srca.“
“Delaj na sebi, spoznaj se, poglej v sence …”
Tudi novinarka, predavateljica in pisateljica Damjana Bakarič se je borila s tesnobo. Simptomi so se pojavili postopoma. “Utrujenost, izčrpanost, nezadovoljstvo, slaba volja, živčnost, samo delo, prenehanje z aktivnostmi, ki te veselijo … Vse sem doživljala kot veliko obremenitev, videla sem samo odprte datoteke in ko mi je eno uspelo zapreti, so se odprle tri nove … Do tega, da pač nisem več funkcionirala, in sem moral iti na dolg počitek. Motil me je ves hrup, potrebovala sem popoln mir, tišino in samoto,” nam je zaupala Bakarič in dodala, da jo je psihiatrinja prepričala, da ji bo pomagal le počitek. “Rekla je, da ne smem več delati, pa če bo trajalo 2 leti … Čisti šok … Prej pa skoraj nikoli na bolniški.”
Poleg počitka ji je pomagalo tudi to, da se je povezala s seboj in se začela bolj ceniti. “Najprej pa je bilo treba ustaviti možgane, ki so ves čas nekaj premlevali, in zamenjati navade … Počitek, branje knjig, vse na počasi. Ključno je bilo tudi spoznanje, da imam samo sedanji trenutek. Čuječnost – to mi je bilo, vau! Vadila sem čuječnost v gozdu … nor izziv za možgane, ki premlevajo nonstop … So v preteklosti ali prihodnosti, nikdar pa tukaj in zdaj … umirjeni. Delo je bilo dolgotrajno, zdravljenje tudi, gre za spremembo rutine, prepričanj, navad, programov … O tem sem napisala knjigi Na tesnobi in Na boljše in sestavila 3 ure in pol dolg spletni tečaj.” Na vsem tem dela še danes. “To, kar se mi je zgodilo, četudi je bilo nekaj najhujšega, je bilo obenem nekaj najboljšega … hvaležna sem. Vem, hecno, mar ne?” In kaj sporoča drugim? “Če ne razumeš sebe in se nimaš rad, ne boš mogel razumeti in imeti rad nikogar drugega. Delaj na sebi, spoznaj se, poglej v sence …”
