Poslušanje narcisa, ki govori o svojih seksualnih srečanjih z neskončno vrsto romantičnih partnerjev, razkrije očitno dejstvo – nekaj, nad čimer mnogi psihoterapevti ne bi bili presenečeni: narcisi svoje romantične partnerje pogosto obravnavajo kot objekt instantne, predvsem čustvene, pa tudi fizične zadovoljitve.
Kar pa vendarle predstavlja manj zaveden del teh tipično narcističnih srečanj, pa je popolna nevednost narcisa, da jih njihovi romantični partnerji pogosto zlorabljajo na enak način, kot oni to počnejo svojim partnerjem – torej, kot objekte gratifikacije narcističnih potreb, brez želje ali namena po tesni, čustveno intimni ljubezenski povezavi. Medtem ko narcis morda misli, da uporablja in manipulira z drugimi, je v resnici pogosto sam tisti, ki je manipuliran, uporabljen in zlorabljen.
To nakazuje na pogost pojav pri narcističnih posameznikih – še posebej tistih grandioznega podtipa. Namreč, narcisi pogosto popolnoma spregledajo velik del realnosti ter svoje življenje živijo v popolnem nezavedanju in ignoranci tega, kako drugi doživljajo in vidijo njih. Poleg tega se pogosto vključujejo v odnose, kjer so uporabljeni, izkoriščeni in objektivizirani.
Narcisovo doživljanje sebe in drugih
Kot vemo, se narcis brani pred svojimi notranjimi občutki pomanjkljivosti, ranljivosti, sramu in nemoči tako, da te občutke potisne v nezavedno s pomočjo grandioznosti, vsemogočnosti in potrebe po tem, da je občudovan. Samo tako lahko ubeži občutku notranje praznine, dolgčasa, manjvrednosti in impotentnosti.
Narcis, da ostane v stiku s percepcijo sebe kot nekoga superiornega, zanemari velik del realnosti oziroma se le-tega sploh ne zaveda. To, poleg izkrivljanja percepcije drugih, vključuje predvsem izkrivljanje percepcije samega sebe, kar mu omogoča, da vidi in doživlja sebe kot ideal.
Na primer, narcis se lahko zavestno ali nezavedno počuti ogroženega zaradi lepote in inteligence svojega romantičnega partnerja. Da bi omilil občutek pomanjkljivosti v svojem odnosu, se lahko zateče h kontroli, manipulaciji in poskusu prevlade moči nad svojim partnerjem. Če mu to ne uspe – če torej partner ohranja svojo neodvisnost in lastno identiteto ter ostaja v odnosu avtonomen – lahko narcis stopi v stik z občutki lastne pomanjkljivosti in strahu pred zapustitvijo ali zavrnitvijo. To lahko privede do agresije ter pogosto še večje potrebe po kontroli partnerja, s čimer poskuša narcis ubežati občutkom ranljivosti, sramu, strahu, impotentnosti, inferiornosti ter manjvrednosti. Prav zato narcisi pogosto poskušajo ohraniti svojo samopodobo tako, da zanikajo individualnost drugih, ki jih vidijo kot objekte, zaradi česar se zatekajo k manipulaciji, zavajanju, izkoriščanju, kontroli in zlorabi drugih.
Narcisova percepcija tega, kako jih doživljajo drugi
Narcis se pogosto ne zaveda, kako ga dojemajo drugi – včasih tako zelo, da živi v svoji popolnoma tuji realnosti. Lahko se sicer zaveda, da ga drugi vidijo kot pretirano narcističnega – morda kot idealizirana, ne empatična ali arogantna – vendar pa kljub temu pogosto nima realne predstave razsežnosti tega, kako ga dojemajo drugi.
Prav zato mu lahko iskrena povratna informacija predstavlja velik izziv, saj pomeni velik udarec za njegovo pretirano visoko, vendar krhko samopodobo. Da bi se narcis spoprijel z bolečino in občutkom sramu, ki mu jo takšna povratna informacija povzroči, jo pogosto preprosto zanika ali racionalizira, kar lahko spremljajo tudi jeza, bes ali prezir.
V psihoterapiji pogosto opazimo ogromen razkorak med lastno percepcijo narcisa o tem, kako ga dojema njegov romantični partner ter tem, kako ga ta dejansko dojema – še posebej v začetni oziroma spoznavni fazi odnosov.
Na primer, posameznik, ki je svoje partnerice obravnaval izključno kot objekte lastne spolne zadovoljitve ter s tem povezane potrditve, se je v seksualne odnose vključil zgolj zato, da bi se počutil priznanega, zaželenega in videnega. Na ta način je pridobil občutek pomembnosti, priznanja, celo občutek obstoja – vse to, kar ga je branilo pred občutkom notranje praznine, sramu, neadekvatnosti, majhnosti in povprečnosti. Prav tako je na tak način ušel globoko zakoreninjenemu občutku nemoči, ki je bil zanj takrat še nezaveden. Edini namen njegovih kompulzivnih seksualnih odnosov je bilo ohranjanje samozavesti, ki je slonela na krhkih temeljih in je bila popolnoma odvisna od tega, kako ga dojemajo drugi. Partneric po prvem srečanju pogosto ne bi več imel potrebe videti, saj bi to v njem vzbudilo občutke dolgčasa, povprečnosti in prekomerne odvisnosti od njih – občutke, ki jih je dojemal kot odraz šibkosti ter jih je zato preziral.
Vseeno pa zanj vse partnerice niso bile enake
Z nekaterimi bi postal obseden – kot fantek, ki prvič doživlja občutke zaljubljenosti. Preden bi se tega dobro zavedel, bi sanjaril o romantičnem razmerju, kjer bi živel idealno življenje s popolno partnerico. Vendar pa te idealizirane partnerice pogosto niso kazale zanimanja za resno zvezo – pogosto so ga celo ignorirale, kar ga je prizadelo in povzročilo občutek zmede.
Šele v psihoterapiji je spoznal, da so prav te izbrane in idealizirane ženske ravnale enako, kot je sam ravnal z njimi. Jasno so namreč videle, da imajo opravka z narcisom, kar jih je pripeljalo do tega, da ga niso več dojemale kot osebo, ampak kot predmet – predmet zadovoljitve lastnih narcističnih potreb.
Omeniti velja, da na prvi pogled obstaja razkorak med tem, na kar nakazujejo nekatere psihološke raziskave, in tem, kar vidimo v kliničnem okolju. Na primer, Carlson et al. (2011) navajajo, da se narcisi po navadi zavedajo tega, da jih drugi dojemajo manj naklonjeno kot dojemajo sami sebe. Prav tako premorejo nekaj vpogleda v svoje narcistične lastnosti, vendar pa je obseg njihovega zavedanja v to, kako jih vidijo drugi, močno okrnjen.
To pomeni, da ima narcis lahko nekaj zavedanja o tem, da ga drugi doživljajo kot arogantnega, samovšečnega, ne empatičnega. Vseeno pa, ne glede na to, navadno verjame, da imajo drugi tendenco biti popustljivi do njegovih negativnih lastnosti ter ga razumejo. Resnica pa je žal takšna, da so te lastnosti s strani drugih pogosto zaničevane in prezirane.
Narcisi imajo prav tako navado podcenjevati vpliv, ki ga ima njihovo pomanjkanje empatije na druge. Takšno pomanjkanje pogosto odbija druge, kar vodi narcise v odnose z osebami, ki imajo same tendenco in potrebo po toksičnih odnosih – torej osebe, ki izkoriščajo druge, morda zaradi lastnih zgodnjih travm.
Nagnjenost narcisa k temu, da je izkoriščan in objektiviziran
Zaradi hrepenenja po slavi, oboževanju in potrditvi narcisi pogosto gravitirajo k odnosom z ljudmi, ki jih privlačijo narcisova veličastnost, vsemogočnost in druge površinske lastnosti, in ne intimnost, empatija in čustvena bližina. Posledično – posredno in nezavedno – narcisi ustvarjajo odnose, v katerih bodo tretirani enako kot sami tretirajo druge – objektivizirano, izkoriščeno in depersonalizirano. Grandiozni narcisi to pogosto doživljajo v romantičnih odnosih, kjer končajo kot žrtve izkoriščanja, ne da bi se tega sploh zavedali.
Čeprav sta izkoriščanje in objektivizacija najbolj očitna pri grandioznih narcisih, je pojav prav tako pogost tudi med ranljivimi ali krhkimi narcisi. Ti pogosto vstopajo v odnose kot rešitelji in mučeniki. Na zavedni ravni se lahko dojemajo kot rešitelji, ki skrbijo za potrebe drugih, vendar pa se pod krinko rešiteljstva skrivata krhkost njihove samozavesti ter njihova odvisnost od drugih. Ranljivi narcisi se zato pogosto vključujejo v odnose, kjer skrb za druge in vloga rešitelja služita zgolj kot obramba pred zapuščenostjo, osamljenostjo in pomanjkanjem občudovanja.
Medtem ko rešujejo in skrbijo za druge, se pogosto ne zavedajo, da vstopajo v odnose, kjer so tudi sami pogosto izkoriščani in manipulirani. Namreč, ranljiv narcis lahko pomaga ljudem okoli sebe, pogosto pa se vključuje v odnose, kjer drugi izkoriščajo njihovo dobroto. Na primer, uspešen podjetnik lahko uporabi svoj status, povezave in poslovni uspeh, da bi pomagal drugim. To lahko preseže meje družine in znancev, pri čemer se lahko znajde v situaciji, ko poskuša pomagati in rešiti ljudi o katerih ne ve ničesar.
Pogosto ni zgolj narcis, ki poskuša skrbeti za druge in vstopa v vlogo rešitelja, tisti, ki je tarča izkoriščanja in uporabe kot objekt za zadovoljevanje potreb drugih. Izkoriščanje in objektifikacija sta lahko vzajemna. V svoji skrbi za druge narcis pogosto, popolnoma nevede, izkorišča prav tiste ljudi, ki jih poskuša pomagati.
Torej, medtem ko so narcisi znani po objektivizaciji, izkoriščanju, manipulaciji in zavajanju drugih, so tudi sami bolj nagnjene k vstopanju v odnose, kjer so obravnavani na podoben način.
Več o tem, kako narcisi doživljajo izkrivljeno percepcijo lastne podobe in kako verjamejo, da jih vidijo drugi, si lahko preberete na tem blogu, v angleškem jeziku pa je na voljo TUKAJ. Naslednji teden pa ne zamudite članka Narcizem: Podtipi in njihov odnos do narcistične osebnostne motnje (NOM).
