Ščitnica je izredno pomembna, ker uravnava našo presnovo in je odgovorna za pravilno delovanje sleherne celice v telesu. Bolezni ščitnice so pogosti pojav, saj v povprečju prizadenejo vsako od dvajsetih oseb. Pogosteje so prizadete ženske. Ko zdravnik na podlagi krvne preiskave postavi diagnozo, je zdravljenje običajno uspešno pri vseh oblikah bolezni.
Tokrat bomo pogledali z nekoliko drugačnega zornega kota, in sicer skozi oči kineziologije oziroma gibanja.
Zdravstvena stanja, kot so bolezni ščitnice, lahko vadbo otežijo, neustrezna vadba pa lahko stanje še poslabša. Ker je žleza ščitnica odgovorna za proizvodnjo hormonov, ki uravnavajo presnovo, hipertiroza in hipotiroza vplivata na sposobnost opravljanja telesne dejavnosti.
Čezmerno delujoča ščitnica ali hipertiroza (znana tudi kot Gravesova bolezen, bazedovka – Basedowova bolezen)
Gre za stanje, ko je ščitnica čezmerno delujoča. V krvi je tako posledično prisotna previsoka raven ščitničnih hormonov tiroksina (T4) in trijodtironina (T3), TSH pa je znižan. Ob prevelikem delovanju ščitnice so ljudje nemirni, utrujeni, hujšajo ob normalnem ali povečanem apetitu, pogosto jim je vroče, imajo tanko, vlažno kožo, hitrejši srčni utrip, hitrejšo prebavo, tresejo se jim roke, zadihajo se ob naporu, ženske lahko izgubijo menstruacijo.
Bolezen ima genetsko oziroma dedno osnovo, kar pomeni, da se lahko pojavlja pri večih članih iste družine. Na izbruh bolezni lahko vplivajo tudi zunanje okoliščine, povezane predvsem s stresom (ki oslabi imunski sistem) in posebnimi življenjskimi dogodki (smrt, ločitev). Diagnozo zdravnik potrdi s krvno preiskavo.
Ko je diagnoza postavljena, moramo biti z vidika gibalne/športne aktivnosti pozorni na več stvari, ki jih bom opisala v nadaljevanju, saj si lahko s telesno vadbo, ki ni prilagojena našemu trenutnemu stanju, naredimo več škode kot koristi.
Hitrejše izgorevanje kalorij (zaradi visoke ravni ščitničnih hormonov v krvi) ter posledično nenamerno izgubljanje na telesni teži vpliva na splošno zmanjšanje telesne zmogljivosti, kar se kaže kot slabitev mišične moči, predvsem mišic stegen. Pri osebah (sploh starejših posameznikih) lahko opazimo, kako se s težavo vzpenjajo po stopnicah in se brez pomoči rok težko dvignejo z nižjega stola, iz položaja čepa ali iz kopeli. Tovrstne napore spremlja tudi večja zadihanost. Naštete simptome pri starejših večkrat zmotno pripišemo staranju. Za razliko od mlajših, ki so večkrat živčni in nemirni, starejši postanejo apatični in brezvoljni, zaradi česar je pri njih postavitev diagnoze hipertiroze lahko tudi pozna.
Veliko oseb z diagnosticirano hipertirozo ima pospešen srčni utrip (tahikardijo, ki lahko pri že prizadeti srčni mišici privede celo do srčnega popuščanja).
Previdnost pri izvajanju telesne dejavnosti je potrebna, saj že tako visok srčni utrip telesna dejavnost še dodatno dvigne in povzroči zmanjšano toleranco na napor ob vadbi. Zato je treba najprej normalizirati delovanje ščitnice in nato začeti z vadbo.
Ker telo ob hitrejši presnovi proizvaja več toplote, kot je odvaja z znojenjem, osebe s hipertirozo težje prenašajo vročino, kar se odrazi z izrazitejšim potenjem kot običajno, sploh v mirovanju. Hitrejše pregrevanje med vadbo pa lahko privede do dehidracije. To pomeni, da moramo okolje in aktivnosti prilagoditi svojim trenutnim potrebam oziroma je bolje, če se zadržujemo v nekoliko hladnejših prostorih, pri gibalni/športni dejavnosti pa pazimo na vnos tekočine in na primernost vadbe. Slednja je glede na diagnosticirano hipertirozo pomembna tudi z vidika redčenja kostne mase – t. i. osteoporoze, ki je običajno prisotna pri ženskah po menopavzi. Ob osteoporozi so zlomi pogostejši, kar je treba upoštevati ob vadbi. Ob zdravljeni hipertorozi je telesna dejavnost svetovana, vendar mora biti prilagojena in primerna za osteoporozo.
Ker ima hipertiroza na možgane podobne učinke kot večji/prevelik odmerek kofeina (ki uvodoma ustvarja občutek večje energije), so v začetku naši občutki pozitivni, kmalu pa jih zamenjajo motnje spanja, občutek nekoristnosti presežka energije, splošen nemir, ki se kažejo kot utrujenost, izčrpanost, razdražljivost, slabša koncentracija in čustvena labilnost. Pomanjkanje spanja utrujenost in šibkost še poveča, kar še dodatno ogroža sposobnost za telesne napore.
S pravilno izbrano telesno dejavnostjo (in prehrano) lahko te simptome omilimo, vendar moramo biti zelo previdni pri izbiri (tipa vadbe) in pri samem začetku. Tako je na primer pri neurejenem krvnem tlaku telesna dejavnost odsvetovana ter z njo lahko pričnemo, šele ko je krvni tlak v mejah normale oziroma po posvetu z osebnim zdravnikom. V tej fazi priporočam izogibanje intenzivnim treningom in omejitev aerobnih dejavnosti. Vadba moči (z lahkimi bremeni) lahko pomaga obvladovati bolezen in njene simptome, tako da povečuje (ali vzdržuje) mišično maso, gradi kosti in zmanjšuje tveganje za zlome. Priporočljiva je tudi joga, ker vam asane in meditacija lahko pomagajo pri umiritvi, sprostitvi in zmanjševanju vsakodnevnega stresa, ki je eden glavnih dejavnikov bolezni ščitnice.
V vsakem primeru pred začetkom kakršnekoli aktivnosti priporočam posvet z zdravnikom o primernosti aktivnosti glede na trenutno zdravstveno stanje. Vsak posameznik ima namreč drugačne simptome in obliko bolezni, tako da je potrebno vsakega posameznika obravnavati individualno. Po posvetu z zdravniku priporočam posvet s strokovnjakom za telesno dejavnost in zdrav življenjski slog (kineziologom), izdelavo celostnega načrta in nekaj vadbenih ur pod njegovim nadzorom. Kineziolog vam bo tudi svetoval o pravilni izvedbi določenih vaj in vam pomagal pri oblikovanju vašega, glede na zdravstveno stanje, novega življenjskega sloga.
Ščitnica s premajhnim delovanjem ali hipotiroza (Hashimoto bolezen kot najpogostejša oblika)
Gre za zelo pogosto stanje, kjer se delovanje ščitnice zmanjša, saj ne proizvaja dovolj ščitničnih hormonov trijodtironina (T3) in tiroksina (T4). Tu je TSH povišan. Pogosto za hipotirozo zbolevajo ženske srednjih let ali starejše, lahko pa se bolezen pojavi kot ena od posledic agresivnega zdravljenja (operacije ščitnice, zdravljenje ščitnice z radioaktivnim jodom) ali kot posledica zdravil. Bolezen se ne pojavi čez noč, temveč napreduje počasi z neizrazitimi simptomi. Diagnozo potrdi zdravnik s krvno preiskavo.
Veliko oseb z diagnosticirano hipotirozo se (čeprav jedo kot običajno) zredi. Počutijo se utrujeno (tako v mirovanju kot tudi ob telesni aktivnosti), zaspano in imajo težave s pomnjenjem in koncentracijo. Opazimo lahko tudi, da se na dražljaje odzovejo nekoliko počasneje. Zmotno lahko starejšim osebam s tovrstnimi simptomi pripišemo, da trpijo za demenco. Pri starejših se lahko pojavi tudi povišan krvni tlak, s tem pa se poveča tudi tveganje za srčno popuščanje. Pojavijo se lahko tudi simptomi depresije, ki posledično zmanjšajo motivacijo za sodelovanje pri izvajanju gibalnih/športnih in drugih običajnih (vsakodnevnih) aktivnostih.
Večina se bo strinjala z mano, da je redna telesna dejavnost pomembna, vendar se nekateri ne zavedajo, da če je je preveč, lahko povzroča škodo. Enaka količina in intenzivnost vadbe lahko pri zdravemu človeku predstavlja koristi, na drugi strani pa ista količina in intenzivnost istih vaj pri posamezniku s težavami s ščitnico predstavlja dodatno (pre)obremenitev že tako preobremenjenega telesa. Tako je zelo pomembno, da ima posameznik diagnosticirano bolezen pod nadzorom, oziroma, ko je le-ta zdravljena lahko normalno prične z izvajanjem telesne aktivnosti.
Da si z izbrano gibalno/športno dejavnostjo ne škodujemo ali ne poslabšamo trenutnega stanja, je dobro, da smo pri bolezni ščitnice pozorni na povečanje teže, občutljivost za mraz, duševne težave, težave s srcem in težave, povezane z živčevjem.
Ko je bolezen pod nadzorom, kar se redno kontrolira s krvnimi izvidi, ni kontraindikacij za izvajanje telesne dejavnosti. Priporočljiva je aerobna vadba in vadba za moč, ki pomagata pri izgorevanju kalorij, zmanjšujeta telesno težo in gradita mišično maso. Če je bil posameznik telesno dejaven že pred postavljeno diagnozo, se lahko izvajajo tudi kratki (visoko) intenzivni treningi, seveda v kombinaciji z aerobno vadbo in vadbo za moč. Marsikomu ti tipi vadbe morda ne bodo ustrezali, zato je zelo pomembno, da se k dejavnostim ne silimo, saj lahko s tem naredimo več negativnih učinkov na naše zdravje. Iz tega razloga je potrebno vadbeno rutino prilagajati trenutnemu stanju, v katerem se naše telo nahaja, in se pred začetkom dejavnosti tudi posvetovati z zdravnikom ter ostalimi zdravstvenimi sodelavci (dietetik, psiholog). Na koncu se je treba pogovoriti in začeti delati tudi s kineziologom oziroma strokovnjakom s področja telesne dejavnosti in zdravega življenjskega sloga, s katerim se posvetujte o težavah s ščitnico in o tem, katere vaje/vadba so primerne za to stanje (skupaj s pravilno izvedbo teh vaj).
Hormonsko neravnovesje – pasti današnjega življenja
K meni prihaja veliko ljudi, ki menijo, da imajo težave s ščitnico, saj imajo kljub normalnim krvnim izvidom simptome podobne boleznim ščitnice. Zgodi se, da med razgovorom ugotovimo, da so njihovi simptomi lahko tudi posledica česa drugega. Brezvoljni in nemotivirani smo občasno vsi, utrujenost je lahko posledica stresa, slabih spalnih navad ali prebolelih bolezni. V primeru, da je delovanje ščitničnih hormonov normalno in so prisotni simptomi, se pri osebnem zdravniku opravi pregled drugih žlez z notranjim izločanjem, ki bi lahko dali podobno simptomatiko.
Če tudi pri ostalih preiskavah zdravnik ne zazna odstopanja od normalnih referenčnih vrednosti in se ne ugotavlja prizadetosti tarčnih organov, raje razmislimo o vzrokih tovrstnih simptomov in strategiji za odprave le-teh. To pa običajno poleg vključitve redne telesne dejavnosti vključuje spremembo življenjskega sloga (prehranske navade, zadostne količine in kakovosti spanja, vnosa zadostne količine tekočine – vode ali nesladkanih čajev ter razvijanje tehnik za zmanjševanje stresa). Če ves čas živimo bolj ali manj stresno, ker je to edini način, ki ga poznamo, in ga v tempu, ki nam ga narekuje življenje, tudi na nek način moramo živeti, potem je naša ščitnica v velikih težavah, saj stres vpliva na imunski sistem, ki pa lahko vpliva na delovanje ščitnice. Zmotno je, da ljudje, ki imajo prisotne simptome, po nasvetu prijateljev ali prebranih informacij iz medijev sami posegajo po preparatih za izboljšanje delovanja ščitnice, ki so v prosti prodaji, saj ima lahko takšno ravnanje resne posledice za zdravje. Tu je potreben posvet in strokovna obravnava zdravnika ter ustrezna diagnostika in zdravljenje.
Hormonsko neravnotežje nam v vsakem primeru močno oteži življenje. Pri vzpostavitvi naravnega ravnotežja v telesu pa se lahko spopadamo na različne načine.
Sama paciente/stranke s prisotno simptomatiko napotim k osebnemu zdravniku, ki opravi potrebno diagnostiko in pacienta pouči o bolezni, ki jo ima, vključno s priporočili o primerni telesni aktivnosti. To je pomembno, saj si lahko z vadbo in njeno intenzivnostjo tudi škodujemo. V mislih imam predvsem preveč telesne dejavnosti, kljub temu da nam telo sporoča, da je utrujeno in da tega ne zmore, ter napačen izbor vrste telesne vadbe, kamor lahko uvrstimo tudi nepravilno izvedbo vaj (preobremenjevanje ali obremenjevanje sklepov). Ni pomembno samo, da se gibljemo in telovadimo, pomembno je, kako in zakaj to počnemo.
Ko zdravnik postavi, ali ovrže diagnozo bolezni ščitnice, je čas, da spremenimo oziroma prilagodimo življenje novemu zdravstvenemu stanju. Tu vam lahko pomagajo strokovnjaki z različnih področij. Za primerno in uravnoteženo prehrano se lahko obrnete na dietetika, za gibalne/športne dejavnosti pa na kineziologa. Kineziolog vas bo naučil poslušati in opazovati vaše telo in prepoznati, kaj vam sporoča, kdaj zmanjšati intenziteto in jo prilagoditi trenutnemu počutju. Ustrezno izbrana in prilagojena vadba, ki jo na začetku izvajate s kineziologom (sploh je to pomembno, ko je bolezen diagnosticirana), je zelo pomembna, saj bo imela le na tak način koristi na delovanje ščitnice in omilila simpotome bolezni ali stanja.
Kot zadnje bi želela omeniti še, da ima pri hormonskem neravnovesju pomembno vlogo tudi čiščenje telesa. V svoje telo namreč dnevno vnašamo veliko hormonskih motilcev (aluminij – deodoranti, živo srebro – morska hrana, amalgamske zalivke, pesticidi v hrani, farmacevtska zdravila, plastika …) in hrano, osiromašeno vitaminov, mineralov, esencialnih maščob in fitohranil. Pojavijo se neželeni učinki, kar se odraža na počutju in sčasoma vodi k nastanku bolezni.
Priporočljivo je, da en dan v tednu namenite čiščenju telesa. To lahko storite tako, da v svoj jedilnik vključite lažje prebavljivo hrano, kot sta zelenjava in sadje, ter zaužijete več tekočine (predvsem vode). Dvakrat letno priporočam, da izvedete kuro drenaže telesa, ki odvaja strupe iz celic in tkiv. Manualna limfna drenaža po dr. Voddru je priporočena za vse ljudi, ne samo za ljudi s kroničnimi obolenji. Izvajati pa jo mora limfterapevt, ki je za to usposobljen in certificiran. Manualna limfna drenaža ima poleg drenažnega učinka še druge prednosti, saj umirja, sprošča, telo regenerira, zmanjšuje in odpravlja bolečine ter izboljša imunsko odpornost.
