“Začelo se je povsem neopazno. Hčerko je več tednov bolel trebuh – ne vsak dan, ampak dovolj pogosto, da nas je začelo skrbeti. Obiskali smo zdravnika, opravili osnovne preglede, a izvidi so bili vedno “v mejah normale”. Vse je kazalo na nekaj nenevarnega, morda prebavnega ali celo psihosomatskega izvora. A bolečine niso pojenjale. Sčasoma se je poleg trebušnih težav začelo slabšati tudi njeno splošno počutje. Postajala je vse bolj utrujena, brez energije, bleda in pogosto brezvoljna. Kot mama sem čutila, da nekaj ni v redu, čeprav so me nekateri skušali pomiriti, da gre verjetno le za šolski stres ali običajen virus,” pravi mama najstnice, ki se že od konca leta 2024 bori s hčerino boleznijo.
Ker se stanje ni izboljšalo, je vztrajala pri dodatnih preiskavah. Ultrazvok trebuha je prvič pokazal nekaj oprijemljivega – povečano vranico. Kmalu zatem so krvni testi potrdili okužbo z Epstein-Barr virusom (EBV), povzročiteljem infekcijske mononukleoze.
Končno so dobili odgovor. Vsi simptomi – dolgotrajne bolečine v trebuhu, utrujenost, bledica, slabokrvnost in povečana vranica – so bili povezani z okužbo, ki pri nekaterih mine neopazno, pri drugih pa povzroči dolgotrajno in izčrpavajočo bolezen.
Kaj je mononukleoza?
Infekcijska mononukleoza, znana tudi kot “bolezen poljubov”, je nalezljiva virusna bolezen, ki jo v več kot 90 odstotkih primerov povzroča Epstein-Barrov virus (EBV). Virus spada med herpesviruse in po ocenah strokovnjakov z Mayo Clinic do 40. leta okuži več kot 95 odstotkov odraslih. Gre za zelo pogost virus, katerega klinična slika je odvisna od posameznikove starosti, imunskega odziva in drugih dejavnikov.. Čeprav je EBV najpogostejši povzročitelj infekcijske mononukleoze, lahko podobne simptome povzročijo tudi drugi virusi, na primer citomegalovirus (CMV).
Kot navajajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), se infekcijska mononukleoza najpogosteje pojavlja pri najstnikih in mlajših odraslih, zlasti med dijaki in študenti, ki zaradi tesnejših socialnih stikov predstavljajo večjo verjetnost za prenos bolezni. Pri majhnih otrocih poteka okužba običajno z blagimi simptomi ali celo brez jasnih znakov, zato pogosto ostane neprepoznana in nediagnosticirana.
Simptomi infekcijske mononukleoze – kako jo prepoznati
Inkubacijska doba infekcijske mononukleoze, torej čas od okužbe do pojava prvih znakov bolezni, običajno traja od 4 do 6 tednov. To pomeni, da se simptomi lahko pojavijo z veliko zamudo po samem stiku z virusom, kar pogosto oteži prepoznavanje vira okužbe. V tem času okužena oseba še ne kaže očitnih znakov bolezni, a se virus že razmnožuje v telesu. Prvi simptomi se nato razvijejo postopoma, zato bolniki pogosto sprva mislijo, da gre za običajen prehlad ali utrujenost.
Pri otrocih, mlajših od 5 let, je potek infekcijske mononukleoze običajno zelo blag ali celo povsem brez simptomov, zato okužba pogosto ostane neprepoznana. Po drugi strani je pri najstnikih in mlajših odraslih bolezen izrazitejša, simptomi trajajo dlje, okrevanje pa je lahko dolgotrajno in zahteva večmesečno prilagoditev telesnim naporom.
Kako se postavi diagnoza mononukleoze?
Zdravnik na infekcijsko mononukleozo posumi na podlagi značilnih kliničnih znakov (vročina, utrujenost, vneto žrelo, povečane bezgavke, povečana vranica), natančna diagnoza pa se potrdi s pomočjo laboratorijskih preiskav.
Krvne preiskave:
- Hitri test za prisotnost heterofilnih protiteles, ki pa je pri otrocih nezanesljiv in zato manj uporaben v pediatrični populaciji.
- Specifična protitelesa proti EBV – test na IgM (akutna okužba) in IgG (predhodna izpostavljenost), ki je najzanesljivejša serološka metoda.
- Kompletna krvna slika – pogosto pokaže povečano število limfocitov in prisotnost atipičnih limfocitov.
- Jetrni encimi (ALT, AST) – pogosto povišani, kar kaže na blago vnetje jeter.
Dodatne preiskave:
- Ultrazvok trebuha – uporablja se za oceno velikosti vranice (splenomegalija) in jeter, še posebej pri dolgotrajnih ali zapletenih primerih.
Zdravljenje infekcijske mononukleoze
Pri infekcijski mononukleozi zdravljenje z zdravili običajno ni potrebno, saj gre za virusno okužbo, ki v večini primerov izzveni sama od sebe. Zdravniški pristop je usmerjen predvsem v lajšanje simptomov in podporo telesu pri okrevanju. Pomembno je, da bolnik zaužije dovolj tekočine, saj lahko povišana telesna temperatura in dolgotrajna utrujenost vodita v dehidracijo. Visoko telesno temperaturo lahko znižamo z običajnimi zdravili za zniževanje vročine. Pri vnetem in bolečem grlu pomagajo protibolečinske pastile, topli napitki ter izpiranje grla s slano vodo, ki lahko začasno olajša nelagodje.
Telo potrebuje čas, da si opomore. Zato je priporočljiv daljši počitek, ne le med akutno fazo bolezni, ampak tudi v tednih po njej. Utrujenost pogosto traja še dolgo po tem, ko drugi simptomi izzvenijo, zato ni priporočljivo, da se oseba prezgodaj vrne v običajen ritem. Še posebej pomembno je izogibanje fizičnim naporom, predvsem športnim aktivnostim, kjer obstaja možnost udarca v trebuh. Ker je vranica pri tej bolezni pogosto povečana in občutljiva, lahko že blažji pritisk povzroči njeno počitev, kaje resen in nujen medicinski zaplet. Zato je ključno, da se bolnik pri okrevanju ne preobremeni in sledi priporočilom zdravnika, tudi ko se že počuti nekoliko bolje.
Ko mononukleoza pusti resne posledice
Čeprav večina ljudi okreva brez večjih težav, lahko infekcijska mononukleoza v nekaterih primerih povzroči resnejše zaplete. Najpogostejši med njimi je povečana vranica, ki je pri tej bolezni pogosto občutljiva. V redkih primerih lahko pride celo do počitve vranice, kar povzroči nenadno, ostro bolečino v levem zgornjem delu trebuha – v takem primeru je nujna takojšnja zdravniška pomoč, pogosto celo kirurški poseg.
Poleg vranice je lahko prizadeta tudi jetra, kar se kaže kot blago vnetje (hepatitis) ali občasno kot zlatenica – porumenelost kože in beločnic. Med redkejšimi zapleti se lahko pojavijo slabokrvnost (anemija), znižano število trombocitov (trombocitopenija), vnetje srčne mišice (miokarditis) in nevrološke težave, kot so meningitis, encefalitis ali Guillain-Barréjev sindrom. Povečani mandlji pa lahko v nekaterih primerih celo ovirajo dihanje.
Posebno pozornost je treba nameniti bolnikom z oslabelim imunskim sistemom, na primer tistim z HIV/AIDS ali tistim, ki jemljejo imunosupresivna zdravila po presaditvi organov – pri njih lahko okužba z virusom EBV povzroči bistveno težji potek bolezni.
Kako zaščititi sebe in druge pred okužbo?
Ker se infekcijska mononukleoza prenaša s slino, lahko veliko naredimo za preprečevanje širjenja okužbe z upoštevanjem nekaj osnovnih higienskih priporočil. Če ste okuženi, se izogibajte poljubljanju ter deljenju hrane, pijače, kozarcev, jedilnega pribora ali drugih osebnih predmetov z drugimi ljudmi – in to ne le med boleznijo, temveč še nekaj dni po izboljšanju simptomov, zlasti po znižanju telesne temperature. Še bolj previdni pa bodite, če je le mogoče, tudi dlje časa, saj se virus lahko izloča s slino še več mesecev po okužbi. Pomembno je tudi redno umivanje rok, še posebej po kihanju, kašljanju ali dotikanju obraza, saj to pomaga preprečevati prenos ne le Epstein-Barrovega virusa, ampak tudi številnih drugih virusov.
Trenutno ne obstaja cepivo proti infekcijski mononukleozi, zato je najboljša zaščita preventiva in skrb za lastno ter skupno higieno.
Se lahko mononukleoza ponovi?
Večina ljudi dobi infekcijsko mononukleozo samo enkrat v življenju. Ko telo premaga okužbo, ki jo najpogosteje povzroči Epstein-Barrov virus (EBV), razvije dolgotrajno imunost, zaradi katere ponovna bolezen skoraj nikoli ne izbruhne. Kljub temu pa virus po preboleli okužbi ostane v telesu v neaktivni obliki – običajno v določenih imunskih celicah – in v redkih primerih se lahko ponovno aktivira. Do tega najpogosteje pride pri ljudeh z oslabelim imunskim sistemom, na primer zaradi bolezni, kot je HIV, ali zaradi zdravljenja z imunosupresivi po presaditvi organov.
Tudi če se virus znova aktivira, to ne pomeni, da se bo bolezen ponovila v enaki obliki kot prvič. Pri večini ljudi ponovna aktivacija ne povzroči nobenih simptomov ali pa so ti zelo blagi. Včasih se pri osebah, ki so že prebolele mononukleozo, znova pojavijo znaki, kot so utrujenost, bolečine v mišicah, vneto žrelo in povišana telesna temperatura. A v takih primerih pogosto ne gre za ponovitev mononukleoze, temveč za drugo virusno okužbo s podobnimi simptomi, kot so citomegalovirus, toksoplazmoza, rdečke, hepatitis ali celo HIV.
Če nekdo, ki je v preteklosti že prebolel mononukleozo, znova občuti simptome, podobne bolezni, je priporočljivo, da poišče zdravniško pomoč. Le tako je mogoče zanesljivo ugotoviti, ali gre res za ponovno aktivacijo istega virusa ali za drugo okužbo, ki zahteva drugačen pristop k zdravljenju.
Kdaj k zdravniku – pomembni opozorilni znaki
Čeprav infekcijska mononukleoza običajno poteka brez hujših zapletov, obstajajo primeri, ko je nujen hiter posvet z zdravnikom. V primeru, da se pojavi nenadna, ostra bolečina v levem zgornjem delu trebuha, je potrebna takojšnja zdravniška pomoč, saj lahko to pomeni počeno vranico – redek, a resen zaplet. Enako velja, če se pojavijo omotica, omedlevica, težave z dihanjem ali zelo visoka telesna temperatura nad 40 °C, ki se ne odziva na običajna zdravila za zniževanje vročine.
Poleg nujnih znakov pa obstajajo tudi drugi opozorilni simptomi, ki kažejo na to, da je okrevanje zapletenejše, kot bi bilo pričakovati. Mednje sodijo simptomi, ki vztrajajo več kot štiri tedne, ponovno poslabšanje po začetnem izboljšanju, porumenelost kože ali beločnic, kar lahko nakazuje prizadetost jeter, ter močni glavoboli v kombinaciji z vročino, ki lahko kažejo na prizadetost živčevja.
Zgodnje prepoznavanje opozorilnih znakov je izjemno pomembno. Zgodba Anjine mame nas uči dragocene lekcije: zaupajte svojemu občutku. Epstein-Barrov virus je zahrbten – pogosto se skriva za navidezno nenevarnimi simptomi.
Viri:
- Mayo Clinic. Mononucleosis – Symptoms and causes. Dostopno na: https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/mononucleosis/symptoms-causes/syc-20350328 (pridobljeno maja 2025).
- Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Infekcijska mononukleoza. Dostopno na: https://nijz.si/nalezljive-bolezni/nalezljive-bolezni-od-a-do-z/infekcijska-mononukleoza/ (pridobljeno maja 2025).
