»Za nama je dolga, negotova in utrujajoča pot mnogih neuspešnih zunajtelesnih oploditev, zaradi katerih sva že skoraj obupala. A po trinajstih letih in sedemnajstih poskusih se je tudi nama nasmehnila sreča in sva končno zagledala tisti čarobni plusek.«
Taka je bila najina »trnova« pot do starševstva, ki je trajala trinajst dolgih let, z mnogimi vzponi in padci ter vsakokratnim razočaranjem.
O pisanju najine 13-letne zgodbe z uspešnim koncem sem razmišljala kar nekaj časa in odločila sem se, da jo moram deliti z vsemi enako »trpečimi«, ki se soočajo z neplodnostjo in postopki zunajtelesne oploditve. Vem, kako sem se sama počutila, ko sem brala izkušnje parov ter pozitivne in uspešne zgodbe, ki so mi po vsakem neuspelem poskusu dajale upanje in moč za nove in nove postopke. Ker se o težavah z neplodnostjo in postopkih zunajtelesne oploditve ne govori pogosto ali vsaj ne na glas, nekateri pa o svojih zasebnih zadevah niti nočejo govoriti, upam, da bo moja zgodba pomagala tistim, ki se (za zdaj) neuspešno soočajo z neplodnostjo, izgubljajo voljo in upanje, pa tudi tistim, ki imajo morda prijatelje, ki se trudijo zanositi, da bodo bolje razumeli, kaj doživljajo.
Prijateljev, ki so pričakovali in dobili otroka, je bilo vse več in počasi sva postala eden redkih parov, ki jima še ni uspelo. Po nekajmesečnih neuspešnih poskusih zanositve je prvi dan menstruacije postal najhujši dan v mesecu, zato sva se z možem odločila za posvet in strokovno pomoč pri izbrani ginekologinji, ki me je poslala na nadaljnje preiskave (HSG-kontrast, laporoskopija). Na laporoskopski operaciji je bila postavljena diagnoza »zlepljenih« in neprehodnih jajcevododov ter neplodnost, zato so nama svetovali edino rešitev, zunajtelesno oploditev (IVF) z biomedicinsko pomočjo. Drugi predhodni postopki za naju niso bili možni zaradi neprehodnih jajcevodov. O postopku IVF nisva vedela nič, saj si nisva mislila, da je spočetje otroka tako zapletena in kompleksna stvar. Toda vsak dan je bila slika bolj jasna, saj sem se na spletnem forumu Med.Over.Net informirala o vseh težavah neplodnosti. Takrat naju je začelo skrbeti in začutila sem tesnobo v prsih. Dobila sva napotnico za ljubljansko kliniko za neplodnost.
Minilo je še par mesecev, da smo uredili prvi pregled za zunajtelesno oploditev in vse administrativne papirje, nato pa sva nekaj tednov čakala, da nama je komisija za zunajtelesne postopke z biomedicinsko pomočjo odobrila prvi postopek. Ob prvem IVF-postopku sva bila z možem precej optimistična, saj je stopnja uspešnosti zanositve že pri prvem poskusu kar visoka. Mož me je sicer »opozarjal«, da naj si ne obetam preveč, pa sem ga raje preslišala. Po prejemanju hormonske terapije se je po transferju oziroma vstavitvi zarodka zelo zapletlo, saj je prišlo do hiperstimulacije oziroma zastajanja vode v telesnih votlinah, kar je poslabšalo položaj, moje počutje in razpoloženje. Sprejeli so me v bolnišnico, kjer sem preležala deset dni, medtem so mi tudi punktirali odvečno vodo iz trebušne votline (okoli 3 l). Ko je prišel dan za testiranje nosečnosti – hormona hCG v urinu, sem bila nadvse razočarana, saj ni pokazal nosečnosti. Hormonske injekcije, punkcija, bolečina in le nekaj zrelih jajčec, vse to ni bolelo toliko kot negativni rezultat testa za nosečnost. Tolažila sem se, da prvič uspe le redkim in da nama bo drugič zagotovo uspelo. Zelo me je potrlo, težko je bilo komurkoli pogledati v oči in mu povedati, oditi na delo in se delati, kot da je vse v redu, doma pa neutolažljivo jokati. Kljub vsemu nisva izgubila volje niti nisva odlašala, temveč sva nadaljevala pot proti nosečnosti.
Po tretjem neuspešnem postopku v Ljubljani sva se odločila, da srečo poskusiva na kliniki za neplodnost v Dravljah (Porodnišnica Postojna). Tu sva vztrajala večino let in opravila večino postopkov, ki pa niso prinesli želenih rezultatov. Ob stimulaciji je sicer praviloma nastalo veliko celic, vendar večinoma zelo slabe kakovosti, kar je pomenilo tudi slabo kakovost in zelo nizko število zarodkov, in na žalost nobenih zamrznjenčkov. Z umetno oploditvijo sva nadaljevala skoraj vsake tri mesece.
V času trajanja enega izmed postopkov je ginekolog v Postojni rekel, da se mi stanje hiperstimulacije izboljšuje, kar ne pomeni nič dobrega – najverjetneje postopek oploditve ni bil uspešen. Človek je v takih primerih navajen vsega hudega, vendar težava ni v ugotovitvi, ampak v načinu komuniciranja, kako se določena občutljiva pripomba posreduje pacientu. Pari v postopkih nismo samo številke, smo ljudje s čustvi, ki so v takih situacijah še toliko bolj občutljiva in tankočutna. Zato me je ta izjava tako razjezila, da sem prostovoljno zapustila bolnišnico. No, kmalu se je izkazalo, da se je gospod motil – bila sem noseča, vendar je splet okoliščin prispeval k splavitvi. Je pacientu res tako težko reči kakšno toplo besedo v občutljivih trenutkih? Sprašujem se, kdo je kriv: ginekolog, ki ne zna držati jezika za zobmi, ali jaz, ker se nisem pazila in sem neodgovorno odšla v domačo oskrbo?
Po vsakem postopku sem se tolažila, da prvič uspe le redkim in da nama bo naslednjič zagotovo uspelo. A žal je bilo razočaranje vsakič večje, saj nama ni uspelo ne tretjič, ne četrtič, ne desetič …
Vsakič potihoma upaš, da bo tokrat le uspelo, vendar gre narava svojo pot.
V vmesnem času sem obiskovala tudi nekaj »zdravilcev«, vendar prav tako niso pripomogli k uspehu in rezultat je bil vsakič enak: neuspeh in razočaranje. Postopki, težave ob postopkih in hospitalizacije so se vrstili, kar pa ni omajalo volje in želje po otroku.
V močni želji po otroku vidiš okoli sebe same nosečnice in mamice z vozički, ob pogledu nanje pa občutiš bolečino in tesnobo. Kolikokrat sem se spraševala, zakaj nama ne uspe, zakaj nisem jaz na njihovem mestu! Vsaka »nova« nosečnica, predvsem prijateljica, za katero sem izvedela, je bila sol na rano. Morda se vam zdijo reakcije pretirane, vendar verjemite: če bi bili v moji koži in bi izkusili vse procese v zvezi z neplodnostjo, bi me razumeli. Pari, ki se soočajo z neplodnostjo, dobro vedo, o kakšnih občutkih govorim. O občutkih praznine, intenzivne želje po nosečnosti, o objokanih očeh in temnih trenutkih depresije, ki sem jih lahko delila samo z možem, ki me je najbolj podpiral in vedno znova tolažil. Vem, da je bilo tudi zanj težko, saj sva si oba resnično želela otroka, pa občutkov ni želel pokazati. Bolečina je velika, pa vendar je treba s tem nekako živeti. Živeti v upanju, da bo enkrat tudi nama uspelo in bo v meni rastlo in živelo majhno bitjece. Vse želje, vsa hrepenenja, trud in molitve so bili zaman. Vendar se nisem hotela sprijazniti.
Mnogi bližnji sorodniki in prijatelji, ki so vedeli za najino situacijo, so nama želeli pomagati s tolaženjem in spodbujanjem, vendar so velikokrat situacijo še poslabšali, saj lahko najino stisko resnično razumejo le tisti, ki so jo tudi občutili.
Zbrala sem nekaj najbolj netaktnih oziroma najbolj bolečih (zame) možnih »spodbudnih besed«, ki sem jih slišala med poskusi zanositve. Izjave objavljam, ker je mnogo parov, ki se trudijo zanositi in se počutijo enako. Zato vas prosim, če imate prijatelje ali sorodnike, ki se soočajo z neplodnostjo, da malo pomislite, preden rečete kaj podobnega in jim povzročite dodatno bolečino, čeprav verjamem, da so vaše namere dobre.
- »Poznam par, ki se je več let trudil zanositi, večkrat sta šla na zunajtelesno oploditev, a so bile vse neuspešne. Ko sta se odločila, da prenehata poskušati, je žena naravno zanosila!«
- »Morda se preveč trudita in bi se morala sprostiti, potem bosta najverjetneje z lahkoto zanosila.«
- »Mogoče še ni pravi trenutek za starševstvo.«
- »Nekaj ti moram povedati … Kadar slišim ta stavek, vem, kaj sledi. ‘Noseča sem.’ Potem pa napletajo: ‘Kar zgodilo se je.’ / ‘Poskusila sva le enkrat in sem takoj zanosila.’ / ‘Prav presenečena sem, da se je zgodilo tako hitro.'” *
* Naravno je, da ste veseli in govorite o nosečnosti. Tudi mi smo srečni za vas, ampak lahko bi imeli malo več empatije, predvsem če poznate situacijo in veste, da se borimo z neplodnostjo. - »A nisi sposoben zaploditi otroka? Ti posodim ‘tička’?«
- »Sta že razmišljala o posvojitvi? Zakaj bi se trudila?«
- »Saj imata še dovolj časa, mlada sta, zakaj ne bi še malo počakala z umetno oploditvijo in svobodno živela.«
- »Očitno vama ni namenjeno.«
- »Vesela bodi, da te ima mož še vedno rad, čeprav mu ne moreš dati otroka.«
- »Saj bo. Samo ne smeš se sekirati in misliti na to. Sprosti se.«
- Kako naj ne mislim na to, če si otroka želim že deset let in me vsak mesec kot nož zadene v srce: »SPET NIČ!«???
- »Je težava v tebi ali možu, da ne morata imeti otrok?« Nepomemben podatek, saj imava midva skupaj težavo in ne vsak zase.
Po končanem šestnajstem neuspešnem postopku ICSI, po enajstih letih poskušanja spočetja otroka, sva ugotovila, kako hitro mineva čas in leta tečejo, vse pa se vrti samo okoli zanositve … Zato sva se odločila, da se ustaviva in narediva nekajleten premor, saj tudi telo potrebuje počitek (psihičnega in fizičnega).
Mož me je pogosto spomnil, kako me ima rad, MENE, ne glede na to, ali bova postala starša ali ne. Da sva se poročila, ker se imava rada, otrok pa bi bil seveda blagoslov. Če bo treba, se bova sprijaznila, da nama ni usojeno biti starša.
Že ne več tako mlada sva se po dveh letih premora končno odločila, da ponovno poskusiva, vendar v mariborski kliniki za reprodukcijo, o kateri sva slišala same pohvale in vedela za mnogo uspešnih primerov.
Tako se je najina zgodba nadaljevala v Mariboru, sedemnajsti poskus. Upala sva, da nama bodo menjava centra, drugačna stimulacija in zdravila končno pomagali doseči tisto, kar si tako močno želiva. Od prvega klica za naročanje do pregleda in odobritve komisije je trajalo dobro leto. Obiskov klinike je bilo kar nekaj, kar nama je vzelo precej časa. Zaradi težav s hiperstimulacijo je bil postopek oziroma »stop injekcija« druga kot za postopke z normalno pričakovanim odzivom, kar je pomenilo podaljšanje postopka, ker so zarodka zamrznili. Po treh menstruacijah sva nato prišla po svoja zarodka. Med čakanjem na vstavitev zarodkov so mi sporočili, da se je obdržal samo eden. Takrat smo se smejali, ko sem se pošalila, da bo ta tisti pravi, ker je trpežen. In res je bilo tako … Dvotedensko čakanje po prenosu zarodka se je sicer zdelo neskončno, nato pa sva na testu nosečnosti zagledala čarobni plusek :-). Veselje je bilo neizmerno in nepopisno.
Že postopki zanositve so bili težka preizkušnja, nosečnost pa prav tako velik izziv. V prvih treh mesecih sem stalno krvavela, zato sem večino časa preležala. Vsak obisk stranišča je bil naporen, ko sem na perilu gledala krvave madeže.
Vztrajnost se je izplačala in postala sva starša. Rodila se nama je punčka, za katero sva se tako zelo trudila, in prinesla v hišo neizmerno veselje. Očitno mi je le bilo dano, da sem mamica. Življenja pred njo pa kot da ga ni bilo. In verjemite mi, ko imaš enkrat otroka, veš, da je bilo vredno prestati vso to kalvarijo, saj starševstvo odtehta vse solze, bolečino in razočaranja preteklih let.
In mogoče je tudi tebi dano, da boš mamica. Morda ne danes, ne jutri, nekega dne. Mogoče ne svojim biološkim otrokom – ali pač. Vztrajaj in dopusti, da gre življenje svojo pot, saj nas lahko včasih zelo preseneti. Držim pesti za vse vas in za vsako posebej ter vam želim veliko sreče.
Foto: Mali čudež narave – Petra Nuzdorfer, Osebni arhiv
