V tokratnem prispevku o tem, kako rane iz otroštva, ki jih povzročijo parentifikacija, odraščanje z narcističnimi ali avtoritarnimi starši vplivajo na izbire ljubezenskih partnerjev.
Odraščanje z narcističnimi ali odvisnimi starši
Izkušnja otroka pri odraščanju z narcističnim ali odvisnim staršem je lahko podobna izkušnji zanemarljivega starševstva. To je zato, ker narcistični starš težko vidi otroka kot posameznika – otrokova osebnost in potrebe bodo spregledane. Namesto tega bo starš gledal na otroka kot na podaljšek samega sebe oziroma svoje identitete in kot sredstvo za izpolnitev lastnih emocionalnih ali praktičnih potreb.
Ker narcistični starš pričakuje, da bo otrok izpolnil njegove potrebe, se bo otrok doživljal kot predmet zadovoljevanja starševih potreb. Z njim bo razvil patološko vez medosebne odvisnosti. Smisel otrokovega življenja se bo vrtel okoli potreb starša, neuspeh v tej vlogi pa lahko povzroči strah pred zavrnitvijo, sram, občutek sebičnosti, samopomilovanja in celo strah pred starševim maščevanjem.
Otroci narcističnih staršev pogosto razvijejo nezavedno fantazijo, da lahko s tem, da postanejo “najboljša različica samega sebe”, pridobijo njihovo priznanje in končno postanejo videni takšni, kot so – s svojimi lastnimi potrebami. Na žalost pa ugajanje staršu pogosto vključuje popolno zanemarjenje njihovih avtentičnih potreb in čustev ter zahteva popolno podrejenost staršu. To lahko vodi do globoke zmede glede njihove lastne identitete, potreb, želja, strasti, smisla in občutka življenjskega namena. Da bi ubežali tej zmedi, ostajajo zvesti staršu in doživljajo grožnjo zavrnitve kot končno zapustitev in izgnanstvo v neznano.
V odraslih odnosih takšni posamezniki pogosto poskušajo udejanjiti svoje nezavedne fantazije in zadovoljiti potrebe svojega pogosto narcističnega partnerja po tem, da se počutijo videne. V tem procesu prenašajo to, da so nadzorovani, izkoriščani in manipulirani, pri čemer to prenašajo le zato, da bi se izognili zapustitvi.
Za razliko od tistih, ki so odrasli z zanemarjajočimi starši, imajo posamezniki, ki so bili žrtve narcističnega zlorabljanja svojih staršev, tendenco tudi sami razviti narcistično plat – plat, ki ostaja globoko nezavedna. To pomeni, da medtem ko se lahko popolnoma podredijo potrebam svojega romantičnega partnerja, se v drugih – predvsem socialnih odnosih – lahko vključujejo z občutkom pravice in superiornosti pri zadovoljevanju svojih potreb, kar lahko uveljavljajo z manipulacijo, z izkoriščanjem in z objektivizacijo drugih.
Žrtev avtoritarnega starševstva
Za avtoritarno starševstvo je značilen pretiran nadzor nad otrokom, pri čemer se starš lahko pogosto zateka h kaznovanju ter uveljavljanju rigidnih pravili. Medtem ko je avtoritarno starševstvo pogosto pogojeno kot posledica kulturoloških ali drugih kolektivnih značilnosti, zaradi česar je tak način starševstva smatran za starševstvo, ki vzpodbuja in uveljavlja meje, paradoksalno povzroča razvoj pomanjkanja meja pri otrocih zaradi kontrolirajoče narave.
Otrok, ki je žrtev pretirane starševske kontrole ter je imel pri tem malo prostora za izražanje svoje individualnosti, običajno dojema pretiran nadzor starša kot lastno nesposobnost ter zahtevo po brezpogojnem izpolnjevanju potreb starša. Zato posamezniki, ki so bili priča avtoritarnemu starševstvu, pogosto kažejo dva različna vzorca v romantičnih odnosih. Nekateri se vključujejo v odnose, kjer so kontrolirani in nadzirani – pogosto s strani narcističnih partnerjev. Pri tem je opažena nezavedna fantazija, da bo partner, če bo le-ta zadovoljen in pomirjen, postal bolj sproščen, bo prenehal z nadzorom in se spremenil v ljubečo osebo. Medtem ko drugi, nasprotno, iščejo močno odvisne partnerje, ki predstavljajo nasprotje njihovim staršem, kar pa pogosto razkriva posameznikovo lastno potrebo po nadzoru nad odnosom in strah pred zapustitvijo. Odvisni partner je namreč lahko nadziran preko zadovoljevanja njegovih potreb. Ti odvisni partnerji so obravnavani kot “impotentni” v nasprotju s “potentnostjo” kritičnih ali kaznovalnih lastnosti njihovega avtoritarnega starša.
Posamezniki, ki so kot otroci doživeli močno kontrolo, pogosto dojemajo nadzor kot izraz ljubezni in skrbi s strani svojega partnerja. Njihova nezavedna logika je: “Če me želi nadzorovati, mu je mar zame in me ne bodo zapustil.”
Na žalost to lahko vodi do odnosov s partnerji, ki so pretirano odvisni od svoje družine, kar povzroča pomanjkljivo pozornost do romantičnega odnosa. Poleg tega odvisni posamezniki morda ne bodo pokazali očitnega nadzora, kar lahko nekdo, ki je kot otrok doživel pretiran nadzor, dojema kot pomanjkanje vložka v odnos.
Parentifikacija
Parentifikacija je pojav, pri katerem starš namesto da bi zadovoljil inherentne razvojne potrebe otroka, te zanemarja in mu eksplicitno ali implicitno (zavestno ali nezavedno) nalaga, da otrok zadovoljuje njegove potrebe. Na primer, mati s strahom pred zapuščenostjo se emocionalno oprime svojega otroka in s tem pripomore k razvoju odnosa, ki je bolj podoben odnosu med romantičnima partnerjema kot med staršem in otrokom.
Starš se tako oprime otroka, da bi omilil svoj strah pred osamljenostjo, kar pa otroka motivira k zadovoljevanju potreb starša in, skladno, zanemarjanju lastnih potreb. Ker starš obravnava otroka kot enakovredno odraslo osebo, pri tem zbledijo tudi medgeneracijske meje med njim in otrokom, ki so ključne za razvoj otrokove identitete in njegovo emocionalno zrelost.
Parentifikacija je oblika zgodnje travme oziroma travme iz otroštva. Ker je pogosto osnovana na kulturoloških elementih ter zato normalizirana, ostaja neopažena ter žrtvi ne omogoča primerne strokovne obravnave. Žrtev zato ostane sama s svojo travmo.
Otrok, ki doživlja zgodnjo travmo parentifikacije, bo običajno razvil dolgotrajne negativne posledice na svoji osebnosti. Posledice zajemajo tako okrnjeno samopodobo kot tudi težave v medosebnih odnosih. Posameznikova identiteta in občutek lastne vrednosti bosta običajno tudi v odraslosti odvisna od zadovoljevanja potreb drugih. Če jim potreb drugih, eksplicitno ali implicitno, ne uspe zadovoljiti, se lahko pojavijo strahovi pred zapuščenostjo in brezvrednostjo. Pogosto se pojavijo anksioznost, depresija ali panični napadi, ki se večinoma zdijo nepovezani z življenjsko situacijo posameznika.
Oseba, ki ji kot otroku zadovoljevanje lastnih potreb ni bilo omogočeno, bo kot odrasel posameznik kontinuirano čutil potrebo po tem, da jih zadovolji. Na žalost pa zadovoljevanje teh potreb v psihoterapevtskem procesu ne reši težav. Pravzaprav jih lahko poglobi. Zato psihoterapija, ki deluje kot podpora, večinoma ne generira potrebnih notranjepsihičnih sprememb, temveč deluje zgolj kot obliž.
Eden pomembnih učinkov parentifikacije je, da pogosto indicira razvoj nezavedne fantazije, da bodo posameznikove lastne potrebe zadovoljene, če osebi uspe zadovoljiti potrebe drugih. To običajno pomeni, da se bo oseba vključila v odnose, kjer so njene potrebe kronično nezadovoljene, saj sama fantazija, da bo posameznik po tem, ko bo njegov romantični partner zadovoljen, tudi sam opažen in priznan, ohranja osebo v toksičnem odnosu. Fantazija omogoča posamezniku, da ohrani upanje, da bo nekoč tudi sam deležen tega, kar daje drugim.
Več o tem, kako nezavedne fantazije izkrivljajo dojemanje ljubezni, in kako pretrgati vzorce iz otroštva, si lahko preberete na tem blogu. Nasledni teden boste lahko prebrali več o fenomenu parentifikacije – pogosto spregledani travmi iz otroštva, ki ima močne posledice v odraslosti.
