V poltemni sobi je zrak težak, uro na steni je slišati glasneje kot kdajkoli prej. Na postelji leži nekdo, ki ga so ga poznali vse življenje. Morda upajo, da bo zdaj – v teh zadnjih minutah – izrekel besede, ki so jih čakali leta. Opravičilo. Priznanje. “Rad te imam.”
Hoolywoodski filmi so nas naučili verjeti v ganljive prizore na smrtni postelji. Spomnimo se dramatičnega slovesa, ko se dolgoletni spori rešijo z enim samim opravičilom ali ko se družinski člani objamejo in si odpustijo. Toda včasih tiste besede nikoli ne pridejo. In prav to je resnica, ki jo razkriva Julie McFadden, medicinska sestra za paliativno oskrbo iz Kalifornije.
V svoji karieri je bila priča stotinam zadnjih trenutkov človeškega življenja in je na britanskem portalu Mirror povedala nekaj, kar preseneti večino ljudi: umirajoči redko izrečejo opravičilo ali poskušajo urediti odnose z družinskimi člani. “Ljudje umirajo tako, kot so živeli,” pojasnjuje Julie. “Če nekdo v življenju ni bil čustveno zrel ali ni znal izraziti svojih občutkov, se to skoraj zagotovo ne bo spremenilo na smrtni postelji.”
Pričakovanje nasproti resničnosti
Družbena pričakovanja nas pogosto učijo, da tik pred smrtjo pride do katarzičnih trenutkov, ko se sprte družine objamejo in preteklost odpustijo. A McFaddenova poudarja, da je realnost pogosto drugačna. V praksi se pogosto zgodi nasprotno: stari vzorci vedenja se še okrepijo. Če je bil nekdo odsoten, hladen ali celo krut, se ta dinamika lahko nadaljuje do zadnjega dne. “Včasih svojci čakajo na opravičilo, ki nikoli ne pride. Približno 1 % ljudi se dejansko opraviči, in to pogosto tisti, od katerih tega najmanj pričakujemo,” pravi Julie.
Kako se pripraviti na razočaranje
McFaddenova iz svojih izkušenj navaja primer prijatelja, ki je imel mamo, ki je bila vse življenje čustveno odmaknjena in pogosto žaljiva. Ko jo je vprašala, kako se bo počutil, ko bo mati umrla, je odgovoril: “Že zdaj se počutim, kot da je mrtva. Žaloval sem za mamo, ki je nikoli nisem imel.” Takšna izjava se morda zdi hladna, a je v resnici mehanizem samozaščite – sprejemanje, da se nekateri odnosi nikoli ne bodo spremenili. Psihologi poudarjajo, da je to del procesa žalovanja, ki se lahko začne še pred fizično smrtjo bližnje osebe. Tega pojava se v stroki drži izraz predhodno žalovanje (anticipatory grief), ki ga navaja tudi Ameriško združenje za hospic in paliativno oskrbo.
Ne delajte tega zanje – naredite to zase
Ena najmočnejših misli, ki jih je podelila medicinska sestra je, da nihče ni dolžan biti ob postelji umirajoče osebe, če to prinaša bolečino ali ponovne travme. “Če se odločite, da jih boste obiskali, to storite zase – zato, da kasneje ne boste obžalovali. Ne pa zato, ker mislite, da jim nekaj dolgujete,” svetuje. To pomeni, da se lahko odločite, da boste prisotni iz lastnega miru, ne pa iz dolžnosti ali upanja, da bo oseba na koncu življenja postala drugačna.
Ko odpuščanje ni odvisno od druge osebe
Pričakovanje, da bo opravičilo prišlo, pogosto vodi v dodatno bolečino. Strokovnjaki za žalovanje poudarjajo, da je odpuščanje lahko enostranski proces – nekaj, kar se zgodi v nas, ne glede na to, ali druga oseba stori korak k spravi ali ne. Sprejemanje, da se nekateri ljudje ne spremenijo, je lahko osvobajajoče, saj nas osvobodi nerealnih pričakovanj in nam omogoči, da se osredotočimo na lastno čustveno zdravje.
Kaj lahko storite, če ste v tej situaciji
Če se znajdete v situaciji, ko spremljate umirajočo osebo, ki vam je v preteklosti povzročila bolečino, McFaddenova svetuje nekaj korakov:
- Postavite osebne meje – odločite se, kaj zmorete in česa ne.
- Pišite pismo – tudi če ga oseba nikoli ne prebere, lahko zapis pomaga sprostiti občutke.
- Poiščite terapevtsko podporo – še posebej, če se prebudijo stari travmatični spomini.
Najbolj dragocena lekcija iz besed McFaddenove je, da sprememba na smrtni postelji ni pravilo, ampak izjema. Čeprav lahko filmom podobni trenutki včasih res obstajajo, realnost pogosto pomeni, da se ljudje poslovijo, kot so živeli – z vsemi svojimi nepopolnostmi. Zato se je na to dobro pripraviti: odločite se, kaj je za vas čustveno zdravo, in svoje dejanje utemeljite na lastni dobrobiti, ne na nerealnih pričakovanjih.“Ne hodite k njim, ker upate, da se bodo spremenili. Pojdite, če želite vi – zaradi vas.”
