Pri permisivni vzgoji je otrok namreč mali faraon, vsi ostali pa so sužnji, ki uresničijo vsako njegovo željo in mu vse prinesejo “k riti”.
Dobri nameni, ki se ne izidejo tako dobro
Ironično v celi situaciji je, da imajo prav ti otroci veliko povedati čez vzgojo njihovih staršev v otroštvu in tudi, ko odrastejo.
Videti je zelo nehvaležen način vzgoje, saj imajo ti starši seveda le dobre namene. To, da s permisivno vzgojo dosežejo ravno nasprotno, pa ugotovijo šele takrat, ko je prepozno.
Takrat ugotovijo, da so sami sebi naredili medvedjo uslugo in da niso delovali v otrokovem najboljšem interesu. Zelo hitro zabredejo v težave, ki jih ne znajo rešiti, in zelo kmalu se začnejo kazati resne in zelo resnične posledice njihove vzgoje.
Če ne prej, takrat, ko otroci odrastejo, ugotovijo, da so vzgojili velike razvajence, ki nikoli ne bodo zadovoljni in bodo za to seveda krivili njih.
Naj utemeljim, preden starši, ki to berete, “skočite v luft”.
Permisivna vzgoja, medvedja usluga
Ker ni nekakšne vsestranskosti. Otroka branijo pred vsem hudim do te mere, da ga prikrajšajo pri razvoju.
Če se utrudi pri košarki, je to pohvalno, saj tamali uživa in se zabava. Če se utrudi pri matematični vaji in mu je težko, računi pa ne gredo čez – to že ni ok.
Takšen odnos in ta selektivnost otroka ne pripravita na tisto, kar ga čaka v realnem življenju. Tam bo moral obvladati stvari in se pri njih zmatrati, tudi ko mu kaj ne bo všeč, tudi če ga ne bo zanimalo. In moral jih bo opraviti dobro, če ne celo odlično.
Ja, vse to ga dela srečnega v trenutku. Lahko gledate svojega veselega malčka, ki se mu godi samo lepo. Na dolgi rok? Takšna taktika je zelo škodljiva.
Težave se kažejo že med odraščanjem
Vsi, ki me poznajo, vedo, da menim, da je za otroka najbolje, če ima postavljene meje. Tako tudi trdim na vseh svojih predavanjih in spletnih tečajih.
Te meje potem seveda lahko premikamo glede na otrokovo zrelost, njegovo starost, njegovo odgovornost in njegovo samostojnost. Stare, nepotrebne meje in pravila odstranimo ter postavimo nove, bolj koristne, primerne situaciji.
Permisivna vzgoja pa delujejo ravno obratno – vse je dovoljeno, dokler ni.
In prej ali kasneje pride trenutek, ko starš ugotovi, da vloženi trud in prijemi, ki jih uporablja, ne delujejo.
Da vse dobro in prijaznost in skrbnost še vedno ne pomenijo, da otrok ne bo izvajal svoje avtonomije in preskušal meje tako, kot je naravno.
Kaj se zgodi potem?
Namesto premišljenih posledic, ki bi lahko prinesle lekcijo, permisivni starši raje izvajajo dolge pogovore in družinske sestanke.
In s tem dobijo občutek, da so naredili nekaj dobrega, medtem ko otrok le dobi občutek, da ni dovolj dober.
Zasut je z zahtevami, razlagami in informacijami, ki jih sploh ne more sprocesirati, na koncu pa pove, kar misli, da si starši želijo slišati, da bi zadevo kar se da hitro zaključil.
In znova nima nobenega razloga, da bi meje spoštoval. Kaj nam to pove?
Najprej to, da mej, ki so postavljene in jih nobeden zares ne varuje, ni treba spoštovati. Le zakaj bi jih?
Potem tudi, da so starši očitno povsem neprištevni, če postavljajo meje, ki so nesmiselne in se jih ni treba držati, in če se kršitve ne bodo sankcionirale.
In tretjič, da če je tako tukaj, je enako verjetno tako tudi drugje. Pri tem pa vam ne morem razlagati, kaj je narobe.
Posledice v najstništvu
Življenje teh otrok je zelo pestro, saj se zaženejo za čisto vsako željo in impulzom, ki jih imajo. In ker je vse omogočeno danes, za prihodnost ne ostane prav veliko.
Že do 16., 17. leta vidijo, slišijo in naredijo vse, od drog in kriminalnih dejanj do spolnosti in žuriranja. Karkoli se jim zdi zanimivo.
In takrat si permisiven starš reče: “Saj, kaj pa je to hudega, to je najlepše obdobje njegovega življenja!”
Najprej vas jaz vprašam: “Pa je res? Ste prepričani?”
Nato si otrok misli: “Aja, potem me nič boljšega ne čaka!”
In bodite pozorni – gre za otroka, ki je že tako nezadovoljen, čeprav ima navidez vse.
Ker življenje brez pravil, življenje, v katerem se vedno zaganjamo za tistim, kar nam paše, četudi na škodo drugih – ni zelo izpolnjujoče.
In rezultat so depresivni, razvajeni, asocialni otroci, ki so navajeni, da je vse po njihovem.
“NE” pomeni “naredi po svoje”
In za to ni “kriv” on. Vi ste ga tako vzgojili, kriva je permisivna vzgoja.
Vzgojen je tako, da ko sliši NE, naredi po svoje. Najstnik, 16 let, 190 cm višine in 85 kil, dobiva se z deklico, glavo in pol manjšo ter 30 kil lažjo, ki mu en dan reče “NE”.
Mislite, da on “NE” dojame kot “NE”? Ni tega vajen. Ne bo se tega držal.
In potem zagotovo najde nekoga drugega, ki je kriv, ker je on obsojen posilstva.
Tako kot mladenič, s katerim sem govoril v mladoletniškem zaporu. Leta nazaj sem ga vprašal, kako je prispel do tja, kako se je to zgodilo?
Mi je naštel kriminalna dejanja? Ne.
Je rekel, da ni on kriv. Da so krivi starši. Vse, kar je naredil, da je prišel do sem, kjer je, s tem ni bilo nič narobe.
Kriv je bil oče, ki ni udaril po mizi in rekel “Dovolj!” Kriva je bila mama, ki je vse to nemo gledala. Kriv je bil sistem, ker ga je pustil na cedilu.
Razvajeni otroci postanejo razvajeni odrasli
Odrasli, ki jih pri 45 ali 50 letih še vedno živijo starši. Ki so še vedno z njimi pod isto streho, jim še vedno kuhajo, pospravljajo, priskrbijo vse potrebno. Tisti, ki gredo po nakupih v hladilnik od mami in ki avto k mehaniku peljejo k očetu, ki še komaj hodi.
Kakršen koli posel, ki se ga lotijo, ima zagotovo sumljiv pridih. In seveda uspehi v takšnih poslih štejejo le pri drugih osebah, ki so spretne v “mešanju megle” in “hvatanju krivin”.
V širši družbi nikoli ne bo sprejet. Ne bo doživel tega, da so sosedi veseli njegove družbe, da organizirajo skupaj piknike, mu voščijo za rojstni dan. Ne bo imel iskrenih prijateljev, ki resnično uživajo v njegovi družbi in ga cenijo. Vse, kar ima, je ekipica sumljivcev, ki mu ploskajo in ga hvalijo za kriminalna dejanja in afnarije.
In ko se ta kriminalna dejanja in afnarije ne izidejo prav dobro, potem ni fer. Ni fer, da ga je policaj ujel za vogalom, ni fer, da je zaprt zaradi posilstva gospodične, ni fer, da ga starši niso vzgojili, ko bi še lahko.
Lahko pa se izide bolje. Čeprav to “bolje” ni prav dobro.
Lahko postane odrasli, ki sicer ne smrdi po kriminalu, pač pa po razvajenosti.
Mogoče ste kdaj to že sami doživeli. Jaz se živo spominjam situacije med izletom z avtobusom.
Preden smo se ustavili na črpalki, nas je voznik opozoril, da je malo prej prehitel tri avtobuse, polne Japoncev. Svetoval nam je, da se takoj odpravimo na wc in šele potem na ‘kofe’, da se bomo izognili gneči.
In seveda so šli vsi najprej na wc, razen dveh razvajenih odraslih.
Onadva sta šla na kavo. In ko sta spila kavo in želela na wc – glej ga zlomka – je bilo pred njima v vrsti 150 Japoncev.
Cel avtobus ljudi je zamujal na izlet, ker se nista držala reda. Pa še razburjala sta se, ker sta morala čakati, da je organizacija slaba.
Ostro, a resnično
To je moj pogled na permisivno vzgojo. Takšno sem videl, slišal, izkusil.
In ni nujno vedno vse tako črno. Nekateri starši vendarle spregledajo in se odločijo, da bodo naredili spremembe. Ugotovijo, da to nikamor ne pelje, in obrnejo nov list v svoji vzgoji. Uvedejo strukturo, meje in pravila ter pri njih vztrajajo. Ja, čaka jih nekaj težkih mesecev, a jim bo uspelo, če bodo dosledni in vztrajni.
In to jim bo uspelo le, če bodo nehali otroka imeti za nebogljenega nemočnega sirotka, ki ga je treba varovati pred vsem dobrim in slabim. Ja, ga je pač treba soočiti z življenjem, takšnim, kakršno je.
