Kot vzgojitelj v stanovanjski skupini sem delal že z ogromno družinami ločenih staršev. Otroci, ki se leta po ločitvi soočajo z resnimi čustvenimi in vedenjskimi stiskami, pogosto pristanejo v vzgojnih institucijah. Saj jim starši niso več kos.
Bodisi jim niso zmožni postavljati omejitev, bodisi jim ne znajo dati primernega občutka sprejetosti, ali pa so zgolj »pozabili« na otroka v svoji poločitveni bitki z bivšim partnerjem. V tem času pa so se tako oddaljili od otroka, da enostavno nimajo več nobene vzgojne moči oz. avtoritete. To pomeni, da jih ne znajo nagraditi za primerno vedenje, niti jih ne znajo oz. ne zmorejo kaznovati, ko prekršijo družinska oz. družbena pravila. Nekateri otroci pa se povsem zaprejo in se na svoj način soočajo s stiskami, ki so jim jih ‘naprtili’ ločeni starši.
Naj skozi ‘moje oči’ opišem zgodbo deklice, ki je resnično tragična in na katero so starši po ločitvi nehote naložili bremena, ki jih sama ni zmogla prenašati – niti sama, niti z našo strokovno pomočjo.
Recimo, da je temu dekletu ime Tanja. Ime je seveda izmišljeno, da s tem zakrijem identiteto osebe in družine, katero opisujem.
Tanjina zgodba
Tanja je bila v stanovanjsko skupino sprejeta, ko je bila stara 17 let. Pred tem je bila že nekaj časa v drugi stanovanjski skupini, v zadnjih letih pa je kar več mesecev preživela na psihiatrični bolnišnici za otroke in mladostnike, kjer je bila zadržana zaradi samomorilnih misli in zaradi težav z anoreksijo oz. bulimijo.
Skozi tri kratke odseke moje interakcije z njo oz. povzemanja njenega stanja želim izpostaviti po mojem videnju poglaviten vzrok in posledico za stanje, v kakršnem se nahaja v zgodnji odraslosti.
Tanjine izkušnje
Tanja je prijetna najstnica, ki želi vsakomur ustreči. Stežka komu kaj »javno nasprotuje«. Ima dolge, ravne, urejene rjave lase. Le redko je zmožna sogovorniku pogledati v oči, kar kaže na njeno precej nizko samopodobo.
Kakorkoli, februarskega večera Tanja sedi nasproti mene v vzgojiteljski sobi. Soba je majhna in prijetna. V njej imamo »vzgojitelji« svojo rezidenco. Levo od mize, na kateri je vzgojiteljski računalnik, je vedno en prazen stol, na katerega se usedejo mladostniki, ki pridejo kaj pokramljati z nami vzgojitelji. Tanja se sicer zelo rada pogovarja, vendar ves čas gleda mimo – najraje v tla. In tistega večera Tanjo vprašam: »Tanja, kako je kaj bilo, ko sta se starša ločila? Koliko si bila kaj pri očetu in koliko pri mami?«
Pa mi Tanja odgovori: »Moja oči in mami sta se ločila že 12 let nazaj. Bilo je grozno. Hotela sem biti pri obeh. Malo pri očiju, malo pri mami. Vendar me je mami vedno pretepla, ko sem rekla, da želim k očiju. Ni želela, da sem pri njem.«
To je bil pogovor, ki je mene, sicer z vsemi zgodbami »podmazanega« strokovnjaka s področja ločitve staršev, prvič presunil.
Drugi dogodek, ki ga nikakor ne morem izpustiti iz mojih misli, se je zgodil v juniju istega leta.
Ponovno sedim v vzgojiteljski sobi v stanovanjski skupini in slišim glasno govorjenje Tanje, ki je v svoji sobi v zgornjem nadstropju. Ker je slišati zanjo precej neznačilno in glasno govorjenje, stopim na stopnišče in prisluškujem pogovoru, ki ga je imela po telefonu s svojo mamo (poudarjam, več kot 12 let po tem, ko sta se oče in mama ločila). Njene besede so bile sledeče: »Mama, pa zakaj nočeš razumet, da imam enako rada tvojo babi in očijevo babi? Zakaj ne moreš razumet, da imam enako rada tebe kot očija? Zakaj?«
To so bile besede Tanje – objokanega skoraj polnoletnega dekleta, ki se je 12 let borila s čustvenimi pritiski mame.
Septembra istega leta pa je situacija sledeča:
Tanjo sprejmejo v bolnišnico s težo 39 kilogramov. Njeno zdravje je zaradi tako nizke teže močno ogroženo. Okvarjena ima ledvica, ščitnico, že nekaj časa ima osteoporozo, možganske celice se ne obnavljajo več. Večina notranjih organov komaj še deluje. Njeno življenje visi na nitki.
Tokrat je njena težava z bulimijo in anoreksijo ubrala še bolj agresivno pot, kot v letih pred tem. Dekle je popolnoma shiralo in se dobesedno iz dneva v dan bori za preživetje.
Moj pogled na življenje Tanje
Ob spremljanju Tanje in razvoja dogodkov v njeni družini me je dobesedno spreletaval srh. Koliko je moralo to ubogo dekle pretrpeti v letih svojega odraščanja. Ni ji bilo dovoljeno, da bi lahko imela rada tako, očeta, kot svojo mamo. Ni ji bilo dovoljeno, da bi se lahko imela rada takšna, kot je.
Vsak otrok se čuti kot pol oče in pol mama. In če mu ni dovoljeno, da ima rad enega od njiju, je s tem avtomatično prisiljen tudi v zavračanje polovice lastne osebnosti, dela sebe.
Sam sicer dopuščam možnost, da se pri svoji interpretaciji dogodkov motim. Dopuščam tudi možnost, da ima dednost morda večji vpliv na razvoj osebnosti, kot pa okolje. Vendar pa sem prepričan, da je Tanja ekstremni primer otroka, ki je žrtev po-ločitvenih bitke med staršema. Oz. če sem bolj natančen, žrtev enega starša, ki se ima za najbolj pomembnega in ki noče sprejeti osnovne razvojne potrebe otroka, da si želi biti tudi po ločitvi v stiku z obema staršema in da ima oba starša rad.
Tanji ni bilo dovoljeno, da ima rada očeta in da izraža pozitivna čustva v odnosu do njega. Posledično ji ni bilo dovoljeno, da ima rada sebe kot celoto. En del nje je dober, en del slab. En del si zasluži pozornost in nego, spet drug del si ne zasluži pozornosti, ni vreden niti »hrane« ki je nujno potrebna za življenje.
In tako se ja Tanja znašla v vrtincu pritiskov, nestabilne osebnosti, slabe samopodobe in prehranjevalnih težav, zaradi katerih se dobesedno bori za preživetje. Polnoletnost, katero je napolnila v mesecu avgustu, ji v ničemer ni olajšala njenega odraščanja. Le še dodatno ji je otežila njeno funkcioniranje v dveh domovih. Saj ob polnoletnosti ni več nobenih določil. Nobena sodna odločba glede časa z očetom in mamo nima več pravne veljave. Zato so pritiski s strani mame po moji oceni še toliko brutalnejši. In po mojem mnenju je ravno zato v septembru Tanja »kolapsirala« s svojimi prehranjevalnimi težavami na tako brutalen način.
Tudi dejstvo, da je oče v zadnjem letu zbolel za rakom, verjetno ni tako nepovezano s toksičnimi odnosi in dogajanjem v Tanjini družini.
Poziv staršem
Zato, dragi starši. Iz dna moje duše vam polagam na srce, da po ločitvi resnično ne smete pozabiti na to, kaj je najboljše za vašega otroka. Ne glede na to, kako močna so vaša čustva in kako močno se želite maščevati bivšemu partnerju.
V kolikor na tej vaši poti potrebujete pomoč in podporo, mi lahko pišete na [email protected].
Pa veliko pravih odločitev vam želim.
