Odgovor je preprost in tragičen. Prilagodijo se takšnemu načinu življenja. Več o dinamiki nasilja, kdaj in kako se pojavlja, kdo in kakšne so nasilne osebe ter osebna pripoved mamice, ki je preživljala nasilje s strani partnerja, lahko preberete v članku Kaj se dogaja v družini, kjer vlada nasilje, kjer smo se pogovarjali s svetovalko iz varne hiše.
Kaj imajo skupnega ženske, ki postanejo žrtve nasilja
Vse žrtve nasilja ne postanejo žrtve na enak način in iz istih razlogov. Je pa res, da obstajajo neke splošne značilnosti, ki se odražajo pri večini.
Osebnost ljudi, ki doživljajo nasilje, je po navadi že v osnovi drugačna. Imajo nizko samopodobo, nizko lastno vrednostjo in velikokrat izhajajo iz agresivnega okolja, kjer jim je nasilje domače. Občasno se pri njih pojavlja tudi odvisnost od partnerja.
Nizka samopodoba spremlja vse ranjene ženske. Družinski odnosi so slabi, velikokrat je v družini prisotna odvisnost, pri starejših povzročiteljih nasilja je prisotna zloraba alkohola, pri mlajših partnerjih poleg alkohola predvsem marihuana. Nasilneži so odvisniki. Ženske se čutijo psihično nestabilne in fizično poškodovane.
Pogosto težko razumemo dinamiko, da je oseba tudi odvisna od partnerja, ki jo pretepa in posiljuje. Še več, kljub vsemu ga ima rada in ga čaka, da pride domov. Zakaj? Življenje jih je izoblikovalo, da so postale takšne in če se ne opogumijo ter ne prepoznajo uničujočih vzorcev, pristanejo ponovno pri nasilnežu.
Le takšno izkrivljeno podobo ljubezni poznajo
Tudi če ženske žrtve nasilja zamenjajo partnerja, se pogosto zgodi, da se znajdejo v podobni položaju, kajti le takšno ljubezen poznajo. Počutijo se varne v krogu nasilja, imajo izdelano strategijo preživetja in vedo, kaj lahko pričakujejo. Vedo tudi, kdaj se napetost stopnjuje, kako poteka psihično nasilje, kam se skriti … vse to vedo.
Pogosto so ženske tudi navajene potrpeti in redno odpuščati. Vse samo za to, da bo otrok imel očeta. Velikokrat tudi prevzamejo krivdo za nasilje in za to, da je mož/partner tak, kot je. To so vloge, ki so ženskam dodeljene in jih igrajo skozi vse življenje.
Tudi spolne prakse v nekih odprtih partnerstvih prinašajo novo polje možnih psihičnih in spolnih zlorab, ko oseba vztraja v partnerstvih in prakticira spolne prakse, samo zato, da ostaja v odnosu.
Kako lahko ženska pri prijavi dokazuje psihično nasilje
Psihično nasilje je eno od najtežje dokazljivih oblik nasilja v družini. Uporabnice Varne hiše Goriške Zavoda Karitas Samarijan, povedo, kaj se je z njimi doma dogajalo. Povedo, da jih je partner zastraševal, ščuval otroke, jim grozil, jih kontroliral ipd. Naštevajo znake psihičnega nasilja kot iz učbenika, pojasnjuje Dragica Pavšič Gerenčer, mag. psihosocialnega dela.
“Zagotovo pomaga, da ženska zbira material, se pripravi in po datumih piše kronološki dnevnik. Ko se bo enkrat odločila prijaviti, bo to verodostojen dokaz,” pojasni svetovalka. Ko na sodišču obravnava traja dve ali tri ure, se lahko zgodi, da se veliko stvari, ki so se dogajale, pozabi povedati. Takrat tak dnevnik zelo prav pride.
Nekaterim žrtvam nasilja se tudi kasneje prebujajo spomini za nazaj in jih potem zapisujejo, da dopolnijo prijavo. Pogosto pa se zgodi, da spomine na nasilje ženske potisnejo globoko in se slabo spomnijo dogodkov. To nezavedno storijo zato, da sploh lahko preživijo psihično, fizično ali spolno nasilje.
Zapustiti vse in oditi – kaj pa potem?
Zakon o preprečevanju nasilja v družini naj bi zagotovil, da doma zapusti nasilnež. Ampak pogosto se dogaja, da ženske v želji po dolgotrajnejšem miru, raje odidejo one. To je zelo težko, še posebno za starejše ženske, saj je nasilen odnos trajal dlje. V odnos in lastnino so vložile vse, kar so imele. Za vse stroške seveda nimajo računa, saj ko so šle v zvezo, niso pričakovale, da se bo tako obrnilo.
“Ko oklevajo, jih po navadi vprašam: koga imaš bolj rada: sebe, svoje otroke ali zidove? In preko odgovora vidim, kako nizko cenijo same sebe. Ko izberejo zidove … Dom lahko zgradiš, omaro lahko kupiš, težko pa popraviš zlomljeno osebnost.”
Dragica Pavšič Gerenčer, mag. psihosocialnega dela
Izhod iz nasilja je vedno težek. To potrjujejo tudi statistični podatki: šele vsak sedmi izhod iz nasilnega okolja v družini uspešen. Žrtev si mora poiskati pomoč in oditi v varno hišo ali k prijateljem, znancem, kjer se opolnomoči in si od dinamike nasilje tudi odpočije.
Kot pomemben del psihosocialne pomoči so svetovalno terapevtski pogovori, skozi katere žrtev prepozna vzorce nasilja, uvidi, da ni ona kriva za nastanek nasilja in da je za nasilje v družini izključno kriv povzročitelj (partner/mož).
Vsak izhod je naporen, ker večinoma ženske ostanejo same z otroki, brez dohodka in odvisne od denarne socialne pomoči in kar je najhujše, brez strehe nad glavo. Po odhodu iz varne hiše se lahko namestijo še v materinskem domu, po določenem obdobju se morajo izseliti in osamosvojiti. Stanovanj ni in tukaj se začne nova saga – iskanje stanovanja.
Očitki otrok
Otroci, opazovalci in žrtve nasilja, vzpostavijo obrambni ščit okrog sebe, da preživijo. “Ko se začnemo pogovarjati z njimi: “kako si, kako se počutiš, ti lahko pomagam”, zelo težko izrazijo, kaj se z njimi dogaja. So kot zaprte školjke. In okrevanje je res dolgotrajen proces, ki potrebuje usposobljene strokovnjake za delo z otroki. Ko se jim malo bolj približamo, vidimo, da je takoj prisoten neki strah. Kar otrpnejo. Ker so bili pretepeni, se bojijo,” pripoveduje Pavšič Gerenčer o svojih izkušnjah iz dela v varni hiši.
Škoda na teh otrocih, ki so pretrpeli nasilje, je velika. Povzamejo vzorce odnosov, ki so jih bili deležni v družini. Predvsem fantki. Ne glede na to, da se strokovni delavci in v vrtcih in šolah trudijo premoščati stiske in vzorce, je bivanje z nasilnim staršem pustilo velike posledice.
Dojemanje ljubezni, da se le-ta izkazuje skozi ljubeča dejanja, se jim popači. Otrok res težko dojame, če je oče pretepel mamo, potem pa jo stiska k sebi in jo poljublja. Kaj naj otrok razmišlja drugega, kot da je to ljubezen. To pozna. Zato so največje žrtve nasilja v družini vedno otroci, ki ne razumejo najbolje, zakaj gre. Srečujejo se s čustvi, ki jih ne prepoznavajo. Ko pa pridejo v neko institucijo, ki nudi pomoč, so pogosto že zaprti vase in si pogosto ne pustijo blizu. Zato je po besedah strokovnjakinje težko delati z njimi.
Ženske, ki so doživljale nasilje v družini, se srečujejo z očitki odraslih otrok: “mami, zakaj nisi odšla že prej?” Otroci so gledali tragedijo, ki se je leta odvijala med staršema in so pomagali mami na nek načini zdržati. Ko odrastejo in se zavejo posledic in zaznamovanosti, pridejo na dan očitki. Mama je sicer dala prednost otrokom, vendar se pokaže, da ni bilo tako. Takrat je otrok bil premajhen, da bi rekel: “Mama, a ne vidiš, da to ni dobro za nas”.
Kako se pripraviti na odhod od nasilnega partnerja
Strokovnjaki svetujejo ženskam: če imate kam iti in če veste, da vas lahko nekdo zaščiti, pojdite iz nasilnega odnosa čim prej. Pripravite dokumente, zberite nekaj denarja, pripravite prijatelje na ta korak, da vam bodo lahko pomagali in da vas bodo zaščitili. To se splača ne samo zaradi vas, pač pa tudi zaradi otrok.
Velikokrat ženske odidejo, ko partner otroka huje poškoduje.
Nikoli ne pozabite:
- Nasilje nikoli ne izgine samo od sebe.
- Za nasilje je vedno in izključno kriv povzročitelj nasilja.
- Povzročitelj nasilja potrebuje dolgotrajno terapevtsko pomoč, da lahko spremeni svoje vedenje, svoje vzorce.
Zato je potrebno, da se žrtev nasilja čim prej umakne od nasilneža, da ona in otroci ne utrpijo nepopravljivo škodo na duševnem in telesnem zdravju ter da lahko mirneje zaživijo.
Kam po pomoč v primeru nasilja v družini
Žrtve nasilja v družini se lahko obrnejo po pomoč:
- Centri za socialno delo,
- nevladne organizacije, ki se s problematiko nasilja ukvarjajo (varne hiše, ženske svetovalnice, materinske domove ipd),
- anonimni telefoni za pomoč žrtvam nasilja v družini,
- k prijateljem oz. osebam, ki jim zaupajo,
- na policijo ali tožilstvo,
- forum Za ženske v stiski.
