Največ medu proizvedejo na Kitajskem in v Argentini, a ga tam porabijo le majhen delež. Največjo porabo medu beležijo v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Portugalskem, Madžarskem in v Grčiji, kjer posameznik letno zaužije od 1 do 1,8 kilograma te naravne sladkosti. Slovenija se z malo več kot kilogramom medu na prebivalca letno prav tako uvršča med večje porabnike, piše nacionalni portal Prehrana.si.
Hranilna sestava
Hranilna sestava medu je raznolika in odvisna od njegove vrste, prav tako pa je od tega odvisen njegov glikemični indeks. Med v povprečju vsebuje približno 95 odstotkov ogljikovih hidratov, kamor spadajo fruktoza, glukoza in manjši deleži različnih oligosaharidov.
Zaradi visoke vsebnosti sladkorjev je med izjemno energijsko bogat — 100 gramov medu vsebuje približno 300 kalorij. Vsebuje pa tudi vitamine (zlasti iz skupine B in vitamin C) ter minerale in elemente v sledovih, kot so baker, železo, natrij, fosfor, kalcij, magnezij, selen in drugi. Kljub bogati hranilni vrednosti pa med zaradi majhnih količin, ki jih zaužijemo, ne predstavlja bistvenega vira teh mikrohranil.
Med in zdravje
Med je kot dopolnilo uravnoteženi prehrani lahko koristna izbira, vendar je treba z njim ravnati preudarno, saj je kljub vsemu pretežno sestavljen iz sladkorja. Z medom lahko nadomestimo druge oblike prostega sladkorja, kot so namizni sladkor ali drugi rafinirani sladkorji, ki ne vsebujejo koristnih hranil. Kljub temu naj bo njegova poraba omejena na nekaj čajnih žličk na dan. Pretirano zauživanje sladkorjev namreč povečuje tveganje za razvoj presnovnega sindroma, sladkorne bolezni tipa II, debelosti in zobne gnilobe. Priporočljivo je, da sladkorji, vključno z naravnimi sladili, kot je med, predstavljajo le 5–10 odstotkov dnevnega energijskega vnosa, kar znaša približno 30–40 gramov dnevno (6–8 čajnih žličk) za povprečno telesno aktivno osebo.
Znanstvene raziskave so pokazale, da ima med protimikrobne lastnosti. Zasluge za to pripisujejo specifičnim spojinam, nizki vsebnosti vode in nizkemu pH-ju. Nekatere študije so celo pokazale, da med povzroča manjšo zobno gnilobo v primerjavi z običajnimi sladkorji, zato je smiselno, da sladkor v prehrani nadomestimo z medom.
Vrste medu
Vrsta medu je odvisna od vrste medičine, ki jo čebele uporabijo. Poznamo medove, ki so pridelani iz ene same vrste medičine, in tiste, ki nastanejo iz več vrst medenega nektarja — temu pravimo mešani medovi. Med najbolj prepoznavnimi ‘čistimi’ vrstami medu so lipov, akacijev, hojev, smrekov, kostanjev, žajbljev in ajdov med. Med mešanimi vrstami pa najdemo cvetlični in gozdni med.
Shranjevanje medu
Med je najbolje shranjevati v hladnem in temnem prostoru, kjer najdlje ohrani svojo barvo in arome. S časom med lahko potemni in kristalizira. Kristalizacija se zgodi skoraj v vseh vrstah medu naravnega izvora in je odvisen od razmerja med glukozo in fruktozo ter razmerja med glukozo in vodo. Med z manj glukoze kristalizira kasneje. Kristaliziran med je prav tako užiten, z rahlim segrevanjem (do 60°C) ga lahko ponovno utekočinimo.
Medu ne izpostavljamo visokim temperaturam, saj to poškoduje ali izniči določene naravno prisotne zaščitne snovi, kot so encimi, vitamini. Iz enakega razloga medu ne dodajamo prevročim napitkom (na primer čaju), ampak ga dodamo šele takrat, ko se napitek ohladi (oziroma doseže temperaturo, nižjo od 40 °C).
Posebne omejitve pri uživanju medu
Med ni primeren za dojenčke, mlajše od enega leta, saj obstaja tveganje za okužbo z bakterijo Clostridium botulinum. Nosečnice in doječe matere ga lahko uživajo, vendar se svetuje pazljivost glede njegovega porekla in kakovosti.
Za osebe s sladkorno boleznijo med ni prepovedan, vendar ga morajo sladkorni bolniki uživati v omejenih količinah. Med je namreč kljub določenim koristnim spojinam še vedno vir sladkorja, ki vpliva na nivo glukoze v krvi.
Vir: Vse o medu. Nacionalni portal Prehrana, dostopno na: https://prehrana.si/izpostavljeno/817-vse-o-medu-2. Zadnji dostop december 2024.
