Tako kažejo prvi izsledki raziskave, ki jo je opravila dermatologinja dr. Tanja Prunk Zdravković, dr. med., s kolegi iz Univerze Harvard in Univerze v Ljubljani. Najdbe predklinične raziskave so skrb zbujajoče, kljub temu pa dermatologinja pravi, da bodo potrebne še obširnejše klinične raziskave. Si pa prizadevajo zbrati dovolj podatkov, da bi lahko spodbudili proizvajalce sredstev za zaščito pred soncem, da izdelke pred uporabo testirajo tudi za različne označevalce rakavih celic, preden gredo v množično uporabo, in ocenijo, ali so res varni.
Razlike med kemičnimi in mehanskimi filtri
V sredstvih za zaščito pred soncem se uporablja več kot 50 filtrov. Eden najpogosteje uporabljenih (po nekaterih podatkih naj bi bil prisoten v približno 40 % vseh krem na tržišču) je oktokrilen, ki se uvršča med tako imenovane kemične (organske) filtre. V zadnjih letih se v sredstvih pogosteje uporabljajo tudi mehanski (anorganski) filtri, najpogostejša predstavnika te vrste sta titanijev dikosid (TiO2) in cinkov oksid (ZnO).
Po besedah dr. Prunk Zdravkovićeve imajo mehanski filtri širši spekter delovanja v primerjavi z večino kemijskih filtrov. Poleg tega lahko sredstva s kemijski filtri povzročajo fotokontaktne alergije. “Njihova kozmetična sprejemljivost je kljub temu boljša od tiste, ki jo nudijo mehanski filtri, predvsem zaradi lepše mazljivosti,” pravi dermatologinja.
Mehanski filtri se lahko razlikujejo tudi glede na velikost delcev: lahko so mikronski ali nanometrski (nano). Pri tem dr. Tanja Prunk Zdravković opozarja, da čeprav so mikronski in nano delci TiO2 in ZnO kemijsko identični, pa v nano obliki zaradi njihove veliko večje specifične površine kažejo drugačne fizikalne in kemijske lastnosti: “Tisti v mikronski obliki so kozmetično manj sprejemljivi, saj so težje mazljivi, puščajo več bele sledi na koži kot tisti v nanoobliki ali kemijski filtri.“
‘Spornost’ dveh filtrov
V prej omenjeni raziskavi, ki je prva na svetu, ki je proučevala vpliv UV filtrov na razvoj rakavih celic (ABCB5 metastatske melanomske celične linije) so raziskovalci pod drobnogled vzeli oktokrilen, kot pripadnik kemičnega filtra, in TiO2 v mikronski ter nanoobliki, kot predstavnika mehanskega filtra. Te tri oblike so po besedah dermatologinje izbrali, ker se pogosto uporabljajo v sredstvih za zaščito pred soncem.
Rezultati so pokazali ‘spornost’ oktokrilena in TiO2 v nano obliki. Po nanosu teh dveh filtrov so celice začele kazati znake celičnega kanibalizma (celice so napadale lastne celice), kar je izključna lastnost agresivnih rakavih celic. Poleg tega se je v teh celicah začel izražati protein ABCB5, ki je izražen predvsem pri razširjenem kožnem raku (metastatski melanom). Po nanosu titanijevega dioksida v mikronski obliki pa se je agresivnost celic celo zmanjšala (to se je pokazalo kot manjše izražanje proteina ABCB5).
Izbor sredstva še pomembnejši pri osebah s kožnim rakom!
“V praksi rezultati naše raziskave nakazujejo, da za bolnike z diagnosticiranim metastatskim melanomom ni priporočljivo uporabljati izdelkov, ki vsebujejo oktokrilen ali TiO2 v nano obliki, saj bi to lahko pospešilo napredovanje bolezni, povzročilo večjo agresivost bolezni, okrepilo kemorezistenco (odpornost na zdravljenje bolnikov s kožnim rakom s kemoterapijo) in vodilo do ponovitve bolezni. V nasprotju s tema filtroma pa bi lahko bila uporaba izdelkov s TiO2 v mikro delcih pri teh osebah verjetno bolj varna in morda celo zdravilna,” pravi dr. Tanja Prunk Zdravković. Dodaja, da bo potrebnih še več raziskav pred potencialno uporabo TiO2 v mikronski obliki v medicini.
