Nevropatska bolečina prizadene več deset tisoč ljudi v Sloveniji, a je kljub temu pogosto prezrta. Veliko bolnikov z njo molče trpi, čeprav je pomoč na voljo. Vsa zdravila prve izbire proti nevropatski bolečini glede na mednarodne smernice smejo predpisovati vsi zdravniki v Sloveniji, kar je med državami prava redkost. Žal pa nevropatske bolečine tudi zdravniki pogosto ne prepoznajo. Kronična bolečina kmalu postane bolezen sama po sebi in velikokrat gre za kombinacijo nevropatske, nociceptivne in psihogene bolečine, zato jo je treba obravnavati z različnih vidikov, so na tiskovni konferenci o izzivih zdravljenja nevropatske bolečine povedali slovenski strokovnjaki s tega področja.
“Bolniki z bolečino so pogosti obiskovalci ambulant družinske medicine. Raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je takih 23 % oseb, to pomeni, da četrtina populacije z neko vrsto bolečine živi vsak dan,”
je povedala asist. mag. Suzana Kert, specialistka splošne medicine v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca v Mariboru.
Z nevropatsko bolečino se zaradi različnih okvar oziroma poškodb živčevja pogosto srečujejo diabetiki, onkološki bolniki, okuženi z virusom HIV, ljudje z bolečinami v križu, bolniki po operacijah in tisti, ki so preboleli Herpes zoster. Nevropatska bolečina ima pet prepoznavnih pojavnih oblik – lahko je pekoča, gomazeča, zbadajoča, sunkovita ali mrazeča. Po trenutno dosegljivih podatkih imajo bolniki z nevropatsko bolečino močnejše bolečine od drugih bolnikov s kronično bolečino, ob tem pa poročajo tudi o slabši kakovosti življenja.
Močan vpliv na kakovost življenja
Študije in izkušnje kažejo, da bolnikov z nevropatsko bolečino ne prepoznamo dovolj pogosto in jih hkrati ne zdravimo tako učinkovito, kot bi jih morda lahko.
“Indikacije za predpisovanje zdravil proti nevropatski bolečini so jasno določene. Dostikrat sem srečala bolnike, ki niso dobili pravih zdravil, ker jim niso pravilno diagnosticirali nevropatske bolečine,”
meni dr. Nevenka Krčevski Škvarč, vodja Ambulante za zdravljenje bolečine v UKC Maribor.
Dr. Škvarčeva meni, da je v vsakodnevni praksi nevropatska bolečina lahko prezrta, podcenjena in nezadostno zdravljena. Razlogi ležijo v zapozneli prepoznavi, neupoštevanju usmeritev za obravnavo in v slabši odzivnosti na predpisane vrste zdravljenja. Kot vse vrste kronične bolečine, tudi nevropatska bolečina bolniku povzroča psihične, fizične in socialne težave in lahko povzroči druga bolezenska stanja. Nevropatska bolečina bolnika omejuje pri vsakdanjih aktivnostih, pri delu, skrbi zase in za bližnje, spanju in hranjenju, bolniki postanejo zagrenjeni, jezni in žalostni. Počutijo se utrujene, osamljene in prizadete, pogosti spremljevalki nevropatske bolečine sta depresija in anksioznost. Tako ta oblika kronične bolečine močno vpliva ne le na bolnika, temveč tudi na svojce in družbo kot celoto. Zato je obravnava takšnega bolnika kompleksna in zahteva udeležbo več strokovnjakov, meni nevrologinja iz ambulante za zdravljenje bolečine.
Okrepiti izobraževanje in osveščanje zdravnikov
“V Sloveniji bi bil dobrodošel organizirani terciarni center za zdravljenje bolečine, namenjen vsem bolnikom s kronično neobvladljivo bolečino, v katerem bi združevali vse pristope za zdravljenje bolečine,”
pravi asist. mag. Aleš Pražnikar, vodja službe za nevrorehabilitacijo na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, ki si že leta prizadeva za boljšo obravnavo bolnikov z bolečino. Med drugim meni, da bi bilo treba prilagoditi izobraževanje o tem že na dodiplomskem študiju
medicine ter okrepiti občutljivost in zavest zdravstvenih ekip za ta problem, saj je bolečina kot bolezen močno povezana tudi z pogostim jemanjem bolniške in s tem gospodarsko uspešnostjo države, posodobiti pa bi morali tudi smernice.
“Med zdravniki družinske medicine je pogosto zaznati nepravilno prepričanje, da je narava bolečine odvisna od vzroka bolezni, prav tako pa je še vedno prisotno nepoznavanje oziroma napačno predpisovanje zdravil za nevropatsko bolečino,”
pravi dr. Aleksander Stepanović, specialist družinske medicine iz ZD Kranj. Zdravnik družinske medicine si pri obravnavi bolnika z nevropatsko bolečino lahko še največ pomaga z dobro anamnezo in kliničnim pregledom, diagnostične preiskave pa uporabi predvsem pri razjasnitvi diagnostičnih dilem. Zdravljenje bolečine je le del celovitega vodenja bolnika, meni Stepanović.
Kaj je nevropatska bolečina?
Nevropatska bolečina ni diagnoza, temveč klinični opis stanja, kadar je prisotna poškodba oz. okvara somatosenzornega živčevja. Možgani signale iz okvarjenega živčevja napačno interpretirajo kot bolečino. Treba je ugotoviti, za kakšno bolezen ali poškodbo živčevja gre. Bolniki nevropatsko bolečino najpogosteje opisujejo kot bliskovito, prebadajočo, globoko, žarečo, pekočo, ostro, zbadajočo, mravljinčavo ali elektrizirajočo.
Kako jo lahko zdravimo?
Za zdravljenje nevropatske bolečine se uporabljajo zdravila, ki delujejo bodisi na vzdražnost živčevja bodisi spodbujajo telesu lastne poti, ki zavirajo doživljanje bolečine (descendendne inhibitorne poti). Terapija z zdravili je odvisna od tipa, jakosti in trajanja bolečine. Pogosto se dopolnjuje s simptomatskim zdravljenjem s površinskim protibolečinskim električnim draženjem (TENS). Vse pogosteje se uporabljajo tudi druge neinvazivne in invazivne metode nevromodulacije. Te metode so pri precej uspešne, a žal za te postopke vsi bolniki niso primerni. Operativno se nevropatsko bolečino zdravi relativno redko, saj se lahko bolečina v nekaterih primerih le preseli ali celo okrepi.
Kakšna je prognoza?
Najpomembneje je, da zdravnik z dobro anamnezo in kliničnim pregledom ugotovi, za kakšno vrsto bolečine gre: nociceptivno, kronično ali nevropatsko. Pri tem se ne sme pozabiti na psihične posledice kronične bolečine. Najmanj težav je običajno z zdravljenjem nociceptivne bolečine, največ pa z zdravljenjem nevropatske bolečine.
Dolgotrajna bolečina, še posebej, če je razširjena ali nevropatska, načenja kakovost bolnikovega življenja in njegove družine. Bolnika ohromi pri vsakodnevnih aktivnostih, mu povzroča trpljenje, nezmožnost za delo in s tem povezano izgubo dohodka ter skrb zaradi negotove prihodnosti. Bolniki se pogosto osamijo od družine in prijateljev, zapirajo se vase, temu pa sledijo še depresija, razočaranje, zagrenjenost in včasih celo samomorilne misli. Bolečina je vzrok za nespečnost, utrujenost, zmanjšano telesno dejavnost, slabše prehranjevanje in oslabitev imunskega sistema, bolniki s kronično bolečino pa tudi pogosteje obolevajo zaradi drugih kroničnih bolezni. Zaradi stalnih težav so bolniki močno odvisni od zdravstvene službe.
