Izpostavljanje soncu predstavlja poglavitno tveganje za nastanek kožnega raka, zato kožni rak ponavadi nastane na tistih predelih telesa, ki so pogosteje izpostavljeni soncu.
Tveganje za nastanek kožnega raka je povečano pri:
- svetlopoltih, svetlookih, svetlolasih ali rdečelasih ljudeh,
- ljudeh, ki imajo po telesu številna, nepravilno oblikovana znamenja,
- ljudeh, ki so družinsko obremenjeni s kožnim rakom,
- ljudeh, ki so izrazito izpostavljeni soncu ali so imeli v preteklosti sončne opekline,
- ljudeh, ki bivajo na visoki nadmorski višini,
- ljudeh, ki so bili predhodno obsevani.
Bazalnocelični karcinom kože je najbolj pogost kožni rak, ki pa ima ob ustreznem zdravljenju zelo dobro prognozo. Maligni melanom pa se na drugi strani pojavlja precej bolj redko, vendar je po naravi zelo agresiven in povzroča največ smrti zaradi kožnega raka. Zdravljenje kožnega raka je v osnovi kirurško, v nekaterih primerih pa v poštev pridejo tudi druge oblike zdravljenja. Po zaključenem zdravljenju kožnega raka je potrebno bolnika redno, doživljenjsko slediti, sledenje pa naj vključuje tudi 1 x letni pregled celotne kože pri dermatologu.
Bazalnocelični karcinom
Bazalnocelični karcinom je najpogostejša oblika kožnega raka, ki se pojavlja predvsem pri starejših ljudeh. Poznamo več histoloških tipov bazalnoceličnega karcinoma in je zato njegov izgled lahko precej raznolik. Kaže se lahko kot rdečkasta lisa, belkasta biserna bunčica s tipičnim žilnim prepletom ali pa kot kožna razjeda. Pravilno diagnozo najlažje postavi dermatolog z dermatoskopijo. Kadar diagnoza ni jasna, je potrebno opraviti biopsijo spremenjenega tkiva. Klinični pregled mora vključevati tudi pregled lokalnih in področnih bezgavk.
Bazalnocelični karcinom kože zelo redko zaseva, vendar pa lokalno raste precej agresivno in uničuje tkiva. Zato je potrebna pravočasna prepoznava tumorja in hitra ter radikalna odstranitev. Zdravljenje je kirurško, z radikalnim izrezom tumorja, pri čemer je potrebno izrezano tkivo poslati na patohistološko preiskavo. Kadar je rana po izrezu prevelika, da bi jo direktno zašili, je defekt tkiva potrebno rekonstruirati s kožnim transplantatom ali režnjem. Obstajajo pa tudi druge metode zdravljenja bazalnoceličnega karcinoma, ki pa se redkeje uporabljajo in so namenjene zlasti začetnim oblikam bolezni (npr. pomrzovanje, uporaba nekaterih zdravil) ali pa so namenjene bolnikom, ki niso primerni za operacijo (npr. obsevanje).
Invazivni ploščatocelični karcinom
Invazivni ploščatocelični karcinom se prav tako pogosteje pojavlja pri starejših ljudeh. V primerjavi z bazalnoceličnim rakom kože je bolj agresivna oblika kožnega raka, ki lahko zaseva v približno 5 – 10 %. Večkrat nastane iz nekaterih predrakastih sprememb kot sta na primer aktinična oz. solarna keratoza ali kožni rožiček (lat. cornu cutaneum). Obstaja tudi neinvazivna, povrhna oblika ploščatoceličnega karcinoma, ki ji pravimo Bowenova bolezen in nima potenciala za zasevanje po telesu.
Tudi ploščatocelični karcinom kože se lahko kaže v različnih oblikah. Raste lahko kot čvrsta rdečkasta bunčica ali kot ploščata luskasta kožna tvorba, ki občasno zakrvavi ali pa kot kožna razjeda, ki se ne zaceli. Tvorbe se najpogosteje pojavljajo na nosu, čelu, ušesih, spodnji ustnici, na rokah in na ostali predelih kože, ki so izpostavljeni soncu.
Diagnozo ponavadi postavi dermatolog z dermatoskopijo. Kadar diagnoza ni jasna, je potrebno opraviti biopsijo spremenjenega tkiva. Klinični pregled mora vključevati tudi pregled lokalnih in področnih bezgavk.
Izbira zdravljenja je odvisna od velikosti tumorja in stadija bolezni. Ponavadi je zdravljenje kirurško, saj lahko tumor z radikalnim izrezom odstranimo hitro in zanesljivo. Kadar je rana po izrezu prevelika, da bi jo direktno zašili, je defekt tkiva potrebno rekonstruirati s kožnim transplantatom ali režnjem. Poznamo tudi druge oblike zdravljenja ploščatoceličnega karcinoma kože, ki pa jih uporabljamo redkeje in so namenjene bodisi zelo začetnim oblikam raka (npr. pomrzovanje, laserska terapija, fotodinamična terapija) ali pa napredovali bolezni (npr. imunoterapija, obsevanje, kemoterapija, uporaba tarčnih zdravil).
Maligni melanom
Maligni melanom je najbolj agresivna oblika kožnega raka. Zanjo je značilno, da se 20 x pogosteje pojavlja pri belcih kot pri črncih. Pojavlja se predvsem pri starejših, s povprečno starostjo okoli 65 let. Pojavi pa se lahko tudi pri mlajših od 30 let in je eden najbolj pogostih rakov pri mladih, zlasti ženskah. V Evropi je melanom v povprečju pri ženskah na osmem in pri moških na sedmem mestu med najpogostejšimi raki. V Sloveniji predstavlja približno 4% vseh rakov, pojavnost pa se v zadnjih desetletjih zvišuje. Pri moških se maligni melanom najpogosteje pojavi na hrbtu, pri ženskah pa na golenih.
Za klinično postavitev diagnoze uporabljamo znane kriterije, natančno diagnozo pa ponavadi postavi dermatolog z dermatoskopijo. Kadar diagnoza kljub dermatoskopiji ni jasna, je potrebno opraviti tkivno biopsijo. Klinični pregled mora vključevati tudi pregled lokalnih in področnih bezgavk.
Smernice za zdravljenje malignega melanoma so kompleksne in temeljijo predvsem na stadiju bolezni. Tumor odstranimo z radikalnim izrezom in preparat pošljemo na patohistološko preiskavo. Po prejetju patohistološkega izvida, ki opisuje bistvene elemente malignega melanoma, lahko opredelimo stadij bolezni in se glede na smernice odločamo o nadaljnjem zdravljenju. Po zaključenem zdravljenju je potrebno redno, doživljenjsko sledenje bolnika, ki mora vključevati tudi redne preglede dermatologa.
Pripravil:
Miloš Milošević, dr. med., specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, FEBOPRAS, ki deluje v Estetiki Milošević.
