Kako sprotno spremljanje koncentracije krvnega sladkorja (glukoze), ki ga omogoča sodobna tehnologija, spreminja življenje oseb s sladkorno boleznijo, v prihodnosti pa celotne populacije, smo se pogovarjali s predstojnikom KO za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Pediatrični kliniki, prof. dr. Tadej Battelinom, dr. med.
“Osebe s sladkorno boleznijo si koncentracijo glukoze v krvi iz prsta pogosto izmerijo, ko se dobro počutijo. Zato so tudi vrednosti v redu. Koncentracija se najbolj zviša po jedi in ob stresu. Z uporabo senzorjev za neprekinjeno merjenje glukoze bolniki s sladkorno boleznijo sproti vidijo poskoke v koncentraciji, kar jim omogoča, da tudi ukrepajo, nato pa vidijo tudi rezultat ukrepanja – znižanje. Tako začnejo povsem drugače gledati na svojo bolezen, kar zna bistveno spremeniti tudi njihov življenjski slog,” pripoveduje prof. dr. Battelino. Dodaja, da tudi glikoziliran hemoglobin (HbA1c), ki meri povprečno koncentracijo krvnega sladkorja v zadnjih dveh, treh mesecih, bolnikov ne motivira toliko, saj za nazaj stvari ne moreš spremeniti. Če pa lahko vplivaš na nekaj, kar se dogaja zdaj, pa je motivacija veliko višja, je prepričan.
Merjenje glukoze prehaja v status splošne informacije, kot je denimo srčni utrip.
Čas v ciljnem območju
S sistemom za neprekinjeno merjenje glukoze je tesno povezan tudi koncept čas v ciljnem območju (ang. Time in range, TIR). Čas v ciljnem območju pove, koliko časa oseba s sladkorno boleznijo dosega ciljne vrednosti glukoze v krvi. “Široko ciljno območje je med 3,9 mmol/L in 10 mmol/L, vendar to ni normalna vrednost glukoze. To je ciljno območje, za katerega po trenutno dostopnih podatkih sklepamo, da bistveno zmanjša nevarnost kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Če so bolniki s sladkorno boleznijo več kot 70 odstotkov časa v tem ciljnem območju, se bistveno zmanjša tveganje za težke zaplete sladkorne bolezni na žilju oči, ledvic in srca ter vseh ostalih tarčnih organih,” prof. dr. Battelino pojasni zakaj koncept časa v ciljnem območju tako pomembno spreminja obravnavo in prognozo sladkorne bolezni.
Dobrobit za bolnike je še toliko večja, če gre za zgodaj odkrito sladkorno bolezen tipa 2, saj so cilji lahko še višji: oseba lahko dosega ozko ciljno območje (ang. time in tight range, TITR): med 3,9 mmol/L in 7,8 mmol/L. “To pa je že zelo blizu območja, kot so vrednosti glukoze pri osebah brez sladkorne bolezni,” pravi sogovornik.
Preprečuje nastanek težkih zapletov, če …
Po besedah prof. dr. Battelina uporaba senzorja za neprekinjeno merjenje glukoze pri zgodaj odkriti sladkorni bolezni tipa 2 skupaj s sodobnimi zdravili, ki spreminjajo potek bolezni, omogočajo preprečitev nastanka kroničnih zapletov, morda celo težke oblike bolezni. “V nekaterih primerih celo začasno remisijo bolezni, kar pomeni, da imajo osebe vrednosti glukoze v območju zdravih ljudi.“
Sodobna zdravila, ki spreminjajo potek bolezni, so zaviralci SGLT-1 in agonisti receptorjev GLP-1. Oboji imajo poleg uravnavanja glukoze tudi zaščitni učinek na srce in ledvica ter vplivajo na znižanje telesne teže.
Prof. dr. Tadej Battelino, dr. med.
Dostopnost do senzorja
Sogovornik pravi, da ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) že desetletja dober posluh za osebe s sladkorno boleznijo. Trenutno je senzor za neprekinjeno merjenje glukoze v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja omogočen bolnikom s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z inzulinom večkrat na dan. “Ponekod v tujini, denimo v Franciji, pa je tak senzor v breme zavarovanja omogočen že vsem bolnikom s sladkorno boleznijo. Zato, ker po eni strani bistveno izboljša kakovost življenja bolnikov, po drugi strani pa s preprečevanjem akutnih zapletov ustvarja tudi velike prihranke. Zdravljenje zapletov, kot so amputacije, dialize, srčno-žilni zapleti … je namreč povezano z zelo visokimi stroški zdravljenja, predvsem pa ti zapleti res pomembno znižujejo kakovost življenja,” poudari prof. dr. Battelino. Kot pravi, se zaradi tega praksa, kot jo imajo v Franciji, uvaja v zavarovalne sisteme v številnih evropskih državah in v Združenih državah Amerike. “Tudi v Sloveniji se ZZZS že pripravlja na to in upamo, da z zastopniki kmalu dosežejo dogovor.“
Pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 se sistem za neprekinjeno merjenje glukoze v podkožju s pomočjo umetne inteligence lahko poveže z dovajanjem inzulina. Ta samodejno dovaja inzulin glede na koncentracijo glukoze. Ta sistem se imenuje napredna odprta zanka.
Prof. dr. Tadej Battelino, dr. med.
Bolj zgodaj odkrivati bolnike
“Sladkorno bolezen se premalokrat prepozna v zgodnji fazi bolezni,” opozori prof. dr. Battelino. Dodaja, da to ne velja le za Slovenijo, temveč gre za težavo na svetovni ravni. “Težava je, da se zaenkrat sladkorno bolezen ‘išče’ tako, da se opravlja krvno preiskavo – določanje koncentracije glukoze v krvi, na tešče. V zgodnji fazi bolezni pa koncentracija glukoze na tešče ne bo povišana, temveč se zviša predvsem po obrokih,” razloži. Meni, da bi bolezen najlažje odkrivali bolj zgodaj, če bi vse osebe, ki bi izpolnjevale določene kriterije, za 14 dni dobile senzor za neprekinjeno merjenje glukoze, saj bi se v tem primeru videlo, kaj se dogaja z glukozo. Ena od razlik je tudi, da pri osebah s sladkorno boleznijo koncentracija glukoze zelo niha, pri osebah brez bolezni pa je stabilna.
Ameriški tehnološki velikan je objavil, da bo neke vrste senzor za merjenje glukoze imela njihova pametna ura. To zna pomembno vplivati na življenjski slog vseh, ne le oseb s sladkorno boleznijo. Namreč, ko bodo ljudje videli, kako se zviša koncentracija glukoze, ko spijejo sok in uživajo ogljikove hidrate, tega ne bodo več uživali ali ne bodo več tako pogosto uživali. Merjenje glukoze prehaja v status splošne informacije, kot je denimo srčni utrip.
Prof. dr. Tadej Battelino, dr. med.
Smisel življenja in soočanja s kronično boleznijo: humorno s psihiatrom dr. Željkom Ćurićem
Psihiater dr. Željko Ćurić osvetljuje, kako ohraniti smisel in kakovost življenja, ko se soočamo s kronično boleznijo, ki za vedno spremni naš vsakdan?
Z njegovimi besedami “Pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni,” a prava moč se skriva v vprašanju “Kaj bi jaz brez sebe?”
Odkrijte, zakaj je to vprašanje ključno ne le pri soočanju z boleznijo, ampak tudi v iskanju osebnega miru in kako nas vodi k razumevanju, da skrb zase ni sebična, temveč temeljna za naše dobro počutje:
