Glede na to, da sama rada raziskujem zgodovino, razvoj družbe in družine, nekaj antropologije in razvoja civilizacije tudi, sem z leti oblikovala svojo teorijo. Ni potrebno, da se strinjate z mojimi razmišljanji, fino bi bilo, da tudi sami tuhtate in iščete pojasnila, ki vam ustrezajo.
Vsakdo od nas ima svojo prtljago iz primarne družine in seveda naši starši imajo prtljago svojih staršev in tako nazaj v zgodovino prednikov gre jara kača naših vsajenih in privzgojenih vzorcev, prepričanj in nezavednih programov, po katerih delujemo in se odzivamo, tako rekoč na avtopilotu. Šele z odločitvijo za vstop v proces osebnostnega razvoja in rasti lahko z ustrezno strokovno pomočjo opisane vsajene vsebine ozavestimo, osvetlimo in predelamo ter jih opremimo z zavedanjem, kako se pri enakem sprožilcu bolj odgovorno in zrelo odzivamo. No, to je v bistvu osebnostno zavedanje neke situacije v odnosu tukaj in sedaj.
Zakaj tako dolg uvod? Želim pojasniti, da se spremembe vlog med moškim in žensko niso spremenile čez noč. Spreminjajo se in drobijo zadnjih šest do sedem desetletij, predvsem po drugi svetovni vojni, ko smo ženske veliko prispevale k obnovi porušene domovine, verjetno ste pozabili na različne udarniške brigade, kjer so enakopravno moški in ženske gradili, obnavljali ceste, zgradbe in drugo infrastrukturo. Pojavila se je kontracepcijska tabletka in omogočeno je ženski, da nadzira svoje telo, rodnost in tudi naredi splav. Govorim o naši deželi, žal se v tujini mnoge države vračajo v konservativno pojmovanje ženskega telesa in nadzor, a o tem kdaj drugič.
Pojavilo se je feministično gibanje in osvobajanje žensk izpod večtisočletnega nadzora moške polovice, kar je bilo vsidrano in je bil temelj patriarhalne družine, ki je bila temelj družbe do vojne. Bila je popolnoma jasna vloga moškega kot avtoritete, lastnika žene, otrok in njiv, domačih živali in kakor je gospodar naročil, tako je moralo biti. Vloga ženske je bila gospodinjiti, torej da je bila doma, vzgajati otroke, skrbeti za dom in moža/gospodarja. Nihče se takrat ni spraševal, da to ni v redu in da je ženska bila podrejena moški figuri. No, takšna razdelitev in pojmovanje vloge se je korenito spremenilo v zadnjih petdesetih letih, ko smo se ženske začele zaposlovati, prinašati svoj prihodek domov, torej je bilo treba skrbeti tudi za otroke popoldne, ko so prišli iz vrtca ali šole. Začela se je delitev vlog med spoloma v primarni celici, torej družini. Otrok ni več »vzgajala cela vas«, kot je bilo značilno včasih na podeželju, temveč par, starša otrok. Generacijska vez je bila razrahljana. Moderni časi so terjali svoj davek v norem hitenju za materialnimi dobrinami, tekmovanje žensk z moškimi v višini zaslužka in da so bile svobodne v smislu, da so odločale o rojstvu otroka in da so lahko šle kdaj s prijateljicami same ven. No, nekako tako recimo, grobo opisano.
Kje so ostali moški v svoji vlogi? V sebi imajo še vedno zapis, da so oni »močnejši spol«, da želijo imeti pomembno vlogo pri družinskem in partnerskem soodločanju, a nekako so se vdali v usodo, da bo njihova draga poskrbela za vse dejavnosti otrok, plačala položnice in še poskrbela, da bo poln hladilnik. Padli so v nekakšno vlogo »ždeti v coni udobja«, se prilagajati zahtevam vedno bolj samozavestnih in samostojnih žensk, ne da bi pomislili, da so s tem izgubili svojo moškost. Ne tisto patriarhalno moško delno nasilno vlogo, na katero marsikdo na prvo žogo pomisli, saj je bilo ogromno nasilja nad ženskami vsa stoletja nazaj – no tudi sedaj se dogaja femicid v naši družbi. O tem je potrebno veliko govoriti in ozaveščati glede nevarnosti intimno partnerskega nasilja ter pomagati žrtvam le-tega!
Da se vrnem na sedanjo moško vlogo: zmedeni so, kaj je v resnici njihova vloga v sedanji moderni celici družine. Seveda veliko moških izjemno zgledno skrbi za otroke, znajo gospodinjiti in kuhati noro dobre obroke, angažirajo se pri dejavnostih otrok in želijo sodelovati s svojo drago. Ki je tudi v službi. A moških ni nihče dandanes naučil, kako naj izražajo svoja čustva, občutke, želje in potrebe. Delujejo iz zgoraj opisanega preživetega avtopilota, ne zmorejo svoji ženi povedati, da jo imajo radi in cenijo njen trud, ampak svojo ljubezen in pripadnost izkazujejo z moškimi opravili v smislu, da pokosi okoli hiše, menja žarnico, pelje ženin avto na servis in ga ob nedeljah na dvorišču opere. Točno s temi besedami mi pari opisujejo svoje partnersko odtujevanje. Ona želi slišati besede ljubezni in potrditve, on jih kaže s svojimi dejanji, a se o tem ne razumeta. Ker ne govorita istega jezika. No, da seveda oba govorita slovenski jezik, a ne razumeta sporočil, ki so zakodirana v moški in ženski jezik.
Oba želita eden drugemu dobro, govorita o istih ciljih, a se ne zmoreta razumeti. Moja vloga pri tem je zelo pogosto, da ju prevajam, eden drugemu, iz moškega v ženski jezik in obratno. Pogosto se po tej moji intervenciji začneta gledati z drugimi očmi, bolj prijazno in sodelujoče. Da v resnici potrebujeta isto – razumevanje, dotike in intimnost, sodelovanje pri odločitvah in da se podpirata, ko naleti njuno življenje na različne izzive in čeri.
Po drugi strani poslušam ženske, kako so nezadovoljne s svojim življenjem, če so v zvezi. Povejo, da se morajo o vsem same odločati, da njihov dragi zgolj kima in se z vsem strinja, da ne pove svojega mnenja in ne izrazi svojih čustev. Posledično nehati spoštovati svojega partnerja, ker ne prevzame bolj odločne in močne pozicije v družini, ki si ne upa pokazati šibkosti, niti svojih potreb, temveč le pasivno sledi njenim odločitvam in navodilom. Zakaj to počne tak moški? Ker se boji, da bi partnerka bila jezna, da bi ga zavrnila in da bi bil kreg v hiši, pa se ji podredi, da » da je mir v hiši«. Ko bi vi vedeli, kako pogosto slišim ta stavek od moških! Ko vprašam moškega, a pa se res z vsem strinja, ko kima, kar predlaga žena, me debelo pogleda in reče, da seveda se ne strinja z vsem, a se prilagodi, da ne bo konflikta, misli si svoje, sčasoma pa tudi naredi po svoje, torej drugače, kot je takrat prikimal in seveda je ogenj v strehi tu!
Vidite, kako ni enostavno krmariti svoje vloge, ki se je korenito spremenila, novih smernic pa pač ni. Ženske smo postale samostojne, naj bi bile enakopravne, finančno neodvisne, visoko šolane, sposobne smo vse same postoriti, zakaj bi sploh potrebovale moškega? No, tudi te stavke zelo pogosto slišim od ženskih strank.
Sama pravim, da so ravno razumevanje, sodelovanje, strpnost, sočutje tisti elementi komunikacije v partnerskem odnosu, ki tvorijo pripadno, zdravo in spoštovanja polno zvezo. Predvsem poudarjam spoštovanje tega, da smo moški in ženske res zelo različni, tako v telesnem, hormonskem kot socialnem ustroju. Želela bi si, da bi se moški bolj potrudili postati odgovorni in pogumni moški in da ženske spustimo malce svoje oklepe in zaščitne mehanizme do moških in jih znamo pogledati in sprejeti tudi z ženstvenimi očmi, kjer si dovolimo biti to, kar v resnici smo še vedno: nežne, sočutne, skrbne in razumevajoče. A da lahko to spet pride iz nas ven, je potreben moški ob nas, ki nam s svojim vedenjem in izkazovanjem ljubezni postavlja trdno ogrodje varnosti in odločnosti.
Morebiti se vam zgoraj napisano zdi pretirano zahtevno, pa vendar ni. Ker vsi mi, tako ženske kot moški v osnovi hrepenimo po istem: občutku varnosti, pripadnosti, sodelovanju, spoštovanju, radosti in razumevanja tega, da smo v osnovi zelo različni, a v srcu enaki. Potrudimo se tako tudi živeti znotraj partnerskega odnosa, ker smo s tem vzor svojim otrokom. Tako se oblikuje možnost za na novo postavljeno zdravo oblikovanje moške in ženske vloge, ki so drugačne kot nekoč. To je realnost in novi socialni izziv za partnersko in družinsko celico. Izzivi pa so dani zato, da jih znamo premagati, kajne?
Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel. št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: [email protected].
Kolumne na Med.Over.Net odražajo osebna mnenja in stališča posameznih avtorjev. Ta mnenja niso nujno v skladu s stališči ali politiko uredništva Med.Over.Net. Vsebine kolumn so izražanje avtorskih pogledov in ne predstavljajo uradnega stališča Med.Over.Net.
