Raziskovalci so ugotovili, da je vsakih dodatnih 2 000 korakov na dan – do 10 000 – povezanih z 8 do 11 % manj smrtnimi primeri ter manj boleznimi srca in rakom. Učinki hitr hoje pa so še koristnejši. je bila še bolj povezana z manjšimi zdravstvenimi tveganji.
O ugotovitvah so poročali v reviji JAMA Internal Medicine. V reviji JAMA Neurology pa so raziskovalci poročali o povezavah med hojo in manjšim tveganjem za demenco.
Hitrejše gibanje zagotavlja zdravstveni “bonus”
Nova študija podpira zamisli, da “vsak korak šteje” in da je hitrejše gibanje zdravstveni “bonus”, je povedal eden od njenih glavnih avtorjev, dr. Borja del Pozo Cruz, izredni profesor na Univerzi Južne Danske v Odenseju in višji raziskovalec na področju zdravja na Univerzi v Cadizu v Španiji.
Del Pozo Cruz in soavtorji so analizirali povprečno dnevno število korakov 78 500 odraslih, starih od 40 do 79 let, iz baze podatkov britanske biobanke, ki so se strinjali, da bodo en teden nosili merilnik pospeška. Povprečna starost udeležencev je bila 61 let. Petinpetdeset odstotkov jih je bilo žensk, 97 % pa belcev.
Koraki so bili kategorizirani kot “naključni”, opredeljeni kot koraki s hitrostjo manj kot 40 na minuto, in “namenski”, tisti, ki so bili opravljeni s hitrostjo 40 ali več na minuto. Raziskovalci so izračunali tudi največjo 30-minutno kadenco, povprečje 30 najbolj aktivnih minut posameznika na dan.
Po sedmih letih so pregledali zdravstvene kartoteke udeležencev in ugotovili, da je bilo vsakih dodatnih 2 000 korakov povezanih z nižjo umrljivostjo zaradi vseh vzrokov.
Tako naključni kot namenski koraki so bili povezani z nižjimi stopnjami umrljivosti in bolezni. Raziskovalci so navedli, da je še posebej spodbudna korist, povezana z naključnimi koraki, ki so lahko za nekatere posameznike bolj izvedljivi kot načrtovana hoja.
Analiza je bila prilagojena različnim dejavnikom, vključno s starostjo, spolom, raso, kajenjem, uživanjem alkohola, uživanjem sadja in zelenjave, uporabo zdravil, družinsko anamnezo bolezni srca in ožilja ali raka ter kakovostjo spanja. Iz analize so bili izključeni tudi udeleženci, ki so umrli ali zboleli v dveh letih po oceni korakov, da bi zmanjšali problem obratne vzročne zveze, pri kateri obstoječe zdravstvene težave povzročijo, da se udeleženci manj gibljejo.
Štetje korakov ima smisel
Raziskovalci so opozorili, da so podatki opazovalni in ne dokazujejo vzroka in posledice. Kljub temu so avtorji navedli, da študija “prispeva ključne dokaze k priporočilom za telesno dejavnost, ki temeljijo na štetju korakov”.
Smernice Združenih držav Amerike in Svetovne zdravstvene organizacije priporočajo 150 minut zmerno intenzivne dejavnosti ali 75 minut intenzivne dejavnosti tedensko ter vadbo za moč dvakrat tedensko.
Glede na razširjenost sledilnikov dejavnosti v telefonih in urah bi bila lahko priporočila, ki temeljijo na številu korakov, še posebej koristna za posameznike, ki namerno ne beležijo svoje telesne dejavnosti, so zapisali raziskovalci.
“Lepo je imeti študijo, ki za štetjem korakov postavlja znanstvene temelje,” je komentirala ugotovitve kardiologinja Nieca Goldberg, doktorica medicine, klinična izredna profesorica medicine na Univerzi v New Yorku in predstavnica Ameriškega združenja za srce.
Goldbergova, ki v študiji ni sodelovala, je dejala, da je še posebej pomembno, da ni določen minimalni prag za koristi za zdravje, saj je cilj 10.000 korakov za nekatere posameznike lahko zastrašujoč.
Po podatkih iz dokumenta je le eden od petih udeležencev te najnovejše študije dosegel 10 000 korakov na dan.
Avtorji so zapisali, da je spodbujanje nižjih ciljev glede števila korakov “lahko bolj realističen in dosegljiv cilj za splošno odraslo populacijo.
“Sprehodite se. Poskusite narediti 10.000 korakov. Če pa lahko naredite le 6.000 ali 8.000 korakov, je to bolje kot nič.”
je dodala Goldbergova.
Študijo je komentirala tudi Cathy Handy Marshall, dr. med., MPH, docentka onkologije na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru, ki v študiji in dejala, da se ugotovitve lahko uporabijo za usmerjanje “receptov za vadbo”, vendar je potrebnih več raziskav za prilagoditev priporočil, zlasti za osebe, ki ne morejo doseči visokega števila korakov.
