Izbira krožkov in izven šolskih dejavnosti je bilo vedno nekoliko spolzko področje, še posebej za predšolske otroke, pa tudi tiste v zgodnjem šolskem obdobju. Mlajši kot je otrok, težje izrazi, kaj ga resnično veseli, saj še sam ne ve. Zato je izbira na začetku predvsem odvisna od staršev in tega, koliko opazujejo otroka in njegove potenciale. Pri nekaterih starših pa žal predvsem od njihovih ambicij in neizpolnjenih želja, ki jih bolj ali manj uspešno projicirajo v svojega otroka.
Skozi otroka starš lahko živi svoje sanje
Vsak otrok je otok zase, na katerem rastejo čisto posebne cvetlice. In vsak starš bi moral te cvetlice vzgojiti od tistega trenutka dalje, ko je posejal njihovo seme. Spoznati bi moral vrsto cvetlice, jo opazovati in videti njene potenciale za uspešno rast. Ter jo nato zalivati, da bo uspešno rastla.
Tako pa mnogi starši, še preden bi spoznali svojo cvetlico, gojijo in negujejo neko drugo cvetlico, tisto, ki je zrasla na njihovem otoku in ne otrokovem! Ali če povem zelo konkretno; oče, ki ga je v mladosti zelo veselila košarka, pa jo je moral nehati igrati zaradi strganih kolenskih vezi, bo svojega otroka nemudoma vpisal v košarko že v predšolskem obdobju. Seveda ga bo močno spodbujal z udeležbo na vsaki tekmi, ter preslišal takrat, ko si bo otrok upal izraziti, da h košarki ne bi več hodil, ker bi ga bolj veselilo hoditi v glasbeno šolo ali pa na ustvarjalni krožek v šoli. Če si bo upal! A ga bo oče na vse možne načine poskušal ohraniti ravno pri košarki: s podkupovanjem z njegovimi najljubšimi igračami ali sladkarijami, slikanjem bleščeče kariere v slogu Luke Dončiča ali Gorana Dragiča, ali pa pregovarjanjem, da sta glasbena šola in likovni krožek za cmerava dekleta, ne pa junaške fante! Znana zgodba, z dokaj različnim koncem!
Otrok bi storil vse, da bi bil sprejet od svojega starša
Nekateri otroci bodo v želji ugajati staršu, tako ponotranjili to starševo željo, da bodo slepo verjeli, da je njihova ter se brez pomislekov, skupaj s staršem, leta in leta gnali za uspešnostjo pri dejavnosti. Še posebej, če bodo na poti nagrajeni s številnimi priznanji, nagradami ter uspehi na domačih, kot tujih tleh.
Kar spomnimo se nekaj znanih otroških pevk, ki so že v predšolskem obdobju pele kot slavčki, da smo jih poslušali z odprtimi usti. A koliko jih je zares ostalo na tej poti in so to izbrale za svoj poklic? Zelo malo. Sama se spomnim dveh primerov iz okolice: primera sestric, ki sta violino začeli igrati že v predšolskem obdobju. Ena jo je kmalu po zaključeni osnovni šoli obesila na klin; druga pa je vztrajala vse do fakultete, ko si je poškodovala prst in jo nato za vedno »vrgla v kot«! Ali pa primera brata in sestrice, ki sta blestela v standardnih plesih ter se udeleževala vseh mogočih tekmovanj, a sta s plesanjem takoj, ko sta se imela možnost odločiti sama, zaključila, najbrž za vedno.
Zgodbe »ukradenega otroštva«
Za takšne zgodbe »ukradenega otroštva,« kot jim pravim jaz, je razlogov lahko več: eden je že zgoraj omenjeni; in sicer da izbira te dejavnosti ni bila otrokova, ampak starševa. In takoj, ko bo odraščajoči otrok to spoznal ter si priznal, bo morda z jezo za vedno zaključil s kariero športnika, glasbenika, igralca ipd. Še posebej, če v njej ne bo tako uspešen, kakor so to od njega pričakovali odrasli. Drugi je lahko večja poškodba, ob kateri se otrok zave, da bo morda čez noč ostal brez poklica, za katerega gara že od zgodnjega otroštva ter da ga bo morda enkrat moral zamenjati za kakšnega drugega. Tretji pa je, da otroštvo ni namenjeno življenju v veliki slavi in krhka otroška duša ne zmore prenesti vseh pritiskov, ki jih slava prinese. Še marsikateri odrasli jim ni kos, kako naj potem življenje pod žarometi dobro prenaša otrok?!
In kakšni talentirani otroci so odrasli v »velika imena«?
Zagotovo ne takšni, ki jih starši do nezavesti silijo v neko dejavnost, že ko so komaj shodili. Pomembno je, da odrasli otroku ponudijo različne dejavnosti, vendar bolj kot igro primerno njegovi starosti, skozi katero se izrazi in oblikuje otrokov talent za določeno področje. A je pomembno, da v tem ne pretiravajo, da otrokova želja po nečem (npr. smučanju), ne preraste v odpor do tega. Meja je tanjša, kot si morda sprva mislimo. Npr. starš, ki rad smuča, bo najbrž otroka hitro postavil na smučke ter ga morda vpisal v tečaj smučanja, a je pri tem pomembno, da ima zdravo mero razuma pri vpisovanju otroka v udeležbo na tekmovanjih ter količini treningov. Najprej pa mora seveda ugotoviti, da si tudi otrok resnično želi še naprej smučati in ne samo on kot starš!
Za različne dejavnosti so sicer primerna različna obdobja in vrhunski športnik se ne more več razvijati po 30. ali 40. letu, medtem, ko se vrhunski slikar morda lahko šele takrat, ko so za njim vsi pritiski formalne izobrazbe in se lahko sproščeno bolj posveča in izrazi skozi svoj hobi-slikarstvo.
A ne skrbite. Vaš otrok bo razvijal svoj potencial, tudi če ga v otroštvu ne boste silili k temu. Pomembno je, da tudi sam ugotovi, kaj ga veseli ter počasi napreduje pri tistem krožku in dejavnosti, ki kasneje lahko postanejo njegov hobi ali celo vir preživetja. A časa ima dovolj, zato ne pritiskajte nanj, da ne boste dosegli ravno nasprotnega učinka in mu že v mladosti ustvarili prevelik odpor ter mu tako »ukradli otroštvo« za dosego svojih in ne njegovih ciljev!
O Klementini Sambolić Tomazin
Mag. Klementina Sambolić Tomazin iz Zavoda Družinska harmonija je rojena v Celju, leta 1977. Po naravi je vedoželjna. Veliko je študirala in si tako nabirala znanja iz različnih strok: pedagoške, socialne in psihoterapevtske. Po izobrazbi je profesorica razrednega pouka, univerzitetna diplomirana socialna delavka in magistra zakonske in družinske terapije.
Delovala je v javnem sektorju in nevladnih organizacijah, predvsem s področja dela z otroci in mladostniki s težavami v odraščanju, z zasvojenimi od prepovedanih drog in alkohola, nasilja v družini, težav v duševnem zdravju, ter postpenala (delo z osebami na prestajanju kazni). Za njo je 10. let prostovoljnega dela. Trenutno dela na eni zmed osnovnih šol s prilagojenim programom v okolici Ljubljane. Vedno znova pa se preko Zavoda Družinska harmonija, katerega ustanoviteljica je bila v letu 2015, rada vrača tudi k svetovanju v stiski in psihoterapiji za posameznike, partnerje in družine.
Več na spletni strani https://ksambo.wixsite.com.
