Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva pripravljenost odpreti ušesa za nova znanja in informacije, ki so jih znanstveniki raziskovali skozi desetletja in so izsledki danes dostopni vsem nam.
Skrbi se kopičijo in izhod odmika
Povprečen človek sodobnega sveta je zaskrbljen zaradi mešanice različnih situacij, v kateri so v večji in manjši meri prisotne finančne skrbi, stresno delo, slabih odnosi v službi, odtujenost od partnerja, izguba stika z otroki in pomanjkanje časa za sebe in bližnje.
Nezadovoljstvo, občutek, da »ne bom zmogel vsega tega« in strahovi so prve posledice, ki se jim postopoma lahko pridružijo še depresija, anksioznost, različne kronične bolezni brez pojasnjenega vzroka in včasih tudi zlom.
S pravočasnim prepoznavanjem občutkov, jasnim zavedanjem svojih čustev in vzrokov za njih, sposobnostjo, da se od občutka in čustva oddaljimo in nanj pogledamo s »trezno« glavo, lahko pomaga stabilizirati notranjo negotovost, krepiti notranjo stabilnost in prispevati k hitrejšemu in bolj učinkovitemu reševanju zapletenih situacij, kar dolgoročno prinese več dobrega počutja.
Opazovanje popolnih in nasmejanih obrazov na obcestnih plakatih, TV ekranih in družabnih omrežjih odvrača od resničnega bistva, to je dostojno življenje vsakega, ki ga z veseljem živi in deli z ljudmi, ki so mu blizu.
Za dosego tega cilja je potrebnih nekaj malih korakov, ki jih nakazujemo v nadaljevanju prispevka, ki smo ga pripravili v pogovoru z dr. Evo Škobalj, raziskovalko inovativnih pristopov v izobraževanju, predavateljico in avtorico knjige o čuječnosti.
Kaj v resnici je človek?
Ljudje imamo v življenju različne vloge. Lahko smo starši, prijatelji, sodelavci, razlikujemo se po poklicih in po odzivih v različnih življenjskih situacijah. Vsi nimamo vseh vlog, oziroma se te v času našega življenja spreminjajo. Kaj bi torej lahko bila skupna rdeča nit, ki nas povezuje ne glede na različne vloge, ki jih imamo v življenju? Ali ta skupna rdeča nit obstaja? Kaj je človek, ko pogledamo nanj iznad vseh vlog, ki jih igra v različnih obdobjih življenja? Kaj v resnici je človek?
“Človek je življenjski potencial in življenje je proces uresničevanja tega življenjskega potenciala,”
pojasni dr. Eva Škobalj.
Kako sta povezana telo in možgani?
Le malo truda in opazovanja je potrebno, da človek sam in na podlagi lastnega izkustva ugotovi, kakšna je povezava med telesom in možgani. Seveda so izsledki znanosti, medicine in drugih ved nepogrešljivi, a mnogo tega bi lahko razumeli sami, če bi pozorno opazovali odzive telesa ob različnih mentalnih dogajanjih.
“Opazujmo, na primer, odziv telesa, ko nas je nečesa strah ali ko imamo tremo. Nihče se nas fizično ne dotakne, ničesar ne vnašamo v svoje telo, a kemične reakcije v telesu in splošen odziv so povsem drugačni kot v sproščenem stanju. Srčni utrip je hitrejši, potimo se, zviša se raven določenih hormonov, ki so značilni za stresna stanja, dihanje je plitko, morda hitrejše in še bi lahko naštevali. Na tem preprostem primeru je jasno in očitno, kako sta um in telo povezana in kako um vpliva na telo.”
Še več, razlogi, zakaj občutimo določena čustvena sanja pri tem niso bistvenega pomena. Telo ne vpraša, kdo me je razjezil, užalil ali prizadel. Niti ne vpraša po razlogih, zakaj je to tega prišlo. Lahko rečemo, da smo se upravičeno razjezili ali celo, da je bila ta oseba krivična do nas, nepoštena in še kaj. Toda to ne spremeni dejstva, da bo naše telo odreagiralo na način, ki ga sprožijo misli povezano z jezo. Ko je Buda dejal: »Nihče te ne bo kaznoval zaradi jeze, temveč te bo jeza kaznovala sama po sebi«, je govoril prav o dejstvu, da s svojimi mislimi sami sebi pripravljamo napitke, ki so telesu bodisi koristni bodisi škodljivi.
Danes je popularno govoriti o tem, kako je potrebno imeti rad samega sebe. Toda zgornji zapis pove, da je ljubezen do sebe povezana z odnosom, ki ga imamo do drugih ljudi. Kakor razmišljamo o drugih, takšno realnost ustvarjamo v sebi. Sovraštvo, zamera in jeza so trpinčenje samega sebe.
“Ko gledamo na ljudi z razumevanjem, oziroma, ko razumemo njihove zmožnosti in omejitve ter nismo užaljeni, ker ne zmorejo ali ne znajo več in ker ne ravnajo drugače, kot ravnajo, si s tem prihranimo marsikatero negativno čustvo in posledično tudi telesno težavo.”
Kdo vlada človeku – glava ali srce?
Nekateri prisegajo na to, da jih vodi razum, da se odločajo z razmišljanjem, drugi delujejo bolj instinktivno in rečejo, da njih vodi srce. Verjetno v različnih trenutkih prevladuje eno ali drugo, a vendar obstaja ultimativni odločevalec, da nekdo poseže po nezdravi hrani, se prepusti zasvojenosti, zboli ali se kako drugače vda, drug pa se bori z vsakodnevnimi izzivi na drugačen način.
“Ko kupimo karto za vlak, vemo, kam se želimo peljati. Človek pa pogosto deluje tako, da stori določeno dejanje (kupi karto za smer dogajanja), kasneje pa se pritožuje, kam je njegov vlak pripeljal. Premalo se zavedamo, da sami kupujemo karte za svoja potovanja, da pogosto brezglavo stopamo na vlak, čigar smer nam kasneje ni všeč in si je ne želimo. Svojo slepoto kasneje (krivično) pripisujemo »delovanju s srcem« rekoč, da nas je vodilo srce. Toda srce in neodgovorno ter slepo ravnanje niso eno in isto.”
Razmislek ali »glava« je torej tisti del, ko smo zmožni dojeti povezave med vzrokom in posledico naših dejanj, ko lahko tudi vnaprej predvidimo, kam nas bo odpeljal določen vlak ali dejanje. Razmislek ne pomeni nič drugega kot budnost. Vidimo, razumemo, dojemamo, znamo povezovati. S tem pa smo učinkovitejši pri reševanju problemov, smo bolj ustvarjalni in ravnamo optimalno v dani situaciji.
“In srce? Vedno obstaja znanje nad znanjem. Ne glede na to, koliko smo se naučili in kaj vse že vemo, vedno bo nekaj večjega, višjega, do tedaj neznanega. Znanje je pot, ki nima svojega konca. Kdor pravi, da je prišel do cilja, ni junak, temveč bedak. Zato vsakič, ko stopamo v nekaj novega, potrebujemo pogum srca. Ne moremo vedeti z gotovostjo, napake bodo prav gotovo na obzorju, varnosti ni, zavetja ni … A srce je tisto, ki te čez vse te dvome pripelje.”
Kako je videti človek v harmoniji?
Človek v harmoniji? Ko ga srečamo in po neki čudni usodi še prepoznamo, smo presenečeni. Ker takšni ljudje so izven vseh spektaklov in povprečnih pričakovanj ljudi. Najdemo jih v vseh poklicih ali pozicijah.
- Človek v harmoniji nikakor ni vezan le na odmaknjeno življenje v naravi, temveč je lahko sredi političnega dogajanja ali lahko ima zelo odgovorne naloge.
- Prav tako ni nujno, da svoje znanje ubesedi v »duhovno« besedišče.
- Lahko je živahen ali bolj mirne narave, lahko je takšnih ali drugačnih značajskih potez, toda nekatere črte so tem ljudem vendarle skupne. In ena od teh je, da z umirjenostjo duha sprejemajo spreminjanje zunanjih dogodkov.
Naj bo uspeh ali neuspeh, vzpon ali padec, polom ali rast, umirjenost njihovega duha je vedno prisotna. Neločljivo povezanost s svetom ne občutijo le na abstraktni ravni ali v teoriji, temveč v čisto vsakdanjih in praktičnih primerih. Razumejo namreč, da je njegov odnos do sveta in ljudi tisto, kar jim prinaša mir ali nemir. Tak človek ravna etično. Vendar njegovo etično ravnanje ne izvira iz ega dobrote in ne iz povprečne morale, temveč iz globokega zavedanja, da je vse, kar stori okolici, storjeno njemu samemu.
Želite spoznati dr. Evo Škobalj?
Obiščite njeno spletno stran, ali v soboto, 11. 11. 2017 obiščite konferenco CenteredMind.
Priporočamo
Raziskujte svoje telo, možgane, um in njihovo delovanje. Spoznavajte se in poskusite nove pristope, s katerimi se boste bolje počutili. Ena izmed priložnosti je mednarodna konferenca o čuječnosti – CenteredMind, ki 10. in 11. novembra poteka v Ljubljani.
